Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock

Da bi imela embalaža za živila dobre lastnosti, ji proizvajalci lahko dodajo številne kemikalije.
Nekatere kemikalije, ki so dodane embalaži, so lahko škodljive za zdravje, za druge učinki na človekovo zdravje še niso raziskani. Kot razlaga Viviana Golja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, je na primer sestava plastike, ki je namenjena stiku z živili, različna in odvisna od predvidene uporabe. "Za oljnata živila na primer proizvajalec uporablja aditive, ki niso topni v olju, da se čim bolj zmanjša prehod snovi iz embalaže v živila."

Prav zato, ker aditivi, ki so dodani na primer plastenki za vodo, niso topni v vodi, lahko pa so topni na primer v olju ali kisu in lahko prehajajo iz embalaže v živilo, ni dobro, da plastenko za vodo uporabljamo za shranjevanje drugih živil. Še več, če plastenko za vodo, ki je bila preizkušena samo za enkratno uporabo, uporabljamo dlje, "lahko sčasoma pride do naraščanja prehajanja snovi iz embalaže v vodo, saj proizvajalci niso predvideli večkratne uporabe plastenke. Vseeno pa bi rada poudarila, da se ne bo zgodilo nič hudega, ne boste se takoj zastrupili. Dolgoročno pa je boljše, da se manj izpostavljate različnim kemikalijam," pravi Viviana Golja.

Viviana Golja, NIJZ. Foto: Petra Prešeren
Viviana Golja, NIJZ. Foto: Petra Prešeren

Najbolj inerten material, torej tak, iz katerega se ne sproščajo različne snovi, je steklo. Najbolj reguliran material za stik z živili pa je plastika. Kot pojasnjuje Golja, "plastika ni samo en material, ampak je ogromno različnih vrst. Zakonodaja pri tem je zelo obsežna, od tega, katere izhodne spojine se smejo uporabljati, do mejnih vrednosti, ki morajo biti take, da ne vplivajo na zdravje."

Ali je embalaža, ki prihaja v stik s hrano, varna in ustrezna, preizkuša Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Ali snovi iz plastične embalaže, v našem primeru folije za živila, prehajajo v hrano, preverijo tako, da vzorce potopijo v različne spojine, ki simulirajo neko vrsto živil, jih z njimi napolnijo ali izpostavijo njihovemu delovanju. "Za brezalkoholne pijače recimo uporabimo 10-odstotni etanol, za mleko in mlečne izdelke pa 50-odstotnega," našteva Andreja Zorič z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in dodaja, da poleg etanolnih raztopin uporabljajo še rastlinsko olje, poseben prah za simuliranje stika s suhimi živili in 3-odstotno ocetno kislino za simuliranje stika s kislimi živili.

Živila so lahko v stiku z embalažo več tednov, mesecev ali celo let, v laboratoriju pa najdaljše preizkušanje traja deset dni. Zato dolgotrajen stik embalaže z živili simulirajo tako, da testiranje poteka pri višji temperaturi od tiste, pri kateri se bo embalaža v resnici uporabljala. Kot ponazori Andreja Zorič, "tako na primer neki embalažni material, ki se uporablja za shranjevanje živil v hladilniku, testiramo deset dni pri 40 stopinjah Celzija."

Andreja Zorič, NLZOH. Foto: Zajem zaslona
Andreja Zorič, NLZOH. Foto: Zajem zaslona

Posebna pozornost bisfenolu A in stirenu

Pod drobnogledom regulatorjev sta trenutno bisfenol A in stiren. "Bisfenol A lahko najdemo v premazih nekaterih pločevink, plastike in v recikliranem papirju. Znan je njegov negativni vpliv na človekov imunski sistem. Zdaj je v pripravi zakonodaja, ki bo prepovedala njegovo uporabo. Stiren pa je izhodna snov za izdelavo jogurtovih lončkov ali penaste posode za sadje. Ugotovili so, da se ne da izključiti možnosti, da je genotoksičen, torej da lahko povzroči nastanek trajnih sprememb na DNK, tako imenovane mutacije. Ker so raziskave različne, ga zdaj preučuje Evropska agencija za varnost hrane," pojasnjuje Viviana Golja.

Nenamerno dodane snovi v embalaži

V embalaži pa lahko najdemo tudi tako imenovane nenamerno dodane snovi, denimo nečistoče. Kot pravi Golja, "pričakujemo, da jih je več v tisti embalaži, za katero ne veljajo natančna pravila. Tak primer je kovinska embalaža, premazana z različnimi premazi iz spojin, ki še niso tako raziskane, kot bi si želeli. Verjetno jih je več tudi v reciklirani embalaži, zato ker se pri sami uporabi embalaže lahko sproščajo neželene snovi. To niso samo nečistoče, so tudi reakcijski produkti, razgradni produkti, in pri samem postopku recikliranja lahko pride do sproščanja takih snovi." Zato Golja poudarja, da mora biti recikliranje zelo učinkovito.

Embalaža za hrano iz papirja ali kartona

Papir ni odporen proti vlagi in maščobi, zato je papirnata embalaža prevlečena z različnimi premazi, smolami, voski, laki ali obložena s plastiko. "Ti premazi lahko vsebujejo različne snovi, ki se uporabljajo v proizvodnji papirja, kot aditive, ki izboljšajo lastnosti papirja, in ti so lahko potencialno nevarni za naše zdravje," razlaga Mateja Zajc z Inštituta za papir in celulozo.

Mateja Zajc, Inštitut za celulozo in papir Foto: Petra Prešeren
Mateja Zajc, Inštitut za celulozo in papir Foto: Petra Prešeren

Tudi papirnata ali kartonasta embalaža, ki se bo uporabljala za stik z živili, mora prestati ustrezna testiranja. Na Inštitutu za celulozo in papir med drugim preverjajo, ali embalaža za hrano vsebuje formaldehid in ali ta prehaja v živila. Formaldehid namreč lahko povzroči hudo alergijsko reakcijo in je rakotvoren. Ker v papirni proizvodnji pogosto uporabljajo tudi optična belila, da povečajo svetlost papirja in ga naredijo privlačnejšega za potrošnike, embalažo za hrano testirajo tudi na prehajanje optičnih belil v živila, saj so ta lahko škodljiva za naše zdravje. Optična belila namreč niso biorazgradljiva in se lahko kopičijo v našem telesu, pri občutljivih ljudeh pa lahko v stiku s kožo povzročijo alergijske reakcije.

Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock

Kako (ne)varna je embalaža za hrano iz recikliranega papirja

Papirnata embalaža za hrano je lahko narejena tudi iz recikliranega papirja. Kot pojasnjuje Mateja Zajc, je treba reciklirane materiale pri proizvodnji embalaže uporabljati s posebno previdnostjo, saj so lahko reciklirana vlakna onesnažena s številnimi potencialno škodljivimi spojinami. "Potencialno škodljive snovi, ki so v recikliranem papirju, so ostanki tiskarskih barv, lakov, lepil in drugih snovi, ki so jih nanesli na material v postopkih tiskanja in predelave pri prejšnji uporabi papirja," našteva Mateja Zajc.

Ob tem opozarja tudi na to, kateri papir ne spada v zabojnike za papir: "Denimo termični papir, ki se uporablja za račune, saj lahko vsebuje bisfenol A, ki je sicer od leta 2020 prepovedan, a se lahko še vedno kje najde kakšen starejši račun. Zato računi na termičnem papirju ne spadajo v zabojnike za papir."

Užitna embalaža za hrano

Doc. dr. Uroš Novak, Kemijski inštitut Foto: Petra Prešeren
Doc. dr. Uroš Novak, Kemijski inštitut Foto: Petra Prešeren

Doc. dr. Uroš Novak s Kemijskega inštituta s svojo ekipo razvija užitno embalažo za hrano iz naravnih polimerov. "Uporabljamo natrijev alginat kot biopolimer, glicerol kot plastifikator, nato dodamo različne okuse," razkriva Novak. Maso nalijejo v pladnje in sušijo 12 ur pri 40 stopinjah Celzija; tako dobijo folijo, ki bi nadomestila embalažo za enkratno uporabo, denimo za pakiranje različnih oreščkov ali denimo riža.

Kot poudarja Novak, "ta embalaža ne onesnažuje okolja, se razgradi v treh dneh, lahko pa jo celo zaužijemo." Njene pomanjkljivosti pa so, da je težja od klasične embalaže in prepušča vodo.

Novak bo v studiu oddaje Ugriznimo znanost pokazal tudi, kako izdela takšno užitno embalažo.

Ugriznimo znanost na TV SLO 1

Kako torej nastane užitna embalaža za hrano? Katera embalaža je primerna za katero vrsto hrane? Kako poteka testiranje papirnate embalaže za hrano? Kakšna je inteligentna in kakšna aktivna embalaža?