Šok zaradi COVID-19 se še vedno čuti in mnoge organizacije še okrevajo po začetnem udarcu na svetovne oskrbne verige. Mnoga podjetja in cele panoge so bile v tem času primorane za vedno preoblikovati modele oskrbe.
Podjetja so si do nedavnega prizadevala optimizirati in poenotiti oskrbne verige, posebno tista z vitko proizvodnjo in podjetja, ki so v želji po čim večji individualizaciji izdelkov še zaostrila pristop just-in-time dobave s pomočjo Industrije 4.0. Stiskanje dobaviteljev k večji prilagodljivosti glede količin in rokov dobave je botrovalo zmanjševanju lastnih logističnih zmogljivosti, na primer opuščanje blažilcev pa tudi lastnih transportnih sredstev, ter zmanjšalo njihovo odzivnost na motnje, kot je koronska kriza.
»V predpandemičnem svetu je bilo veliko govora o konceptih, kot so odpornost, agilnost, vitkost in prilagodljivost oskrbovalnih verig. Pokazalo se je, da v kriznih razmerah oz. primeru prdisrupcij vitkost ni optimalna. Nasprotno, verige, na primer v trgovinski panogi in avtomobilski industriji, ki so še imele dodatne vire, zaloge ali - preprosto - rešitve, so s fleksibilnostjo postajale odpornejše na spremembe povpraševanj, dobavnih rokov in pretočnih časov v luči ukrepov za zajezitev pandemije,« je izpostavil asist. dr. Marko Budler iz Katedre za poslovno informatiko in logistiko Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.
Kot navaja Budler, gre za dve ključni težavi. Prva je, da absurdnim dobavnim rokom še ni videti konca, pri čemer je hitra dobava trenutno stroškovno izredno neučinkovita. Druga težava pa je, da prava zvišanja cen za proizvajalce in končne uporabnike šele prihajajo, saj dvigi cen surovin še niso povsod upoštevani. Na oskrbne verige pomembno vpliva tudi izrazito neenako porazdeljena moč kupcev. »Ko gre za pomanjkanje čipov so, paradoksalno in redko videno, tokrat proizvajalci avtomobilov na slabšem, saj predstavljajo manj kot 10 odstotkov povpraševanja po teh trenutno redkih vhodnih materialih,« je razložil Budler.
Kako dolgoročno zgraditi odpornost na motnje v oskrbni verigi
Države bodo iz koronske krize izšle postopoma in s pomočjo različnih ukrepov. Vsekakor večji pregled nad dogajanjem v oskrbovalni verigi podjetju omogoča, da zmanjša izpostavljenost in tveganja, ko gre za dobavitelje. To pa v osnovi pomeni boljše obvladovanje različnih variant oskrbe, pri čemer je COVID-19 še posebej izpostavil krhkost mednarodnih oskrbnih verig.
Budler ocenjuje, da se lahko na izzive gleda kot na koristi oziroma priložnosti. Podal je primer iniciativ v ZDA in Južni Koreji glede domače proizvodnje čipov, vzpostavitve reciklažnih obratov, na primer za redke zemlje, ter izboljšave na področju učinkovitosti, porabe materialov ter krožnih ekonomij oziroma nabave.
Doseganje odpornosti za motnje v dobavi bo tako rezultat sodelovanja z globalnimi, regionalnimi in lokalnimi partnerji, investicij ter razvoja, kar med drugim pomeni, da morajo podjetja:
- oblikovati med funkcijske in čezmejne ekipe za reševanje problemov s pomanjkanjem v oskrbovalni verigi;
- zagotoviti dodatne blažilce za zaloge repromateriala in surovin;
- pripraviti pričakovane in najslabše scenarije;
- preverjati dodatne dobavne poti in možne lokalne vire:
- raziskovati nove tehnologije, kot sta digitalizacija in avtomatizacija, ki jim lahko pomagajo pri razpršenosti in inovacijah znotraj njihove oskrbne verige.
»V obdobju po pandemiji bomo najverjetneje priča kombinaciji več različnih dejavnikov: višanje cen kot posledica dražjih ključnih surovin in prizadevanj po reciklaži oziroma novih pristopih pridobivanja usihajočih surovin, kot npr. bakra, redkih zemelj in litija,« je še povedal Budler.
Vsekakor bo potreben ponoven premislek tako o blažilcih ter višini varnostnih oziroma kriznih zalog kakor tudi o smotrnosti že uveljavljenih strategij, kot sta na primer zunanje izvajanje transporta ter JIT. Težave s predolgimi dobavnimi roki se bodo nadaljevale, kar pa je navsezadnje tudi priložnost, da si do sedaj konkurenčna podjetja pomagajo in skupaj nastopijo proti dobaviteljem ter tako povečajo svojo pogajalsko moč.
