"Moja Vesna, prva avstralsko-slovenska koprodukcija je meditativen, intimen portret žalovanja, ki si ne zatiska oči pred tem, da je vsak človek v svojem najtemnejšem trenutku v resnici sam," najdemo zapisano med njenimi priporočili.

Prizor iz filma Najsrečnejši človek na svetu. Foto: Pyramide International
Prizor iz filma Najsrečnejši človek na svetu. Foto: Pyramide International

Programski direktor Simon Popek je v program tokrat uvrstil 90 celovečernih in približno 30 kratkih filmov. Nekaj filmov bo na ogled tudi v sistemu videa na daljavo. Liffe bo vrata svoje 33. izvedbe odprl s kostumsko dramo o avstrijski cesarici Sisi z naslovom Korzet režiserke Marie Kreutzer.

MMC-jeva filmska kritičarka Ana Jurc med svojimi filmskimi predlogi izpostavlja tudi celovečerec iz Butana, Lunana: Jak v razredu. Njeni predlogi so letos prvi v seriji naših strokovnih komentatorjev, ki na MMC-ju že tradicionalno z bralci delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi smeli zamuditi. To so tisti filmi, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti, ali pa so to filmi, ki se jih posebno veselijo.

Vabljeni k branju priporočil za lažje krmarjenje po letošnjem programu.


Najsrečnejši človek na svetu (Najsrekjniot čovek na svetot)
Za veliko filmov je bilo že rečeno, da "na svež način" pristopajo k večno aktualni temi vojne na Balkanu in njenih daljnosežnih posledic, a v primeru Najsrečnejšega človeka na svetu je to dejansko res. Film, ki se začne kot rahlo nerodna, a standardizirana izkušnja hitrih zmenkov v nekem sarajevskem hotelu, se hitro sprevrže v grško tragedijo: ona je med vojno preživela ostrostrelski napad v Sarajevu, on je bil tisti, ki je pritisnil na sprožilec. Ker protagonista v svoj obračun potegneta celo druščino, film načenja vprašanja kolektivne travme ter (ne)zmožnosti katarze in sprave. Malce prisiljena premisa zaradi tehnično in igralsko dovršenega filma absolutno funkcionira.

Moja Vesna
Prva avstralsko-slovenska koprodukcija je meditativen, intimen portret žalovanja, ki si ne zatiska oči pred tem, da je vsak človek v svojem najtemnejšem trenutku v resnici sam. Poleg čudovite fotografije, ki se ne zmeni za prostrano slikovitost Avstralije, je veliki adut filma desetletna Loti Kovačič, ena najbolj naravnih otroških igralk, kar smo jih kdaj videli na velikem platnu. Z majhnimi sredstvi ustvari empatičen portret otroka, ki pred stisko pobegne v vlogo odraslega.

Lunana: Jak v razredu (Lunana: A Yak in the Classroom)
Če imate – najbrž prvič v življenju – priložnost videti celovečerec iz Butana, se mi zdi že to dovolj dober razlog za uvrstitev Lunane na liffovski urnik. Dodatna vzpodbuda: film je bil letos nominiran za mednarodnega oskarja. Himalajska državica Butan je znana predvsem po tem, da razvoj merijo z "bruto družbeno srečo", kar naj bi, v skladu z načeli budizma, vpeljalo manj materialističen pristop k modernizaciji, vizijo, ki vsaj toliko kot gospodarsko rast ceni tudi psihično blagostanje prebivalcev.

V luči tega je treba razumeti tudi Lunano: kar je na površju precej simplistična pripoved o mladem učitelju, ki se bo moral naučiti ljubiti preprosto življenje v najodročnejšem zaselku na svetu, odpira zanimiva vprašanja o naravi sreče. Scenarist in režiser Pawo Choyning Dorji implicira, da je ključ do osebne izpopolnitve odmik od individualizma in dojemanje sreče kot kolektivnega projekta cele skupnosti.

Pujsa (Cerdita)
Najboljši film letošnjega festivala? Prav gotovo ne. Je pa pri vsej dostojanstvenosti in resnosti vsakoletne filmske bere na Liffu vedno priporočljivo poiskati vsaj en naslov, ki bi načeloma prej spadal na Grossmannov festival. Reinterpretacija polnočne grindhouse projekcije s svojim brezkompromisnim nasiljem služi kot katalizator za (upravičeni) bes naše protagonistke – kot da nas ne bi že primer Carrie naučil, da s samotarskimi najstnicami ni šale, ko grejo nasilniki enkrat predaleč.

Film, ki se začne z nazornimi prizori iz klavnice, se po obetavnem stopnjevanju napetosti seveda prelevi v druge vrste klavnico. Scenaristka in režiserka Carlota Pereda ogromno teže polaga na telesnost, a svoje junakinje nikoli ne podvrže voajerizmu ali goli eksploataciji. Katarzično.

Živeti (Living)
Nobelovec Kazuo Ishiguro je podpisal scenarij za to britansko-japonsko adaptacijo kultnega filma Akire Kurosawe. Zgodba je s popolno naravnostjo preslikana v povojno Anglijo (Ishiguro najde določene vzporednice v sponah in omejitvah družbe), že tako pretanjen scenarij pa še dodatno privzdigne Bill Nighy v neverjetno minimalistični glavni vlogi. Nastala je intimna, melanholična izpoved človeka, ki se šele, ko je soočen z lastnim, bliskovito bližajočim se koncem, odloči zares živeti. Eden najboljših vpisov v pogosto melodramatičen žanr "filmov o bolezni".