Soul Reading: Do povezanosti z dušo vodijo različne poti

Ko umirimo hrup okolja in ropotanje razuma, je mogoče slišati zelo mili glas duše, ki vztrajno šepeče: “Tukaj sem, tukaj sem …” Ta glas nas vabi, da se odzovemo na priložnost, ki ni nič drugega kot življenje samo.

Naša duša ve, kdo smo in kaj iščemo. Če si znamo prisluhniti, si vzeti čas za pogovor s seboj in z zaupanjem sprejeti notranje vtise, nas to neizmerno obogati. Znotraj nas je neizmerna modrost, ki ima odgovore na vsa naša vprašanja. Življenje je bistveno bolj prijazno, lahkotno in osmišljeno, če navodila in napotke iščemo v sebi.

• Sensa vikend v MARCU: NAJ ME VODI MOJA DUŠA (Soul Reading z Manico Žmauc)

Čuječ stik s seboj nas potolaži, ko zunaj sebe, v odnosih, dejavnostih in dobrinah ne najdemo razumevanja, podpore ali zadovoljstva. Znotraj sebe najdemo neizmeren in neskončen vir navdiha, ki nas spodbuja, osrečuje in preseneča.

Pogovor z dušo nam odpre vpogled v globlji smisel bivanja, čudovito prepletenost povezav med nami, namen življenjskih preizkušenj in nesmrtnost. Naša duša nam pomaga preseči strah pred smrtjo in sprejeti darove življenja. Stik z dušo nas nauči zaupati sebi in svojemu življenju, kar nas opolnomoči za izzive. Stik z dušo nam podari več življenja.

Ko se obrnemo k sebi, nas pričaka nežen, a odločen glas duše, ki pravi: "Tukaj sem, tukaj sem ..." Ta glas nas vabi, da se odzovemo na priložnost, ki ni nič drugega kot življenje samo. "Do povezanosti z dušo vodijo različne poti, a obstaja le ena smer potovanja: navznoter," pravita Manica Žmauc, intuitivna empatinja, in Božica Županić, holistična terapevtka, ki nas bosta na marčevskem Sensa odmiku vodili nazaj k sebi, v svoj edini pravi dom.

Božica, delujete izjemno mirno in uravnoteženo – je to vpliv mistične energije Grožnjana, kjer živite?

Že nekaj časa živim in v okviru podjetja Chiron delujem v Grožnjanu, kraju, ki na edinstven način prispeva k izboljšanju kakovosti življenja in zdravja ter človeka nenehno spodbuja k srečanju s samim seboj.

Zavedam pa se, da biti v ravnotežju ni končni cilj, temveč nenehno dinamično stanje, ki ga gradimo in vzdržujemo skozi življenje. Pomembno je, da smo pozorni na svoje potrebe, se zavedamo svojih prioritet ter si dovolimo prilagajati in spreminjati svoje poti, ko se spreminjajo okoliščine, kajti vse je minljivo, vse se nenehno spreminja. S tem bomo dosegli ne le harmonijo v svojem življenju, temveč tudi trajno notranje zadovoljstvo. Ravnotežja ne moremo doseči, če smo močno navezani na stvari ali imamo v sebi veliko strahu.

Meni se je ravnotežje pokazalo, ko sem nehala pričakovati, kar pomeni, da se v življenju več nisem vezala na stvari, ljudi, čustva, dogodke, kar nikakor ne pomeni, da mi ni mar. Spustila sem jih iz rok, iz svojega nadzora. Večina ljudi se tudi zelo boji smrti. Obstaja dobra vaja, kako ta strah preseči. Zamišljajte si, da ste trenutek pred smrtjo, da umirate. Kaj se vam dogaja? Kaj razmišljate? Morda vas skrbi, kaj bo z vašimi otroki, morda razmišljate o nerazrešenem odnosu, ki ga imate s kom, ali zameri do koga, ki mu niste bili pripravljeni ali niste znali odpustiti.

Zagotovo pa se boste na koncu vaje soočili s svojo lastno minljivostjo in z dejstvom, da smo kot človeška bitja zapisani fizični smrti. Ne vemo za trenutek odhoda, a nam postane jasno, da je pravzaprav življenje kratko in da je treba vsak dan izkoristiti za nekaj dobrega, za majhno spremembo na bolje. Življenje me je naučilo, da se problemi rešujejo z malimi koraki.

Kaj je vam najpomembnejše v življenju?

Mir. Ko sem sprejela, da ni nihče popoln, da smo v resnici vsi popolni v svoji nepopolnosti, sem nehala pričakovati popolnost od sebe in drugih. To je tako odrešujoče spoznanje! Vsi delamo na poti napake, ki pa v resnici niso napake, ampak so dragocene lekcije, iz katerih se učimo. Napake so gonilo naprej, odpirajo nam nove poti. Pomislite, da bi vam bilo ves čas v življenju samo dobro – mar vam ne bi postalo dolgčas v življenju brez izzivov?

Kaj po vaših izkušnjah ljudem najbolj pomaga pri celjenju?

Najprej moram povedati, da lahko pomagam samo tistim, ki pridejo po pomoč; tistim, ki se odločijo, da želijo nekaj spremeniti. Ne moreš pomagati vsem, četudi te boli srce. In drugič – ljubezen v svoji najčistejši obliki je po mojem mnenju ključni element celostnega zdravljenja. Številne znanstvene študije so pokazale, da lahko ljubezen pozitivno vpliva tako na telesno kot duševno zdravje in tudi na celjenje ran iz preteklosti. V današnji hitri družbi, kjer so digitalne povezave pogostejše od osebnih stikov, je pomembno poudariti vrednost resničnih, globokih in ljubečih odnosov. Zame je ljubezen najmočnejša zdravilna sila. Govorim o ljubezni, ki je sposobna k sebi priviti vsa živa bitja, tudi svoje sovražnike in ljudi, ki so nas prizadeli. To je edina prava moč.

Vendar ta ljubezen od nas zahteva odprto srce, mar ne?

Seveda, da bi lahko nekaj dali ali sprejeli, potrebujete odprto, ne stisnjeno dlan. Tako je tudi s srcem. Če se v življenju nenehno bojite, da vas bo kdo prizadel, da boste koga izgubili, da vam bo težko, bo vaše srce zaprto tudi za blagoslove. Koga ali kaj lahko izgubite? Samo sebe. V stanju zaprtega srca omejujete dostop do svojih čustev in se zapirate pred globokimi medčloveškimi povezavami. Pred ljubeznijo, ki je zdravilna.

Takrat doživljate občutek osamljenosti in ločenosti, ki je pot v tesnobo, bolezen in nesrečnost. Morda mislite, da se boste izognili ranljivosti, vendar hkrati izgubljate tudi sebe, ker postajate otopeli, na videz živite, a ste v sebi mrtvi. Zato je prvi korak pri zdravljenju dovoliti, da ljubezen in toplina znova vstopita v vaše življenje. Pa še nekaj: nihče ne more v resnici nikogar ozdraviti, ker je zdravljenje v rokah vsakega posameznika. Lahko pa mu pri tem pomagam, mu stojim ob strani.

Katere tehnike uporabljate pri pomoči ljudem, ki se obrnejo na vas?

Moje dolgoletno izobraževanje obsega širok nabor tehnik, kot so energetska masaža (klasična in refleksna), akupresura, tehnika Access Bars, bioenergetska terapija, kristaloterapija, astrologija; končala sem štiristopenjsko izobraževanje kraniosakralne terapije, vpisala sem se na študij psihologije in psihiatrije za terapevte v okviru hrvaške Akademije za naravno, energetsko in duhovno medicino.

Moji osebni uvidi so se oblikovali skozi številne izkušnje regresije, ponovne povezave, šamanizem, astralna potovanja, meditacije ter številne življenjske izzive in situacije, za katere sem hvaležna, da sem danes to, kar sem, in da ne vem, kaj bom jutri. Kombinacija različnih tehnik mi omogoča pristop do vsakega posameznika na individualen način, prilagojen njegovim specifičnim potrebam in izzivom. Skozi te metode želim prispevati k procesu samospoznavanja, osebne rasti in notranjega ravnotežja vsakega, ki se odloči za pot samopomoči in duhovnega razvoja.

S kakšnimi težavami pridejo k vam ljudje?

V glavnem pridejo k meni zaradi zdravstvenih težav, ki pa so, kot sem že omenila, v osnovi posledica pomanjkanja ljubezni, čustvenega neravnotežja, oddaljenosti od svoje duše. Razpršeni so v zunanjem svetu, izgubili so zaupanje v sebe in življenje.

Manica, kaj je za vas duša?

Duša je naše bistvo, nadčasovna in nadprostorska entiteta. Je vse, kar je v nas najboljšega. Duša je naš dom. Na njeni strani je vse lepo in prav. Čim bolj smo od nje oddaljeni, čim bolj je ne čutimo, tem večji imamo občutek, da smo osamljeni, da je življenje težko in nepravično, da je treba garati … In obratno – čim bliže smo ji, bolj ko jo čutimo, bolj življenje postaja lahkotno in ljubeče.

Kako se potem vrniti domov?      

Vračanje domov je neskončno potovanje, kajti tudi če se nam v nekem trenutku razodene vse, smo v naslednjem spet na poti. In zagotovo je vsaka pot domov prava. Najprej pa je potreben namen, odločitev, da se bomo vrnili nazaj k sebi. Običajno se ta odločitev zgodi, ko nas življenje preizkuša ali razočara. Takrat upamo, da obstaja nekaj več, in smo pripravljeni izstopiti iz vsakdanje omamljenosti z delom, odnosi in cilji ter se srečati s seboj.

Potovanje domov je notranje odkrivanje, spraševanje o namenu našega življenja in vzrokih za neuspeh, nesrečo, trpljenje, brezvoljnost. Čutimo potrebo po nekem globljem smislu in modrosti, na katero bi se lahko oprli. Med obračanjem k duši doživljamo uvide svoje lastne resnice in prepoznamo svoje prave vrednote, strasti in namene. Svoje izkušnje in ljudi, ki jih srečujemo, začnemo dojemati kot ogledala, ki odsevajo različne plati naše identitete – kot nekakšne dušne usmeritve in napotke.

Ob vsakem koraku se odpirajo nova vrata spoznanj, ki nas približujejo celovitejšemu razumevanju lastne biti in sprejemanju drugih. Vračanje k duši je vedno povezano s hvaležnostjo, sproščenostjo in zaupanjem, ki nas osvobaja bremen preteklosti in vodi k notranji rasti ter izpolnjenosti. V stiku z dušo postaja življenje vedno bolj naše, po naši meri.

Božica, kdaj ste vi stopili na potovanje domov?

Z rojstvom. (smeh) Že kot otrok sem se počutila, kot bi padla na napačen planet. Bila sem zelo osamljen otrok. Zavestno pa sem začela potovati po rojstvu otrok. Materinstvo lahko pri ženski postane izjemno močan katalizator za razmislek o globljih duhovnih vidikih življenja. Kar je izjemno dragoceno, kajti skozi to pot ne odkrivaš le lastnih globin in širin, temveč prenašaš to modrost tudi na otroke in ustvarjaš neprecenljivo vez med generacijami.

Imamo kot duša svobodno voljo?

Lahko rečemo, da imamo kot ljudje svobodno voljo, da se lahko odločamo in s svojimi odločitvami vplivamo na življenje. A če dobro pomislimo, je vsaka odločitev posledica določenega konteksta, v katerem se nahajamo, konkretnih okoliščin. Ali smo potem res povsem svobodni? Nismo, ker naše okoliščine vplivajo na to, kako se bomo odločili. Duša pa je univerzalna energija ali neskončna svetloba, zato je na ravni duše mogoče vse. Vendar duša ne ocenjuje, ali je nekaj dobro ali slabo; to dela razum, ki je omejen. Duša se samo prepusti, zaupa v svojo pot.      

Manica, vam so se na potovanju domov odprli posebni darovi.

Dar, ki mi je dan, je, da čutim, vidim, slišim, komuniciram z dušnimi ravnmi. Vidim najboljše, najmočnejše, najlepše v bitju, ki je pred mano.

Slabega ne vidite?

Vidim tudi omejitve, strahove, travme, dvome ... Vendar je vse to nivo minljivosti. Moje poslanstvo pa je, da gledam in "najdevam" človekovo bistvo, njegov potencial. Vsaka negativnost je pravzaprav zgolj tančica, ki prekriva dobro v nas.

Vso zlo na svetu prihaja iz izkrivljenega dojemanja, da smo sami, izgubljeni in omejeni, da moramo med sabo tekmovati, da je življenje težko. Ko smo v stiku z dušo, ko smo torej doma, potem nam ne pade na pamet, da bi se s kom primerjali, kaj skrivali ali se za nečim pehali. A žal smo prav tega naučeni. Rada poudarjam, da je naš pogled vsemogočen – tisto, kar gledamo, se krepi. Če torej gledamo v dobro, se krepi dobro in obratno.

K duši, domov, se obračamo zato, ker nam edino stik z božanskim v nas nudi občutek absolutne sprejetosti, ljubezni in miru. Vse drugo v našem življenju je minljivo. Ko se poslovimo od telesa, gremo tako v domače okolje, v že poznano občutje dobrega in lepega, zato se prehoda ne bojimo. Obenem pa nas vsak stik z notranjo modrostjo, močjo in milostjo oplemeniti in opremi za bolj kakovostno in ozaveščeno vsakdanje življenje v tej realnosti.

Kdaj so se vam zgodili ti vaši darovi?

V trenutku velikega razočaranja nad sabo. V tem življenju sem "odživela" že nekaj življenj. Eno izmed njih je bilo življenje znanstvenice – mlade, nadobudne, ambiciozne raziskovalke, ki je mislila, da ve vse, in so ji bila na široko odprta vrata v akademski svet. A kljub zunanjim uspehom je bil en del mene vedno bolj lačen in nezadovoljen. Tik pred zagovorom magistrskega dela je ta del izbruhnil kot vulkan.

Počutila sem se tako zelo nesrečno in globoko razočarano nad sabo in življenjem, da sem jokala kot dež. V joku sem zaspala, in ko sem se zjutraj zbudila, je bil svet drugačen. Povsem drugače sem zaznavala, videla, slišala, dojemala, vse je bilo nekako večdimenzionalno, čutila so delovala drugače, misli so se drugače dogajale. Bila sem prepričana, da imam možgansko krvavitev.

Celo na preiskave sem šla, da sem dobila potrditev od zdravnikov, da me ni zadela kap in da nimam psihoze. Ko sem sprejela spontano razširjeno zavedanje, dar empatije in jasnovidnosti, sem počasi začela v svoje življenje in delo vključevati informacije in občutke onkraj vidne realnosti in razumske logičnosti. Za mlado znanstvenico, ki je prisegala na razum in psihoanalizo, je bil to seveda zahteven izziv.

To je bil začetek vašega novega življenja?

Da, to je bil začetek novega življenja, v katerem sem se morala najprej naučiti zaupati svojim uvidom, slediti občutkom bolj kot besedam, ločiti lastno doživljanje od procesov drugih, postaviti meje na vseh nivojih in zaščititi svojo energijo. Sledila so leta intenzivnega izobraževanja po vsem svetu, ker sem morala razumeti in artikulirati vse, kar se mi je dogajalo. Razsežnosti, ki so me nagovarjale od znotraj, tako pri sebi kot pri drugih, so zame postale neprimerljivo bolj zanimive, privlačne in mogočne. Sčasoma sem ozavestila in sprejela, da so odkrivanje dušnih potencialov, komunikacija z notranjo modrostjo in kanaliziranje podpore iz različnih dimenzij bivanja moja največja strast, zadovoljstvo in poslanstvo.

Gre pravzaprav za sposobnost branja duše (angl. Soul Reading), ki je bila prisotna že v različnih starodavnih civilizacijah. Opišite nam na kratko ta koncept.

Soul reading je pogovor, v katerem poleg klienta sodeluje še njena/njegova duša, torej pristna notranja modrost, moč in milost, ki je nepredstavljivo globlja, večja in starejša od posameznikove osebnosti. S svojimi uvidi in čutenji se pogovarjam z vsebinami, ki so onkraj klientovega običajnega zavedanja. Moje delo je, da posredujem tiste dušne informacije, ki jih klient v danem trenutku najbolj potrebuje.

Kako slišati glas duše?

Manica: Glas duše ima različne "obleke". Pri nekaterih govori skozi telo, na primer skozi bolezen sporoča: "Ne gre več tako, nekaj bo treba spremeniti!" Lahko spregovori skozi nezadovoljstvo, depresijo ali druga negativna občutja: "Hej, to ni to!" Prepričana sem, da depresija ni nič drugega kot močan klic duše, ki vabi k prebujanju in rasti. Pravzaprav duša pri svoji komunikaciji uporablja čisto vse. Dnevno nam na pot nastavlja ogromno znamenj, ki jih mi tako z lahkoto spregledamo.

Božica: Na voljo imamo ogromno ljubezni, samo poglejte, koliko je okrog nas živali, rastlin, ljudi. Mi pa se počutimo osamljeni, ker smo pozabili, da je božanska ljubezen vseprisotna in nas obdaja na vsakem koraku. Živimo v svetu, kjer smo dejansko povezani z drugimi, z naravo in z lastno notranjo bitjo. Vendar smo naučeni osredotočiti se na omejitve, razlike in strahove. Ponovno moramo ozavestiti neskončen potencial ljubezni, ki je prisoten v vsem, kar je ustvarjeno.

Hvala za pogovor, veselimo se Sensa vikenda v Bohinju z vama.

Spraševala: Vesna Fister

PRIJAVITE SE NA SENSA VIKEND TUKAJ: Sensa vikend v MARCU: NAJ ME VODI MOJA DUŠA (Soul Reading z Manico Žmauc)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja