REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Bo Slovenija kmalu Republika Kozakija? Vprašanje slovenski vladi: »Kako ste kaj danes, Kozaki?«

Bo Slovenija kmalu Republika Kozakija? Vprašanje slovenski vladi: »Kako ste kaj danes, Kozaki?«Plagiat ali patetika? Ker je »Ich bin ein Berliner« porabil predsednik ZDA John F. Kennedy 26. junija 1963 v slavnem nagovoru v Zahodnem Berlinu (gre za enega najbolj znanih govorov hladne vojne, ki hkrati velja za najbolj znan protikomunistični nastop nekega zahodnega voditelja), si je Golob na hitro domislil, da Slovencem pišmeuhovsko pripiše »kozaške korenine.« Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Morda se je komu zdelo nenavadno vprašanje Janeza Novaka, ki ga je naslovil na vlado Republike Slovenije: »Kako ste kaj danes, Kozaki

Gre pa za odziv na nič manj nenavadno trditev, ki jo je nedavno v Ukrajini izrekel predsednik slovenske vlade.

Toda, ali res vemo, kdo so kozaki?

A ve to premier Robert Golob?

Zdi se, da nam sedaj ne preostane drugega, kot da spoznamo svoje nove, kozaške korenine, ki jih je do včerajšnjim Slovencem, ki smo sedaj - uradno - Kozaki, naložil premier Golob.

Kozaki niso niti rasa, niti narod, niti poklic, niti pojem za prebivalce nekega konkretnega območja... So malo vsega? Razbili bomo mite in pobrskali, kdo so zares bili kozaki in kdo so kozaki danes.

Res pa je, da so Slovenci slovanskih korenin in da imajo zato veliko skupaj z brati Rusi, pa tudi Ukrajinci, ki se trenutno pobijajo v ameriški posredniški vojni zoper Rusijo. Če bi Robert Golob povedal kaj takšnega, bi povedal resnico. Ampak to ni enostavno. Tega namreč ne slišijo radi ne v ZDA, ne v Kijevu in ne v slovenski SDS - NSi opoziciji.

Živeli so po svojih zakonih v svobodnih deželah ruskega juga. Bili so med najbolj zaupanja vrednimi vojaškimi silami v Ruskem imperiju, a tudi vir stalnega glavobola za ruske carje, ki so jim želeli vladati in jih nadzirati.

Ni mogoče določiti točnega števila kozakov, zbrati natančne statistike in točno zamejiti njihovo življenjsko območje. Zgodovinsko je sama beseda kozak označevala obširno množico svobodnih ljudstev ruskih dežel, ljudi, ki so bili tam že od davnih časov.

Sama beseda kozak (казак) je turškega izvora in označuje svobodnega človeka, potepuha, iskalca sreče. V Rusiji so jo kakopak začeli uporabljati za ljudi, ki niso bili vezani na gospodarja ali posestnika.

Prvi kozaki so bili ljudje, ki so živeli na obrobjih ruskih kneževin, zlasti v južnih ruskih deželah, nekje v 14. in 15. stoletju. Bivali so v utrjenih naseljih, ki so nastala za obrambo kneževin pred nomadskimi plemeni, ki so tavala po območju tako imenovanega »Divjega polja« med deželami Vladimirsko-Suzdalske kneževine, Kaspijskim in Črnim morjem.

Skupaj z vami smo tudi mi kozaškega rodu, je vpričo kamer in svetovne javnosti v mikrofon čivknil Robert Golob ob ukrajinskem predsedniku Vladimirju Zelenskem. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Te skupnosti so sestavljali ljudje, ki so raje izbrali svobodo in nevarnost, kot da bi imeli relativno varno in odvisno življenje v osrednji Rusiji.

Ko so se v Rusiji začeli pojavljati tlačanstvo, davki in centralizirana državna oblast, so kozaška ozemlja začela sprejemati pobegle tlačane, ljudi v težavah z zakonom in vse druge, ki so se odločili prebegniti k njim.

Kakor se je v Moskoviji pojavila prva centralizirana oblast (okoli 15. stoletja), so si prvi moskovski veliki knezi prizadevali spraviti kozake v svojo službo. Kozaške vojaške formacije so se borile v bitkah moskovskih knezov proti nomadskim Tatarom. Med vladavino Ivana Groznega so bili kozaki na jugu (ki so živeli ob rekah Don, Dnjeper in drugod) pod delno vladavino njegovih prikazov (resorskih državnih ustanov, predhodnic današnjih ministrstev). Kozaki so služili in stopali v bran proti sovražnikom Moskovije v obmejnih mestih z delno podporo moskovske vlade in pod poveljstvom uradnih nekozaških vojaških mož iz osrednjega dela države.

V 17. stoletju je bil za nadziranje kozakov ustanovljen ločen Kozaški prikaz, vendar so oni še naprej živeli precej svobodno življenje.

Napadali so ruske sosede (zlasti Osmansko cesarstvo) in nadaljevali s svojimi vpadi celo v primerih, ko je ruska državna oblast poskušala izvajati mirovne dogovore s temi državami.

V različnih delih Ruskega imperija je bilo več kot 20 različnih kozaških vojsk.

Vse do konca 19. stoletja so ohranile relativno svobodo.

Največja in najstarejša med njimi je bila Vojska Donskih kozakov (okoli doline porečja reke Don, danes del ozemlja Ukrajine).

Od redne vojske so se kozaške čete razlikovale po tem, da so se v mirnem obdobju preprosto razpustile.

Posamezni kozaki so se vrnili v svoj običajen svobodnjaški način življenja, trgovali z dobrinami in blagom, popivali, veseljačili in preprosto živeli svobodno življenje v stepah.

Bili so prosti davka na kapital, služenja v redni vojski in drugih davkov, a so morali na prvi poziv centralne vlade obvezno priti oboroženi in na konju.

Volivci, nezadovoljni s premierjevim nenadnim razkritjem, da smo vsi kozaškega rodu. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

V 17. in 18. stoletju so območja, ki so jih tradicionalno poseljevali kozaki, postala del Rusije.

V letih 1667-1671 je politika Moskovije privedla do upora Donskih kozakov pod vodstvom Stepana Razina.

Slednjega so tovariši kozaki naposled predali carjevim uradnikom, da bi ohranili svojo avtonomijo. A si jih je Peter Veliki na začetku 18. stoletja vendarle podredil in njihove dežele so postale del Ruskega imperija.

Med vladavino Katarine Velike se je zgodilo nekaj zelo podobnega. Ko je Ruski imperij začel osvajati ozemlja Malorusije (današnja Ukrajina in Belorusija), se je zgodil upor pod vodstvom Emeljana Pugačova (1773-1775).

Tudi Pogačov je bil kozak in je svoje može ter uporne kmete popeljal v osrednjo Rusijo, kjer jih je na koncu strla ruska caristična vojska.

Po tem so se Donski kozaki trdno zavezali, da bodo služili ruski državi.

Kozaki so postali posebna družbena skupina med ruskim prebivalstvom z določenimi privilegiji in dolžnostmi...

In te korenine je nič hudega slutečim Slovencem v Ukrajini, vpričo domače in svetovne javnosti pripisal predsednik slovenske vlade Rober Golob.

Toda iz odzivov volivcev se zdi, da se premierjeva ne dovolj premišljena izjava, ko se je na vse kriplje želel prikupiti ukrajinskemu predsedniku Vladimirju Zelenskemu v Kijevu, ne bo prav dobro postarala:

Komentar Roberta Štilca: »Razlika med Janezom in Golobom je samo v frizuri.... oba sta vojna hujskača...« Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Vrnimo se še malo h kozaškim koreninam: Sredi 17. stoletja se je ruski državi priključila še ena velika kozaška vojska – zaporoška.

Zaporožci so živeli v dolini reke Dnjeper na območju današnje osrednje Ukrajine in bili politično odvisni od Poljsko-litovske države, branili so njene južne in vzhodne meje pred Krimskimi Tatari, Otomani in celo moskovskimi carji.

Vendar njihovi odnosi s Poljaki niso bili najlepši, saj so bile vstaje in osvobodilne vojne stalnica.

Je Golob sploh premislil, preden se je lotil kozaških korenin Slovencev? Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Med eno od teh vojn so Zaporoški kozaki pod vodstvom Bogdana Hmelnickega prosili Ruse za pomoč in se zatekli pod zaščito in vladavino Moskve.

V Rusiji in Sovjetski zvezi so na ta dogodek gledali kot na »ponovno združitev Ukrajine in Rusije«.

Uprizoritev kozaškega bojevanja iz 17. stoletja. Vir: Posnetek zaslona, Wikipedia

Zaporoška vojska je v ruski državi obstajala le dobro stoletje.

Po rusko-turških vojnah so se meje imperija širile proti jugu in ozemlja Zaporoških kozakov so se znašla globoko v ruskem zaledju, s čimer so tamkajšnji kozaki izgubili svojo glavno vlogo braniteljev državnih meja.

Ko je ruska carica Katarina II. leta 1775 ukinila Zaporoško vojsko, so se nekateri kozaki odločili za služenje otomanskemu sultanu, spet drugi so se ustalili na območju današnje ruske regije Kuban. To so bili očetje tistih, ki jim danes pravimo kubanski kozaki.

Jermak, ki je podredil Sibirski kanat, Semjon Dežnjev, ki je odkril Beringov preliv, in mnogi drugi ruski raziskovalci 17. in 18. stoletja so se prav tako šteli za kozake, ker so služili na obrobju ruskega ozemlja, branili ruske meje in navzven širili ruski vpliv.

Semjon Dežnjev je tudi uradno opravljal službo kozaka v sibirskem mestu Tobolsk.

Vendar sibirski kozaki niso bili isto kot kozaki z reke Don – niso se združevali v kozaške vojske, ampak so bolj spominjali na obmejne stražarje.

Kozaki niso pripadali neki konkretni narodnosti.

Večina Donskih kozakov je bila mešanih korenin, malo so izvirali iz osrednje Rusije, malo so bili z juga, tudi z močnimi tatarskimi in poljskimi vplivi, zato kozakov nismo mogli opredeliti v etničnem smislu.

Večina kozakov je bila pravoslavcev in ruskih starovercev. Krščanska vera jih je zaznamovala bistveno bolj kot narodnost ali kraj bivanja. Prav tako so bila kozaška načela in način življenja tisti odločilni dejavnik, ki je združeval zelo različne ljudi v kozake.

Sodobni kozaki Vir: RTBH
Vir: Posnetek zaslona, Telegram

Pri kozakih nas takoj presunejo njihove pričeske, brki in barvita oblačila, ki močno spominjajo na ljudstva Severnega Kavkaza. Temu je tako v precejšnji meri zato, ker gre za oblačila poklicnih vojščakov-jezdecev na območjih s toplim podnebjem.

Kozaški fant se je učil jahanja, sabljanja in streljanja s puško od 10. leta naprej. Kozaška vzgoja je bila stroga. Otroci so delali na poljih s svojimi mamami in očeti, celo njihove igre so bile vojaške.

Pomemben element vzgoje fantov in deklet sta bila tudi petje in ples, saj naj bi bil kozaški človek vedno vesel in neustrašen.

Že od davnih časov so bili kozaki vedno pripravljeni na zoperstavljanje nenadnemu napadu nomadskih plemen in prav zato je ruska oblast tako dolgo tolerirala njihovo svobodo.

Dokler centralne oblasti niso same zmogle z državno vojsko učinkovito zaščititi južnih meja, so za branitelje teh dežel potrebovale kozake.

Prve številke glede števila kozakov je ponudil popis iz leta 1897, po katerem naj bi jih takrat bilo okoli 3 milijone (1.448.382 moških in 1.480.460 žensk). Vendar jih je bilo v resnici veliko več - po celotnem imperiju okoli pet milijonov.

Vir: Posnetek zaslona, Twitter

V sovjetskih časih so bili mnogi kozaki podvrženi represiji, ker se je večina srdito upirala boljševikom.

Boljševiška oblast je sprejela politiko »razkozačenja« (расказачивание). V letih 1918-1924 so usmrtili ogromno število kozakov, še več so jih prisilno preselili.

Območje Donskih kozakov je leta 1917 poseljevalo okoli 4,5 milijona ljudi, med katerimi se jih je polovica opredeljevala za kozake; do leta 1921 je bilo tam samo še 2,2 milijona ljudi.

Odziv na Golobov obisk v Kijevu: »Enako se hodi slinit k Zelenskemu kot Janša. Fuj.« Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Vendar so tudi v sovjetski armadi obstajale kozaške formacije, čeprav le-teh niti približno ne moremo primerjati s številčnostjo kozaških vojsk v času Ruskega imperija. Sovjetski kozaki niso bili preveč učinkoviti v drugi svetovni vojni, ker konjenica ni bila učinkovita proti tankom in letalom.

Ljudje, ki se opredeljujejo za kozake ali za ljudi s kozaškimi koreninami, dandanes živijo na območju Rusije, Kazahstana in Ukrajine, pa tudi v raznoraznih delih sveta, ker so po boljševiški revoluciji 1917 številni kozaki zapustili SZ.

Leta 1989 je Vrhovni sovjet Sovjetske zveze uradno priznal, da so se nad kozaki izvajale neupravičene represije, in jim priznal pravico do uradne politične rehabilitacije. Leta 1994 je vlada Ruske federacije razglasila, da je »obnovitev tradicionalne kozaške službe ruski državi eden od elementov vzpostavitve nove ruske države«.

Za izrekanje resnice je v hudih časih potrebno imeti pogum. Te dobrine pa niti nova slovenska vlada očitno nima na pretek. In zato noben od koalicijskih partnerjev niti ni posebej zameril predsedniku vlade, ker je izrekel neumnost in neresnico.

Trenutno obstaja ruska paravojaška formacija z imenom Registrirani kozaki Ruske federacije, ki združuje hierarhijo današnjih ruskih kozaških društev v različnih delih države. Obstaja tudi Svet za zadeve kozakov pri Predsedniku Ruske federacije Vladimirju Putinu.

Danes Rusija šteje okoli 140.000 članov kozaških društev in 11 registriranih velikih kozaških društev, vendar je dejansko število potomcev kozakov še veliko večje.

Kako natančno pa so Slovenci kozaških korenin - to pa žal ve le predsednik slovenske vlade...

Res pa je, da so Slovenci slovanskih korenin in da imajo zato veliko skupaj z brati Rusi, pa tudi Ukrajinci, ki se trenutno pobijajo v ameriški posredniški vojni zoper Rusijo.

Če bi Robert Golob povedal kaj takšnega, bi povedal resnico. Ampak to ni enostavno. Tega namreč ne slišijo radi ne v ZDA, ne v Ukrajini, ne v Bruslju in ne v slovenski SDS / NSi opoziciji.

Za izrekanje resnice je v hudih časih zato potrebno imeti pogum.

Te dobrine pa niti nova slovenska vlada očitno nima na pretek.

In zato noben od koalicijskih partnerjev očitno niti ni posebej zameril predsedniku vlade, ker je izrekel neumnost in neresnico.

In ker mnogim itak ni všeč slovenska zastava, ker naj bi bila preveč podobna ruski, bomo morda kmalu priče še kakšnemu novemu vračanju h koreninam slovenskega rodu.

Kozaškim, seveda...

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek