Obsojeni na večno sobivanje
Garcin, Ines in Estelle se po smrti znajdejo v nenavadni sobi brez oken. Zelo je vroče, nenehno gori luč, vrata so zaklenjena, zvonec pa večinoma ne deluje. Skrivnostni sobar jim pove, da bodo ostali tukaj za vedno in da nikoli več ne bodo spali. Soočeni so z nočno moro vsega, kar so do zdaj potiskali stran.
Čeprav se trojica od prej ne pozna, kmalu ugotovi, da jih v ta prostor ni privedlo naključje, prav tako, da so se znašli v peklu, v katerem sicer ne bodo trpeli fizičnega mučenja, so pa obsojeni na večno sobivanje in medsebojno psihično torturo, je mogoče prebrati o predstavi Zaprta vrata, ki je te dni doživela premiero na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega.
Predstavo je režiral Jaša Koceli, dramaturgijo in novi prevod pa podpisuje Eva Mahkovic. Zaprta vrata razume režiser kot mehanizem, v katerega lahko vstopi vsak izmed nas, kot zrcalo vseh naših zatohlosti. Igralci so ustvarjali like, ki so prepričljivi ljudje iz vsakdanjega življenja, soočeni z radikalnim položajem, v katerem prihaja pred njih in jih duši vse, kar so vse življenje skrivali. Sartrova Zaprta vrata so letos tudi na seznamu besedil za maturitetni esej pri slovenščini.
