Jurij Slatkonja (21. marec 1456–26. april 1522). Foto: Wikipedia
Jurij Slatkonja (21. marec 1456–26. april 1522). Foto: Wikipedia

Jurij Slatkonja, od njegove smrti letos mineva 500 let, je bil prvi pravi (rezidencialni) dunajski škof in eden najuglednejših glasbenikov svojega časa, po rodu pa brez dvoma Slovenec. Rodil se je leta 1456. Kje se je glasbeno izobraževal in kdaj je bil posvečen v duhovnika, se ne ve natančno. S teoretskim in filozofskim vidikom glasbene umetnosti se je gotovo seznanil v okviru študija, saj je med obvezne dele kleriškega izobraževanja spadalo tudi koralno petje. Študiral je na univerzah v Ingolstadtu in na Dunaju, v mestu, ki je bil cilj in središče tudi za nekatere druge slovenske glasbenike takratnega časa. Brikcij Preprost, Mozirčan Balthazar Praspergius, Mihael Voglar, Jurij Knez, Jurij Prenner in Jurij Slatkonja – vsi so gravitirali proti središču cesarstva, nekateri med njimi še dlje, vsi v kraje učenosti in na dvorišča bogatih in vplivnih. Podobno življenjsko in glasbeno pot sta malo pozneje ubrala tudi Gallus in Dolar.

Glasbeni krog Jurija Slatkonje
Ob 500-letnici smrti
Program Ars
Oddaja Glasbeni portret
17. 4. ob 20. uri

Dunaj je za časa Jurija Slatkonje namreč že slovel kot pomembno glasbeno središče, ne pa tudi kot cerkveno. Ljubljana je bila na prehodu iz 15. v 16. stoletje pomembnejša metropola v cerkvenem smislu. Škofijo je imela 52 let prej kot Dunaj; ta jo je dobil šele leta 1513, ko je škof na cesarskem Dunaju postal Jurij Slatkonja. V tem mestu je sicer bival že prej – leta 1495 je v virih omenjen kot dvorni kaplan in kantor. Ko je Maksimiljan I. tri leta zatem ustanovil še novo kapelo, je postal tudi njen vodja.

"Kapela naj goji frankoflamsko polifonijo," mu je bilo še zapovedano. Josquin Despres, glavni predstavnik te slogovne usmeritve, je namreč kot drugi najimenitnejši glasbenik tistega časa delal in pisal za Maksimiljana I. Ludwig Senfl, Heinrich Isaac, Paul Hofhainmer, Jurij Slatkonja, že omenjeni Josquin Despres in drugi so skrbeli, da je bila glasba nepogrešljiv del dvornega življenja.

Da je dunajska dvorna kapela postala ena najsijajnejših tovrstnih ustanov takratnega časa, pa gre zasluga tudi Juriju Slatkonji. To dokazuje slavni triumfalni sprevod cesarja Maksimilijana, natančneje, niz lesorezov, ki prikazujejo cesarjevo slavo in mogočnost. Dvorni glasbeniki so upodobljeni na kar petih vozovih sprevoda, med katerimi je na častnem mestu voz, ki prikazuje cesarjevo glasbeno kapelo. Spremljevalni verzi ob upodobitvi Slatkonje govorijo, da je bil zaslužen za uspeh kapele.

V svojem grbu je upodobljen kot zlati konj (grško Chrysippos); tako si je namreč svoj priimek razlagal sam. Bolj verjetno pa se zdi, da izvira iz slovenske besede sladko; Slatkonja bi bil torej nekdo, ki ima rad sladko. Dolce, bi lahko dodali – kakršna je bila glasba na dunajskem dvoru za časa Maksimiljana I.

Slatkonja pa naklonjenosti Maksimiljana I. ni užival le v glasbenem smislu; cesar ga je nagradil s številnimi visokimi cerkvenimi službami in z njimi povezanimi dohodki. V Ljubljani je bil kanonik in prošt, v Novem mestu drugi prošt kapitlja, ob tem je upravljal še župnijo Moravče. Papež Leon X. ga je potrdil "za škofa Pićenskega" na Hrvaškem. Vse te službe je opravljal prek zastopnikov oz. na daljavo, tudi po imenovanju za dunajskega škofa.

Detajl z groba Jurija Slatkonje v katedrali sv. Štefana na Dunaju. Foto: Wikipedia
Detajl z groba Jurija Slatkonje v katedrali sv. Štefana na Dunaju. Foto: Wikipedia

Ob vsem tem je slovel kot široko razgledan humanist, vešč poznavalec književnosti, matematike, astronomije in drugih disciplin, seveda tudi glasbe. Imel je stike z umetniki in znanstveniki, kot cesarski svetnik tudi z državniki. Napredoval je naglo, in ko je leta 1513 postal dunajski škof, mu je cesar dovolil obdržati tudi glasbene službe – od tega leta naprej se omenja kot višji vodja kapele. To ne preseneča, saj se je že precej prej izkazal z glasbenimi in organizacijskimi sposobnostmi. Med drugim je zaslužen za ustanovitev slovitega Zbora dunajskih dečkov, ki danes spada med najslovitejše tovrstne vokalne sestave na svetu; nastal je leta 1498, ko je Maksimiljan preselil svoj dvor iz Innsbrucka na Dunaj. Slatkonja je na začetku vodil skupino le sedmih dečkov, a jo je še v istem letu razširil na 18 pevcev, z organistom in instrumentalisti.

Ob razvejanem glasbenem udejstvovanju je po vsej verjetnosti tudi skladal. V rokopisu iz 30. let 16. stoletja, ki vsebuje veliko mašnih proprijev iz monumentalne tiskane zbirke Choralis Constantinus, mu je pripisano avtorstvo moteta Ego vos elegi. Kot skladatelj je omenjen pod slavno sliko še slavnejšega Orlanda di Lassa s kapelo iz druge polovice 60. let 16. stoletja, njegova naj bi bila tudi skladba Ach Gott, wem soll ich clagen v rokopisu iz leta 1510, ki ga hranijo v Münchnu.

Trdnih dokazov o njegovih delih še vedno ni, vsekakor pa je avtor besedila najslavnejše skladbe Heinricha Isaaca z naslovom Virgo Prudentissima (Devica Najmodrejša). Delo je ob svojem cesarskem kronanju naročil Maksimilijan I. Slatkonja si je besedilo zamislil v heksametru in se v njem spretno omenil kot avtorja. "To pesem v pobožni umetnosti ustvarja tebi, preblaga mati, Jurij Slatkonja, škof Pičenski, kantor in reditelj cesarskega zbora, potapljajoč se marljivo v veselje tvojih praznikov; posebno pa mu je pri srcu oni dan, ko si bila vzeta v nebo, na katerem se svetiš v lepoti lunini in si izbrana za sonce," je zapisal v drugem delu besedila omenjene kompozicije. Sicer pa govori o upanju, da bo Devica usmiljeno pogledala na Maksimiljana, potem ko je zanj prejela priprošnjo vseh treh nadangelov: Gabrijela, Mihaela in Rafaela. Pa tudi: "Naj Vsemogočna Devica pomaga, da bo Maksimiljan lahko premagal zle sovražnike; obnovi naj mir narodom in deželam blaginjo …"

Še danes aktualna priprošnja, bi lahko dodali. Z Marijo je povezan tudi zadnji del življenja Jurija Slatkonje. Cesar Maksimiljan I. je leta 1518 umrl in Slatkonja se je bil prisiljen sprijazniti s težavami, ki jih je prinesel protestantizem – s tem gibanjem je namreč simpatiziralo tudi precej katoliških duhovnikov na Dunaju. A je ostal zvest katoliški veri; o tem priča votivna slika umirajoče Marije Bernharda Strigla, ki je leta 1947 zgorela v požaru, iz ohranjene črno-belo reprodukcije pa je razvidno, da je levo spodaj upodobljen Slatkonja, kleče, z odprto knjigo v rokah. Njegov pogled je usmerjen k Mariji, v levem spodnjem kotu pa je plošča, na kateri je zapisano:

"Sem na Slatkonjo glej, ki v zemskem čaka še prahu,
gori v nebo gredé, Deva preblaga, nazaj.
Pesmi poslušaj glas, ki ti naša jih grla pojejo,
hvalnice naših ust, ki te, Devica, slavé.
Usmili vendar se me, ter vzemi prosečega hlapca
s svojo pomožno roko gori nad zvezde v nebo"

(Slovenski prevod: Josip Mantuani)