Slovenija je bila pri energetski sanaciji zgradb razmeroma uspešna. Prevladujeta zamenjava oken in izvedba termoizolacijskih fasad, s tem pa so mesta in večina prenovljenih objektov na podeželju bolj urejeni in sodobni.
Vrednost nepremičnin se je povišala, lastniki so z nepovratnimi sredstvi Eko sklada dosegli višjo dodano vrednost kot s prihranki pri porabi energentov. Jasno je, da se pod novo zunanjostjo ne skriva tako bleščeča podoba.
Svet se je v začetku leta 2020 občutno spremenil, tako hitrim spremembam se težko prilagajamo. Države Evropske unije niso okretni gliserji, temveč čezoceanke, ki za spremembo smeri potrebujejo veliko časa in prostora. Epidemiji covida je sledila energetska kriza in trg energentov se je zelo zamajal, cene in zanesljivost dobave so postale povsem nerazumne.
Epidemija se še ni končala, morda smo se le navadili živeti z njo. S 1. septembrom so spet odprle svoja vrata številne ustanove, prihaja jesen. Zaradi hitrih sprememb bi rad spomnil, da je v prejšnji ogrevalni sezoni v vseh javnih objektih veljal ukrep, in sicer zračenje prostorov. To ne pomeni nič drugega kot odpiranje oken.
S tem ukrepom smo na eni strani gradili, na drugi rušili. Po energetskih sanacijah in tesnjenju stavb smo preprečili uhajanje toplote. Nato smo jo prosto spuščali na prosto!
Zrak v prostoru mora biti svež in prijeten, brez vonjav in ne sme ogrožati zdravja. Zrak v prostorih onesnažujejo gradbeni materiali, pohištvo, oprema in drugi elementi stavb. Tudi ko v stavbi ni ljudi, je treba prostore stalno prezračevati, s čimer odstranimo emisije materialov in preprečimo kondenzacijo, nastanek plesni ter odstranimo mikrobe. Volumen pritoka zunanjega zraka se uravnava po obremenjenosti in času zasedenosti uporabnikov prostora.
Veljavni pravilnik določa, da se zaradi varčevanja z energijo v stavbah ali delih stavb, ki se prezračujejo mehansko, vgradijo naprave za pridobivanje toplote zavrženega ali odtočnega zraka. Vendar je hkrati dovoljeno, da se prostori v stavbah prezračujejo naravno, mehansko ali hibridno. Torej energetsko neučinkovito in potratno.
Kdo se ne spomni slabega zraka v šolah, vrtcih, telovadnicah in drugih javnih prostorih? Pri načrtovanju novogradenj javnih zgradb praviloma že v projektih predvidimo prezračevalne sisteme z uporabo toplote odpadnega zraka. Tega ne moremo trditi za gradnjo novih stanovanj in obnove javnih šole, vrtcev in drugih javnih objektov. Pri energetskih sanacijah redko vgradimo prezračevalne sisteme, saj nobeden ne zagotavlja stoodstotnega izkoristka odpadne toplote, pri čemer odpiranja oken ne upoštevamo.
Večinoma se vse konča pri denarju in stroški uporabe objekta niso na prednostnem seznamu. Ob zadnjih podražitvah javni naročniki v proračunih redno izvajajo racionalizacijo svojih investicij.
Kot že povedano. Težko je obrniti veliko ladjo, veliko lažje manjši čoln. Tako so zasebni lastniki stanovanjskih enot hitrejši in se, tudi ob spodbudi Eko sklada, hitreje in lažje odločijo za izvedbo prezračevalnih sistemov. Javni sektor pa bo moral najprej dobiti visoke račune - pri zdravju zaposlenih in motnjah delovnega procesa. Sledi finančni račun zaradi zelo povišanih stroškov energije.
V lastno denarnico pogledamo vsak dan, v javno bolj redko. Večinoma enkrat na leto. Pa naj končam. Kar je javno, je naše, kar je naše, pa je tudi moje. Mislim, da sta največji vrednoti zdravje in dobro počutje, šele nato so finance in ekonomika. Potrebujemo še kakšno spodbudo in argument za odločitev?
Dr. Samo Peter Medved je podžupan mestne občine Maribor in član upravnega odbora Združenja za svetovalni inženiring pri GZS
