Slovenska krsta

Stric in njegova dobra dela, 2. del

Klemen ob vsem, kar se mu je v življenju dogajalo, še zdaleč ni zagrenjen. Marsikatero zgodbo, ki jo je povedal, je začinil z nemalo humorja. »Ker nisem imel štipendije, sem si moral denar za študij zaslužiti sam. V srednji šoli sem pogosto ponaredil opravičilo. Pa ne zato, da bi teden ali dva potem ležal doma in počel neumnosti, še zdaleč ne: kopal sem jarke, zidaril, napeljeval elektriko, pomagal v neki vrtnariji. Sodelavci, največkrat so bili to fantje iz Bosne, so me imeli radi. Z menoj so delili malico, pripovedovali so mi o svojih hčerkah, o družinah. Stanovali so v barakah, z domačini se niso nikoli družili. Slovenske moške, haha, so imeli celo za strahopetne mevže, pa ne vem, zakaj. Spomnim se neke ohceti. Poročila se je zobna asistentka, ki je bila zelo lepa. Vanjo je bil na skrivaj zaljubljen tudi eden teh delavcev. Gasilski dom, kjer je pod večer potekala svatba, je bil okrašen, prinesli so lesene mize in klopi in z njimi napolnili dvorišče, saj se je obetalo lepo vreme. Zarana, ko so šli svatje v cerkev, so videli, da je nekdo mizam požagal noge. Ležale so vse križem, od belih prtov pa je ostal le še pepel. Nevesta je vsa razkurjena stopila iz avta, pobrala odžagano nogo in grozila radovednežem, ki so se hitro zbrali tam okoli. V besu je začela naštevati imena nekaterih fantov in tudi poročenih ter jih klicala na odgovornost. Ker se ni nihče javil, jim je zagrozila, da bodo že videli. Nikomur, razen 'mojemu' Bosancu, ki je stal nekje ob strani, ni padlo na pamet, da so bili morda vsi tisti, ki jih je ozmerjala, njeni ljubimci. Ljubezen ga je v trenutku minila. Pregovoril me je, da sem stopil do nevestinega očeta ter mu predlagal, da skupaj z 'barakarji' spravimo mize in klopi v red. Za delo so nas bogato plačali pa še na gostijo smo bili povabljeni. Prijatelji so sicer imeli slabo vest, saj so bili oni tisti, ki so uničili mize, a so se ob dobri hrani hitro pomirili.

Med njimi sem bil edini Slovenec, zaradi česar sem imel nemalo težav, saj so se ljudje iz mene radi norčevali in me tudi poniževali. Nekoč je vrag vzel šalo. Eden od domačinov mi je razrezal gume pri kolesu, snel pedale in jih odnesel neznano kam. Ko sem to videl, me je zelo potrlo. S kolesom sem se vozil na vlak, železniška postaja pa je bila oddaljena kakšnih dvanajst kilometrov. Ni bilo misliti, da bi hodil peš. Moji kameradi niso nič komentirali. V soboto, ko je bila v vasi veselica, so prišli oboroženi. Pomešali so se med fante in kmalu so se zaslišali udarci in kriki. Na tleh je obležal mlajši moški, nož pa mu je poškodoval lopatico. Prišli so miličniki in vse navzoče popisali. Zagrozili so nam z večletnim zaporom, a se to ni zgodilo. Bili smo vabljeni na sodišče, a če verjamete ali ne, vsa hudodelstva smo zanikali. Ko je bilo razprave konec, smo Slovenci skupaj z Bosanci odšli na kozarček. Meni so domačini podarili skoraj novo kolo. Res je bilo žensko, a me to ni čisto nič motilo.

Na to žensko kolo me vežejo še drugi spomini. Na zunanjost, sploh pa ne na oblačila, nisem polagal nobene pozornosti. Stric je zmeraj, ko sva se srečala, dejal, da sem mu v sramoto. Da me takšnega razcapanca ne bo nobena marala. Za svečani trenutek, ko mi bodo na fakulteti podelili diplomo, pa sem moral imeti na sebi lepo in predvsem novo obleko. Že ob pol štirih zjutraj sem sedel na kolo in se odpeljal proti Trstu. Menda je bilo tam vse tako poceni, da sem se nadejal, da si bom lahko omislil tudi nove čevlje. Pri Postojni me je ustavil tovornjakar in me odpeljal vse do Sežane. Kako sem mu bil hvaležen! Vso pot mi je govoril, da ima hčerko, ki tudi študira, pa da bi ji takšen priden fant, kot sem se mu zdel jaz, prav prišel. 'Ko bo podelitev, naj pride, pa jo potem peljem še v kino,' sem mu odgovoril med smehom.

V Trstu sem bil prvič, zato sem se bolj slabo znašel. Vozil sem se od ene trgovine do druge. Vsaka obleka, ki mi je bila všeč, je bila predraga. Na jok mi je šlo. Mar sem več kot sto kilometrov prevozil zaman? Bil sem tudi lačen. Potem pa sem se ustavil pred eno, Georgia se je imenovala. Prodajali so poročne obleke. Medtem ko sem strmel v izložbo, se je na pragu pojavila starejša gospa in me zvabila v notranjost. Ni znala slovensko, jaz pa italijansko ne. Ponujala mi je belo platneno obleko skupaj s svetlomodro srajco in kravato, posuto s cvetlicami. Pa ves čas se je smehljala. Kaj ima za bregom, sem se spraševal. Končno sem razvozlal, da jo zanima, koliko imam denarja pri sebi. Dal sem ga na mizo. Malo je zavila z očmi, potem pa mi je vseeno vse skupaj zavila v papir in dala v velikansko papirnato vrečko. Šele doma sem ugotovil, da sem dobil obleko po polovični ceni. Zakaj je bila gospa tako radodarna, nisem nikoli izvedel. Sem pa obleko potem nosil tudi kot ženin. Stric je dejal, da takšne, bele obleke v Nemčiji nosijo samo geji. Uporabil je sicer neko drugo besedo, ki pa je ne bi želel ponoviti.

Na podelitev je prišel tudi tovornjakar, ki sem ga že omenil. S seboj je pripeljal hčerko Duško, ki je čez tri leta, ko sem odslužil vojsko, postala moja žena. Stric je sicer prerokoval, da beračija (jaz) in bogastvo (ona) ne bosta šla skupaj. A se je uštel. Danes jo imam enako rad kot prvi trenutek, ko sem jo zagledal pred seboj.«

Klemnov stric je šel tudi drugim ljudem na živce. Starejši ko je bil, bolj je poudarjal, da je le tisto, kar pride iz Nemčije, nekaj vredno. Le za Jožeta Pučnika je trdil, da je navaden nemški pritepenec. Če je le mogel, je pokvaril marsikatero veselo razpoloženje na slavjih v krogu družine.

»Ko je umrl, so ga pokopali v krsti slovenske izdelave. Ko bi to vedel, bi verjetno raje večno živel,« je med smehom zaključil svoje pripovedovanje Klemen. (Konec)