Med šestimi finalisti so tudi štirje zmagovalci letošnjega Agrobiznisovega natečaja. Razglasili jih bomo danes na 7. Agrobiznisovi konferenci v Ljubljani.
Pod znamko Dobrote Dolenjske najdete vse, kar regija dobrega ponuja
Že šest let svojo lokalno hrano, rokodelske izdelke, turizem in drugo pod skupno blagovno znamko Dobrote Dolenjske ponuja več kot 70 dobaviteljev z Dolenjskega, Kočevskega, Ribniškega in iz Bele krajine. Njihov certifikat ima že 455 izdelkov. Kupite jih lahko v Mercatorju, Ljubljani in Trebnjem.
»Naša kolektivna blagovna znamka deluje od leta 2014, ko smo vzpostavili mrežo lokalnih dobaviteljev. Trenutno je 73 dobaviteljev s 455 certificiranimi kulinaričnimi in rokodelskimi izdelki, turizmom, kulinaričnimi prireditvami in lokalno gastronomijo v gostilnah,« pravi Barbara Jerovšek, vodja projekta Dobrote Dolenjske.
Certificirajo tudi Hiše Dobrote Dolenjske, a le tiste, ki imajo v ponudbi tako nastanitve kot prodajo hrane in drugih domačih izdelkov. Le domačija Repovž in domačija Novak imata ta certifikat najvišje kategorije.
Pri certificiranih izdelkih prevladujejo kulinarični. Certifikat posebna komisija podeli le tistim izdelkom in storitvam, ki vsebujejo najmanj 70 odstotkov lokalnih sestavin z Dolenjskega.
Dobrote Dolenjske so naprodaj na letališču na Brniku, v butičnih trgovinah in na spletu. Svoji poslovalnici imajo v Trebnjem in Ljubljani, prodajajo jih tudi v Mercatorju. V Trebnjem imajo tudi proizvodnjo in prostor za prireditve in pogostitve, kjer gostom tudi postrežejo certificirane izdelke.
Najbolje se prodajajo likerji, tudi cvičkov in borovničev, dobro se prodajajo tudi medeni izdelki, olja in vina,« pravi Barbara Jerovšek. Opaža, da so v Ljubljani najštevilčnejši kupci tuji turisti, pa tudi podjetja, ki pri njih naročajo poslovna darila. Raste prodaja v Ljubljani, blagovna znamka s pristnimi lokalnimi dolenjskimi izdelki je vse bolj znana, dodaja Jerovškova.
Zeliščni vrt Majnika širi biodinamično pridelavo zelišč
Katja Temnik od leta 2011, ko je končala uspešno košarkarsko kariero, v Žičah pri Slovenskih Konjicah biodinamično prideluje zelišča. Iz maminega konjička razvija resen družinski posel okoli zeliščnega vrta Majnika.
»Po načelih biodinamike pridelujemo 250 različnih rastlin, od teh jih okoli 70 predelamo v zeliščno sol in čaje. Za obdelavo zemlje, gojenje zelišč in kalčkov smo zaposlili strica in sodelavko, mamino znanje in izkušnje so naš kompas, sama se ukvarjam s kupci in zagonom kmetije v Brezju pri Poljčanah, ki sva jo z mamo kupili leta 2016. Naročila se povečujejo, s kmetijo imamo velike načrte,« pravi Katja Temnik.
Lani je nasad zelišč povečala na 0,8 hektarja, obseg pridelave pa bo letos podvojila. »Zelišča bomo po novem gojili tudi v Brezju pri Poljčanah, kjer smo z nepovratnimi sredstvi iz programa za razvoj podeželja 2014–2020 najprej zasadili hektar in pol ekoloških lešnikov, lanskega novembra pa slabega pol hektarja visokodebelnih jablan. Letos nas čakata setev zelišč in dišavnic ter vstop v kontrolo za biodinamično kmetovanje Demeter,« dodaja. Od leta 2011 do nakupa kmetije leta 2016 je v zelišča vložila okoli 20 tisoč evrov, nato pa okoli 120 tisoč evrov v kmetijo, sušilnico, drugo opremo in trajne nasade.
Večje količine zelišč potrebujejo, da dohajajo rast naročil. Najbolj znani so po zeliščni soli Majnika, ki jo je mogoče najti v trgovinah z ekohrano na Celjskem, ponekod v Mercatorju in od lanskega oktobra tudi v vseh drogerijah DM. »Zanimali so se tudi za naše čaje, a pridelamo še premalo zelišč. Ustanovitelj DM Götz Werner je zagovornik antropozofije, ki jo je utemeljil Rudolf Steiner. Iz nje izhaja tudi biodinamično kmetovanje, zato ne preseneča, da podpirajo tovrstna živila,« razlaga sogovornica o širitvi prodajne mreže. Kalčke, čaje in zeliščno sol vozijo tudi v bližnje vrtce in šole.
V Brezju pri Poljčanah načrtujejo terapevtsko kmetijo. »Namenjena bo vsem ljudem, ki bi jim takšno okolje lahko omogočilo boljše počutje in osebnostni razvoj. Priložnost bi rada dala tudi otrokom in starejšim, ki se težje vključijo v vsakdanje delovno okolje. Poleg dela in smiselnih aktivnosti bi jim rada omogočila tudi terapije, spanje v kozolcu toplarju … Imam veliko idej, koncept bomo razvili skupaj s strokovnjaki, v ospredju bodo kakovostna delovna mesta in socialne vsebine,« napoveduje Katja Temnik, nekdanja kapetanka košarkarske reprezentance, ki je žogo zamenjala za zelišča.
Mlekarna Planika in Faroniko sta razvili ribji namaz
»Pri razvoju novih izdelkov je vsakič kaj drugače. Enaka je le osnovna ideja, da v sire in druge mlečne izdelke vpletemo okuse Posočja. Pri nas je najbolj znana postrv iz Posočja, ki jo gojijo v tolminski ribogojnici Faronika in je dala značilen okus ribjemu namazu, ki ga ponujamo od decembra,« razlaga Anka Lipušček Miklavič, direktorica mlekarne Planika.
»Ribji namaz je za soškim sirom, ki vsebuje koščke dimljene postrvi, drugi skupni izdelek. Faronikin recept smo prilagodili našim željam, na embalaži bo tudi Faronikin logotip, čeprav je mlekarna Planika prevzela proizvodnjo in trženje,« razlaga.
Za izdelavo ribjega namaza so v mlekarni uredili nov prostor. Dimljena postrv bo delikatesa v namazu, ki bo vseboval še Planikino skuto. »Naše osnovne izdelke poskušamo vgrajevati v nove izdelke z višjo dodano vrednostjo,« dodaja Anka liopušček Miklavič. Skupaj s Faroniko bodo ribji namaz promovirali s pokušinami.
»Od Faronike dobimo dimljeno postrv, ki jo v soškem siru pripeljemo do večjega kroga kupcev. Enako bo tudi z ribjim namazom. Od drugi polovici decembra je na voljo v Planikinem marketu v Kobaridu in trgovinah na Primorskem, prodajo širimo po Sloveniji med trgovci in gostinci, ponujamo ga tudi vrtcem in šolam,« razmišlja Anka Lipušček Miklavič.
»Z ribjim namazom lahko sami pokrijemo le lokalni trg, mlekarna Planika pa vso Slovenijo. Že s soškim sirom nam povečuje prepoznavnost, to pričakujemo tudi od trženja skupnega ribjega namaza. Hkrati povezovanje lokalnih proizvajalcev koristi turizmu v Posočju, ki potrebuje dobre kulinarične zgodbe in več lokalne ponudbe. Naslednji korak bo morda vzpostavitev blagovne znamke za hrano in druge izdelke iz soške doline, ki bo nadgradnja destinacijske znamke Dolina Soče. Zori tudi ideja, da bi Faronika in drugi ribogojci iz Posočja svoje ribe tržili pod skupno znamko, vzporedno pa bi vzpostavili standarde o kakovosti rib,« načrte opisuje Urška Bizjak, direktorica Faronike, ki jo je ustanovila Ribiška družina Tolmin. »Naš glavni vir prihodkov je gojenje rib – soške postrvi, šarenke in lipana za turistični ribolov, predelava rib pa zadnja leta postaja enakovreden vir prihodkov,« še pravi Urška Bizjak.
Na Razkrižju delajo unikaten ekološki bezgov kis
Na majhni kmetiji Čarička na Razkrižju, ki jo vodita Emil in Tončka Bedekovič, so v kisu našli svojo tržno nišo. Po starem postopku delajo kis iz neškropljenih starih sort jabolk in iz bezgovih cvetov, kar je njihova edinstvena ponudba. Prodajo bi radi razširili v manjše trgovine v Ljubljani, sčasoma pa tudi v Dubaj.
Emil Bedekovič je prej delal v gradbeništvu, po operaciji hrbtenice pa je iskal nov posel. "Ob reki Mura" title="Mura">Muri v neokrnjeni naravi raste veliko bezga. Pridobil sem dovoljenje, da ga lahko nabiram na državni zemlji, in poskusil delati kis iz bezgovih cvetov," pravi. Že prej so za svoje potrebe delali bezgov sok, in tako je vzniknila ideja še o bezgovem kisu.
Proizvodnja je butična, saj na leto naredijo dva tisoč litrov bezgovega kisa, jabolčnega a več. Znanje o predelavi sadja se na njihovi kmetiji prenaša iz roda v rod. Nadgraditi so ga hoteli v nekaj unikatnega in tako je nastal naravni nefiltriran bezgov kis, za katerega so pridobili ekološki certifikat. Kupci bezgov kis radi uporabljajo za solate in ribje marinade, sicer pa spodbuja odvajanje vode in lajša težave s povečano želodčno kislino.
"Delamo ga iz bezgovega cvetja po klasični metodi brez dodatkov, pred prodajo odleži od dve do tri leta," razlaga Bedekovič. Najprej pripravijo bezgov sok, ki se z alkoholnim vretjem spremeni v bezgovo vino in čeprav je pitno, ga pustijo, da preide v kis. Večkrat ga pretočijo. "Bezgovemu kisu še leto dni raste kakovost, tudi če ga takoj ne prodamo. Sok pa je treba zavreči, če ga ne prodamo v nekaj mesecih," dodaja Emil Bedekovič.
Specializirali so se za kis in poskušajo doseči visoko kakovost. Odziv kupcev še tipajo, s kisom so začeli pred petimi leti, zdaj pa je čas za širitev prodaje. V trgovinici na kmetiji prodajo manj kisa kot vrtcem, šolam in mariborskemu domu za starejše. Zadovoljni so tudi z rastjo prodaje v lokalnih butičnih trgovinah na njihovem koncu. Z bezgovim kisom, ki ohranja aromo bezgovega cvetja, bi radi v kratkem prodrli v Ljubljano, kjer je kar nekaj manjših trgovin z lokalno hrano, pozneje pa tudi v boljše gostilne in restavracije. "Rad bi našel partnerja, ki bi prevzel trženje. Načrtujemo tudi posodobitev dizajna etiket. Za širitev prodaje nameravamo povečati obseg proizvodnje," razkriva Bedekovič, ki bi rad, da bi se kmetija s kisom preživljala.
Zelena točka raste s prodajo zelenjave in išče nove dobavitelje
»Naša glavna prednost je, da imamo na enem mestu skladišče, distribucijo ter prodajo lokalno pridelane zelenjave na debelo in drobno, dobavitelje in kupce pa v regiji,« pravi Denis Topolnik, predsednik zadruge Skupina vrtovi panonski iz Murske Sobote, ki jo je pred devetimi leti za odkup in prodajo svojih pridelkov ustanovilo 15 zelenjadarskih kmetij.
Lani so prodajo podvojili in presegli pol milijona evrov prihodkov. »Slabih 80 odstotkov prihodkov nam prinese prodaja na debelo (gostincem, šolam in vrtcem), dobrih 20 odstotkov pa prodaja na drobno (gospodinjstvom). Prodaja na debelo nam omogoča vzdržno poslovanje, dodano vrednost pa ustvarjamo s prodajo na drobno. Česar ne prodamo gospodinjstvom, lahko ponudimo gostincem in šolam ter nasprotno, tako manj pridelkov konča med odpadki, saj je povpraševanje večje od naše ponudbe,« razlaga Topolnik.
Prodajo na debelo in na drobno so v začetku lanskega novembra združili v 500 kvadratnih metrov velikem distribucijsko-prodajnem centru Zelena točka v Murski Soboti, iz katerega mesečno po Pomurju razvozijo 40 ton sveže zelenjave in sadja. Od tega je trenutno polovica zelenjave in sadja iz uvoza, saj je lokalne ponudbe premalo in je v glavnem sezonska, ne pa čez vse leto. Ker bi lahko prodali še več lokalnih pridelkov, kot jih odkupijo s kmetij, iščejo nove dobavitelje.
»Za povečanje pridelave in nove pridelovalce je še veliko prostora. Zelenjadarske kmetije vabimo, da postanejo naši kooperanti, druge pa spodbujamo, da se preusmerijo v gojenje zelenjave. Pomagali jim bomo pri načrtovanju pridelave. Zagotovili jim bomo tudi tehnološko pomoč pri pridelavi, skupno nabavo repromateriala in odkup vse zelenjave,« poudarja Topolnik.
Zamejski Slovenci pod skupno znamko tržijo hrano z nanoških kmetij
V podjetju Idea 3 iz Sežane so zamejski Slovenci Enzo Distefano, Paolo Dalfovo in Carlo Mosco, ustvarili novo znamko Fattorie del Nanos oziroma nanoške kmetije, pod katero v obmejnih trgovinah v Italiji najdemo živila s kmetij okoli Nanosa, iz Vipavske doline in Postojne. Načrtujejo še tri regijske znamke za domačo hrano iz okolice Bleda, Maribora in Rogaške Slatine, ki bodo najprej naprodaj v Italiji, nato pa še v Sloveniji in Avstriji.
"Priložnost vidimo v razvoju regijskih znamk kakovostne hrane, za katero lahko kupec preprosto preveri, od kod prihaja in kdo jo je naredil. Vrnitev k okusom, receptom in avtohtonim domačim izdelkom je pravi način, s katerim lahko kupec ovrednoti in znova odkrije kulturo in tradicijo svojega ozemlja. Te dediščine agroživilskih izdelkov ne bi smeli izgubiti, ampak bi jo morali oživiti," razlaga Enzo Distefano.
Pred šestimi leti je s partnerjema v Ideii 3 začel prodajati slovensko hrano v Italiji, in sicer prek posebnih slovenskih kotičkov v trgovinah. Lansko pomlad pa so se odločili za nov pristop.
"Iskali smo drugačno ponudbo, ki bi najbolje predstavila neko regijo – zanjo značilne sestavine, okuse in recepte, ter bi bila takšne kakovosti, kakršno lahko zagotovijo samo majhni lokalni proizvajalci, ne pa živilskopredelovalna industrija. Idejo smo preverili pri nekaj kmetijah, po dobrem odzivu smo vedeli, da je čas za novo regijsko blagovno znamko, ki bi pod svojim okriljem povezala male lokalne proizvajalce in jih pripeljala v trgovine v Italiji ob meji s Slovenijo. Za center regije smo izbrali Nanos, ki ga Italijani na obmejnem območju dobro poznajo. Za znamko Fattorie del Nanos, v prevodu nanoške kmetije, smo se v prvi fazi povezali s štirimi kmetijami okoli Nanosa, iz Vipavske doline in Postojne," pravi Enzo DiStefano. K sodelovanju vabijo kmetije, saj so majhni lokalni proizvajalci bolj prilagodljivi od večjih, saj na primer poskrbijo, da je etiketa na embalaži v italijanščini, kar je italijanskim trgovcem in kupcem pomembno.
Od lanskega avgusta obmejne trgovine v Italiji ponujajo sokove, suho sadje, kompote, marmelade, paradižnikovo in druge omake z nanoških kmetij pod skupno znamko. Aprila bodo ponudbo nanoških kmetij razširili še z lokalnimi mlečnimi in mesnimi izdelki. "Ena od kmetij iz okolice Postojne bo zaradi sodelovanja z nami povečala rejo prašičev mangalic, njihove mesnine so delikatesne in bodo ena od novosti pod znamko Fattorie del Nanos. Kmetijam želimo omogočiti pošteno plačilo, obstoj, razvoj in rast do stopnje, da ohranijo ročno oziroma (pol)obrtniško proizvodnjo. Prodajo želimo z obmejnega območja v Italiji razširiti do Milana," poudarja sogovornik.
Po dobrem odzivu trgovcev so zrasle tudi njihove ambicije. "Slovenijo smo poleg Nanosa razdelili še na tri makroregije – Bled, Maribor in Rogaško Slatino, ki jih v sosednjih državah poznajo. To je pomembno, saj male dobavitelje hrane povežemo z regijo, iz katere prihajajo. Po vzoru znamke Fattorie del Nanos bomo vzpostavili tudi znamke Beljske kmetije, Mariborske kmetije in Kmetije Rogaške Slatine. Aprila bodo zaokrožili ponudbo nanoških kmetij in začeli oblikovati druge regijske znamke, znamka Blejske kmetije bo verjetno prva," napoveduje Enzo Distefano. Z nekaj kmetijami s teh območij so že v stiku, še več pa bi jih radi spoznali.
