Dneper, najmogočnejša reka Ukrajine

»Ko umrem, me pokopljite, bratje, na mogili, sredi stepe nepregledne v Ukrajini mili, da bom videl širna polja, reko in bregove, da bom slišal, kako Dniper vzburka si valove ...« Tako govori največji ukrajinski pesnik Taras Ševčenko (1814–1861) v svoji znameniti Oporoki (prev. S. Šavli).

Kranj – Ob nedavnih poročilih o katastrofalnih razsežnostih poplav zaradi nasilnega porušenja jezu ob ukrajinski Kahirovki je prav, da se nekoliko poglobimo v najmogočnejšo reko te evropske države, Dneper (ukr. Dnipro), ki je s svojimi 2200 kilometri obenem četrti največji evropski veletok. Izvira v močvirskih ruskih valdajskih višavah ter se nato poda preko Belorusije na njeno južno mejo, v Ukrajino, kjer zavzame še več kot tisoč kilometrov. Vanj se iztekajo mnoge reke, iz njega so pa napeljani nekateri pomembni kanali, tudi proti Krimu. Nekdaj se je v južnem delu pretakal po številnih brzicah, v domačem jeziku imenovanih »porogi« – od tod krajevno ime Zaporožje (ukr. Zaporižžja). Njegove vode se nato srečajo s Črnim morjem v obsežnem rečnem razlivu. V zadnjem stoletju, za časa sovjetske oblasti, so dneperske vode ukrotili na več krajih z gradnjo obsežnih jezov za številne hidroelektrarne. Električno energijo je namreč potrebovala obsežna težka industrija, ki so jo v sovjetskih časih prav tu na široko razvijali. Ob reki, blizu Zaporožja, stoji danes tudi največja evropska jedrska elektrarna. Zaradi poškodbe prej omenjene vodne pregrade je zdaj ogroženo tudi hlajenje tega ranljivega elektroenergetskega objekta.

Dneper kot simbol

Dneper ali Dnipro je za Ukrajince in njihovo zgodovino zelo pomemben zemljepisni pojem, ki ima obenem zanje velik simboličen pomen. Že v davnini je povezoval severna pribaltska ozemlja z južnimi evropskimi predeli, prav do obal Črnega morja. To se je pokazalo tudi ob ustanovitvi prve slovanske državne tvorbe na področju današnjega Kijeva (ukr. Kiiv), imenovane Kijevska Rus (ne Rusija!) tam nekje ob prelomu prvega tisočletja. Njeni prebivalci so izbrali za svoje voditelje Normane, pripadnike severnjaških Varjagov, ki so prav to reko izkoriščali za svoje trgovske in roparske pohode. Po njej so se na svojih plovilih podajali vse do grških naselij ob Črnem morju. Ti voditelji so se kmalu poslovanili in njihov potomec knez Vladimir I. (980–1015) je svojim podanikom tudi prinesel iz Bizanca krščansko vero. Tudi v poznejših zgodovinskih obdobjih, ko so se na različnih drugih ozemljih sčasoma razvile vse tri vzhodnoslovanske jezikovne skupnosti, ukrajinska, ruska in beloruska, je bila prva, ukrajinska, za vedno navezana na svoj Kijev ob robu reke Dneper. Na njegovem bregu so v podzemeljskih jamah prvi puščavniki zasnovali poznejšo ugledno pravoslavno redovno skupnost, imenovano Pečorskaja Lavra (Jamski pravoslavni samostan), ki nosi dandanes častitljivo ime »Pravoslavni Rim«. V Zaporožju so kozaki v 17. stoletju ustanovili svoje utrjeno naselje, znamenito Sič, od koder so se s čolni podajali na svoje pohode prav do črnomorske obale.