NE PRAV NEVARNE, A PRECEJ ZOPRNE

Koliko možnosti imate, da zbolite za opičjimi kozami?

Simona Furlan/revija Jana
12. 6. 2022, 10.42
Deli članek:

Če ne živite v državah Srednje in Zahodne Afrike, prav zares bolj malo. No, vsaj do začetka letošnjega maja je bilo tako, zadnje tedne pa o rastočem, a še zdaleč ne neobvladljivem številu okuženih s to boleznijo poročajo tudi iz Evrope in Severne Amerike.

Profimedia
Po svetu se potepa afriški virus opičjih koz

Zdravstvena stroka povsod po svetu miri, da je panika zaradi morebitne množične širitve virusa opičjih koz, veliko blažjega sorodnika črnih koz, pretirana in nepotrebna. Virus ni niti zlahka nalezljiv niti ni, razen v redkih primerih, smrtno nevaren, govorijo izkušnje. Je pa glede bolezni, ki je pobegnila z endemičnih območij v Afriki, nekaj vprašanj, ki kar precej begajo stroko.

To nikakor ni zgolj bolezen mlajših homoseksualcev

Za zdaj, denimo, še ne znajo dobro razložiti, zakaj med okuženimi prevladujejo moški med 20. in 50. letom starosti, ki so imeli spolne stike z drugimi moškimi. Mediji, ki jih ne zanima širša slika, ampak iščejo zgolj senzacionalistične vsebine, so s poročanjem o tem, da gre za bolezen mladih homo- oziroma biseksualnih moških, že naredili ogromno škode, opozarja stroka in poudarja, da opičje koze niso spolno prenosljiva bolezen. Res se širi s tesnimi telesnimi stiki, med katere seveda spadajo tudi spolni odnosi, vendar pa spol pri tem ni pomemben.

Najverjetnejša razlaga za ta doslej neznan vzorec prenosa, torej med mlajšimi homoseksualnimi moškimi, je, da gre za povsem naključen vnos virusa v to skupino, znotraj katere se zdaj pač širi, seveda pa bo za boljšo razlago in predstavo o izvoru izbruhov in dejavnikih tveganja za okužbo potrebnih še precej epidemioloških preiskav ter natančnega sledenja stikom. Za širšo sliko je primerov za zdaj preprosto premalo.

Omenjeno nekritično poročanje ne povzroča zgolj neutemeljene stigmatizacije homoseksualcev, temveč vpliva tudi na slabše preventivno vedenje tistih, pri katerih je možnost stika z virusom verjetnejša kot med splošno populacijo. Najbolj ogroženi, opozarja stroka, so majhni otroci, nosečnice in tisti z izrazito oslabljenim imunskim sistemom.

Na NIJZ pojasnjujejo, da se virus opičjih koz prenaša ob dlje časa trajajočem tesnem stiku s kužnimi kapljicami, ki nastanejo pri kašljanju, kihanju, govorjenju, petju ali pospešenem dihanju okuženega. Z virusom se lahko okužimo tudi ob stiku s telesnimi tekočinami, kožnimi spremembami bolnika ali onesnaženimi površinami (npr. bolnikova posteljnina, oblačila). 

Mutacija virusa je malo verjetna

Bolezni se je prijelo ime opičje koze, ker so jo raziskovalci prvič odkrili pri laboratorijskih opicah leta 1958, pri človeku pa prvič zaznali leta 1970. Gre za tipično zoonozo, torej bolezen, ki se na človeka prenaša z živali (prek ugriza, neposrednega stika z okuženo živaljo, z uživanjem mesa …).

V povprečju se na leto v Afriki pojavi nekaj tisoč obolelih, redki primeri zunaj Afrike so bili praviloma povezani bodisi s potovanji v Afriko bodisi z uvozom okuženih živali. Zdaj naj bi število potrjenih bolnikov že preseglo skupno število vseh, zabeleženih od leta 1970 do danes. Pojav virusa v ločenih populacijah po vsem svetu, kjer ga običajno ni, znanstvenike kar precej vznemirja.

Ker opičje koze zdaj odkrivajo pri ljudeh, med katerimi ni očitne povezave, obstaja verjetnost, da je med prebivalstvom na neendemičnih območjih pravzaprav prisoten že dlje časa in se širi asimptomatsko. To možnost Andrea McCollum, epidemiologinja z ameriškega centra za nadzor in preprečevanje bolezni v Atlanti, kljub siceršnjim pomirjujočim besedam stroke opisuje kot »zelo skrb vzbujajočo«. Simptomi opičjih koz namreč praviloma res niso neopazni, asimptomtsko širjenje pa bi pomenilo, da bi bilo virusu veliko težje, če ne tudi nemogoče slediti. Nekateri razmišljajo tudi o morebitnih mutacijah virusa, a se te za zdaj zdijo malo verjetne, saj gre za »star, konservativen virus, ki ni podvržen spremembam«.

Ne zelo nevaren, zato pa toliko bolj zoprn

Stopnja smrtnosti je bila ob dozdajšnjih izbruhih opičjih koz med nič in 11 odstotki, odvisno od tega, katera različica virusa je izbruhnila. Sev virusa, ki izvira iz Zahodne Afrike – ta prevladuje med tokratnimi obolelimi – je manj nevaren in le redko smrtonosen. 

Klinični potek opičjih koz je običajno blag, ni pa videti prav lepo. Najpogostejši simptomi bolezni so zvišana telesna temperatura, glavobol, bolečine v mišicah, otekle bezgavke, mrzlica in izčrpanost. Navadno se razvijejo tudi izpuščaji, praviloma najprej na obrazu, nato se razširijo po telesu, tudi na genitalije. So pa pri večini tokratnih bolnikov značilni prav izpuščaji na genitalijah, kar seveda le še podžiga senzacionalistične teorije o spolni prenosljivosti bolezni. 

Izpuščaji pri opičjih kozah so podobni tistim pri noricah ali sifilisu in gredo skozi več razvojnih faz, dokler se ne oblikuje krasta, ki čez nekaj časa odpade, za njo pa včasih, a menda vendarle ne prav pogosto, ostane brazgotina. Potem ko krasta odpade, oseba ni več kužna. Inkubacijska doba bolezni je od sedem pa vse do 21 dni, zato naj bi človek, ki sumi, da je prišel v stik z virusom opičjih koz, stike z drugimi ljudmi čim bolj omejil vsaj za tri tedne. Vendar pa opičje koze niso, vsaj za zdaj še ne, karantenska bolezen, torej je razsodno ravnanje ob potencialni okužbi stvar odgovornosti posameznika.

Novo zmagoslavje proizvajalcev cepiv? 

Tokratni obsežnejši pojav opičjih koz je najbrž tudi posledica povprečno manjše odpornosti svetovnega prebivalstva proti tej skupini virusov. Gre za neposredno povezavo z izkoreninjenjem črnih koz, saj je cepljenja proti njim (isto cepivo učinkuje tudi proti opičjim kozam) v zadnjih desetletjih bistveno manj kot nekoč. Ljudje, mlajši od 40 let, ki večinoma nikoli niso bili cepljeni proti črnim kozam, so zato dovzetnejši za okužbo z virusom opičjih koz.

Cepivo proti črnim kozam naj bi bilo 85-odstotno učinkovito pri preprečevanju okužbe z opičjimi kozami in nekatere države že razmišljajo, da bi cepile ljudi iz potencialno bolj ogroženih skupin. Nemčija, denimo, je za primer obsežnejšega izbruha bolezni že naročila 40 tisoč odmerkov imvanexa, tudi v Evropi odobrenega cepiva proti črnim kozam za odrasle, vendar pa nekateri opozarjajo, da gre za (staro) cepivo s toliko stranskimi učinki, da njegova uporaba pri zdajšnji razširjenosti opičjih koz ni smiselna.

Pred časom je bilo sicer že odobreno tudi cepivo, ki ščiti prav pred okužbo z opičjimi kozami, ki pa še ni v širšem obtoku. A povpraševanje po njem raste – in nekateri v tem seveda že prepoznavajo novo zmagoslavje farmacevtske industrije.