Oljke določajo naše Sredozemlje
V nedeljo bo svetovni dan oljke. Obeležujemo ga od leta 2019, v Sloveniji vsako leto intenzivneje. Prireditev mlado oljčno olje je učinkovita proslava svetovnega dne in obenem zaključek oljkarske sezone. Po eni strani gre za sporočilo javnosti, da je letošnje oljčno olje že na voljo, po drugi pa za priložnost za bilanco letnika in ugotavljanje, kaj je bilo opravljeno in kaj velja v sektorju še postoriti.
Najboljša slovenska oljčna olja so vrhunske kakovosti in mednarodno primerljiva. To dokazujejo številna priznanja z uglednih ocenjevanj. Znak pristnosti in kakovosti je še evropska zaščitna znamka, seveda šteje tudi zaupanje, nenazadnje pa je velik delež slovenskega oljčnega pridelan za domačo rabo.
V času, ko se v Sloveniji obeta velika menjava generacij oljkarjev, bo treba razmišljati tudi o tem, da bodo prevzemniki videli v oljkarstvu perspektivo.
V približno štirih desetletjih razvoja sodobnega slovenskega oljkarstva je bila promocija kakovosti pomembna postavka, zato številni oljkarji na prvo mesto ne postavljajo količine temveč okusnost in blagodejnost njihovega pridelka. Ta bo letos pičlejši od lanskega in od pričakovanega. Ključna dejavnika sta dva: namočeno leto in veliko škodljivcev, pa tudi bolezni. Lani je bila suša, prihodnje leto bo spet kaj, vse skupaj pa terja pripravljenost in odzivnost, sicer grozi bodisi letargija, da bo kar pač bo ali pa opuščanje oljčnikov.
Oljčniki so bistvena sestavina sredozemske kulturne krajine. Zlasti v Istri, pa tudi v Brdih, na Goriškem in v Vipavski dolini. Kot pomembno sestavino življenja v Sredozemlju jih prepoznava Unesco, oljčno olje je ključno v sredozemski dieti. Vsega tega se ob obisku v slovenskem Sredozemlju spomnijo tudi politiki, a jim ob vrnitvi v prestolnico to očitno hitro izpuhti iz glave, saj oljkarstvo in oljčno olje ni deležno ustrezne obravnave. Specifiko narekuje kup zadev in tudi prakse v velikih in tradicionalnih državah pridelovalkah. Pravzaprav bi bilo dovolj slediti rešitvam od drugod, pa bi manj vili roke glede zahtevne zaščite pred škodljivci, ureditve namakalnih sistemov, učinkovite organiziranosti za tržne nastope, odzivnosti na novosti v sektorju in nenazadnje promocije oljčnega olja ob robu oljčnikov, kjer je zdaj vzpostavitev degustacijskega prostora tako rekoč misija nemogoče.
V hrvaški Istri statistika za lansko leto beleži 90.000 turistov, ki so šli k pridelovalcem oljčnega olja. Na podeželju ga vidijo kot pomembno dodano vrednost v turistični ponudbi. V času, ko se v Sloveniji obeta velika menjava generacij oljkarjev, bo treba razmišljati tudi o tem, da bodo prevzemniki videli v oljkarstvu perspektivo, da bo oljčno olje ne le kmetijski pridelek temveč turistični magnet. Če ne bo spoznano kot dodana vrednost, je nazadovanje neizbežno. Časi se spreminjajo in nobenih zagotovil ni, da bodo otroci delili oljkarsko navdušenje staršev.