Marjana s kapo belokranjskega čobana (pastirja). Foto: Arhiv oddaje Na lepše
Marjana s kapo belokranjskega čobana (pastirja). Foto: Arhiv oddaje Na lepše

Voditeljica in novinarka turistične oddaje Na lepše, ki jo lahko vsak petek zvečer gledate na TV Slovenija 1, je polna zgodb o krajih in ljudeh, ki jih spoznava med snemanji. O njih govori z iskrenim navdušenjem, z besedami, polnimi lepih pridevnikov, in iz rokava stresa destinacije, ki se le redko znajdejo v turističnih letakih in verjetno tudi v vaših pogovorih, četudi mislite, da ste dober poznavalec Slovenije. Navdih išče v pozabljenih vaseh in obmejnih krajih, za katere se zdi, kot da se je čas ustavil, seznam njenih predlogov za izlet pa se nikoli ne konča.

Marjana Grčman je ob tem tudi predsednica Društva turističnih novinarjev Slovenije, nedavno pa je na Dnevih slovenskega turizma prejela nagrado kristalni triglav za osebnost, ki je letos največ prispevala k turistični prepoznavnosti Slovenije v svetu.

V pogovoru je spregovorila o tem, da je nemirna duša, ki vedno ubira stranske poti, o novem življenju na Pivškem in vračanju na Dolenjsko, o tem, zakaj bi besedo butično raje zamenjala z besedo avtentično, in o tem, zakaj jo tako zelo privlačijo pokopališča.

"Greva v hrib?" ste rekli, ko sva se pogovarjali, kje se dobiva. Na žalost nama je vreme te načrte preprečilo, pa vendar. Je značilno za vas, da ste težko pri miru, da vas vleče ven?
Da, seveda. Zame je najlepša definicija turizma in tega, kar počnem, verz Kajetana Koviča: "Iti, hoditi, ne, ker to moraš, ne, ker je treba, ampak ker drugega razen te hoje tukaj ni." Iti, hoditi, premikati se – to se mi zdi taka eksistencialna parola. Rada hodim v hrib, to mi zbistri glavo. Žal pokojni prijatelj Sašo Hribar mi je zmeraj rekel, da mu med hojo v glavo prihajajo ideje in misli, kako spremeniti svet, samega sebe in vse drugo. Ko hodiš v klanec, se prečistiš, opleteš svoj vrtiček v glavi.

Za računalnikom se težko rojevajo nove misli, kajne?
Da, novinar mora iti ven iz svoje pisarne, ven iz svojega območja udobja, nenehno mora biti na terenu. V DNK-ju novinarja ni žigosanja, je delo na terenu, ne le od doma. Zato sem skrajno kritična do žigosanja v našem poslu. To je zelo svobodnjaški, kreativen poklic, in zdaj nam to ubijajo. To mi ni všeč.

Zadnjih sedem let živi pri Pivki in pravi, da so jo domačini vzeli za svojo, za kar jim je hvaležna. Foto: MMC RTV SLO
Zadnjih sedem let živi pri Pivki in pravi, da so jo domačini vzeli za svojo, za kar jim je hvaležna. Foto: MMC RTV SLO

Predstavljam si, da greste tudi raje po stranski cesti kot po avtocesti ...
Da, samo po stranski.

Raje peš ali s kolesom kot z avtom?
Da, da. Tudi v življenju imam raje stranske poti kot glavne.

Raje vprašate ljudi za pot, kot da bi uporabili navigacijo?
Da, tudi to, kar naprej se izgubljam. Sem zelo analogen človek, sem privrženka digitalnega celibata. Res potrebujem analogno izkušnjo, pristen stik s človekom, in mislim, da bo to v prihodnje postalo turistični produkt par excellence. Ob vsej tej digitalizaciji in umetni inteligenci človek na koncu dneva potrebuje high touch, in mislim, da bo ravno turizem tista panoga, ki bo med vsemi gospodarskimi panogami obdržala največ človeškega stika. To je narava tega posla. Lahko ponudiš samodejno prijavo brez receptorjev, lahko da nekateri poklici umirajo, ampak prihajali bodo novi. V turizmu absolutno stroj ne bo mogel nadomestiti človeka, zato se bo zgodilo to, da bo petzvezdični produkt človeški stik v štiri- ali pa petzvezdičnih hotelih. Tehnologija v turizmu človeka zagotovo ne bo izrinila. Iskreno, globoko in naivno želim to verjeti.

Ob vsej tej digitalizaciji in umetni inteligenci človek na koncu dneva potrebuje "high touch" in mislim, da bo ravno turizem tista panoga, ki bo med vsemi gospodarskimi panogami obdržala največ človeškega stika.

Marjana Grčman

Iz vas vsako sekundo buhti to navdušenje nad življenjem, raziskovanjem ...
To je sla po preživetju nas marginalcev, ki se nismo rodili v mestu. Ker smo bili potisnjeni v kot in smo morali preživeti, druge izbire sploh nismo imeli.

Meni je ljubezen do potepanja privzgojil oče, vsako soboto po zajtrku sva odprla atlase, zemljevide in načrtovala, kam bi lahko šli. Tudi vi torej črpate to navdušenje do potovanj iz domačega okolja?
Da, vedno sem bila potepuški otrok, zmeraj se mi je nekam mudilo. Tudi zdaj vidim, da se mi mudi, mudi se mi živeti, mudi se mi hkrati početi v življenju veliko stvari. Ne vem, zakaj je tako, mogoče sem v preteklem življenju premalo živela. Rada imam, da se mi stvari dogajajo, težko sem na enem mestu. Zelo rada spoznavam ljudi, iskreno rada brskam po življenju drugih, jih sprašujem, kako živijo, kako čutijo, ker se mi zdi, da skozi življenja drugih veliko govorim tudi o sebi. Spomnim se, ko sem za oddajo Tistega lepega popoldneva delala portrete pozabljenih vasi in sem nekega gospoda iz Baške grape, ki je bil star 90 let, vprašala, kaj si še želi pri tej starosti. Rekel mi je: "En sam dan sonca, preden vse odnese v dolino." To se mi je tako lepo zdelo. Na drugi strani, v Goriških brdih, pa je neki drug gospod na isto vprašanje odgovoril: "Ah, da bi eno mlado še lahko potolkel po riti." Tu se vidi Sredozemlje na eni strani, na drugi pa grapast svet, ki oblikuje bolj robustnega, trdega človeka, ampak zato globoko v sebi nič manj mehkega.

Prizor s snemanja v jami Dimnice. Foto: Arhiv oddaje Na lepše
Prizor s snemanja v jami Dimnice. Foto: Arhiv oddaje Na lepše

Večkrat ste že poudarili, da imate radi odklonske, posebne ljudi, odpadnike, krvave življenjske zgodbe, gube na obrazu, umazane roke, dokumentaristične poteze. Ampak verjetno vam televizijska kamera pri odstiranju svetov teh ljudi ne koristi, prav nasprotno. Kako prebijete to zadrego?
Da, verjetno je nam težje, lažje se je odpreti radijskemu ali pišočemu novinarju. Ko pridemo s kamero, smo najprej moteč dejavnik, ljudje se ustrašijo, zaprejo vrata. Kako to prebijem? Gladim jih v smeri dlake, malo s tem zelo domačijskim pristopom, da se ne čuti bariera, da sem prišla iz mesta, z javne televizije, ampak da smo enaki, da jim nočem nič slabega. Usedemo se, enega spijemo, se pomenimo, povem jim, da ne bom posegla v njihova življenja na način, da bi jim bilo ob tem nelagodno, zelo na človeški ravni. Pomemben je tudi odnos na zelo osebni ravni, da me začutijo kot človeka. V tem primeru se mi bodo odprli. Če me ne, pa hvala za sodelovanje.

Brez zvezdništva, ki pogosto spremlja znane televizijske obraze, torej.
Vsekakor. Neka prvinska preprostost mora biti, nenarejenost. Ko potrkaš na vrata v neki odmaknjeni vasi in te spustijo noter, veš, da imaš privilegij, da prižgeš kamero in da se ti toliko odprejo, da jokajo pred teboj in ti povedo stvari, o katerih morda vse življenje nikomur niso govorili, ampak so čakali nate in na ta trenutek. S tem ne mislim konkretno sebe, pač kogar koli. To je eden najlepših trenutkov pri snemanju prispevkov iz pozabljenih vasi, ko se ti ljudje odprejo tako globoko, da privrejo na dan solze, spomini, bolečina in žalost. To se redko zgodi, a ko se, je vrhunsko, takrat se počutim privilegirano, to me hrani.

Tudi na splošno imate raje pozabljene vasi kot nagnetene plaže, raje pokopališča kot tržnice. Kako pogosto potrebujete odmik od vsega in vseh?
V tem poslu smo včasih zasičeni z druženji, nenehno imamo opravka z veliko ljudmi in včasih ti nekateri tudi izpijejo energijo. Nekateri ti je veliko dajo, drugi pa ti jo tudi pijejo. Zato se zasebno kar precej zaprem, včasih sem precej ljudomrzna. To je moj obrambni nagon pred tem, ker ne želim biti prezasičena.

Ko potrkaš na vrata v neki odmaknjeni vasi in te spustijo noter, veš, da imaš privilegij, da prižgeš kamero in da se ti toliko odprejo, da jokajo pred teboj in ti povedo stvari, o katerih morda vse življenje nikomur niso govorili, ampak so čakali nate in na ta trenutek.

Marjana Grčman

Torej sklepam, da tudi veseli december ni ravno vaš najljubši čas.
Imam občutek, da postajamo lepi in prazni. Božični okraski se zdaj prodajajo že avgusta, včasih pa smo okraševali decembra. Vse je brez vsebine, smo lepi in prazni, to je najlepši izraz, ki ga lahko dam.

Greva k vaši tedenski turistični oddaji Na lepše, pri kateri ste urednica in voditeljica. Kakšen je tempo snemanj, koliko časa preživite na terenu in potem v montaži v Ljubljani?
To je res način življenja, pa naj ne zveni kot floskula. Dva dni na teden smo nonstop na terenu, potem imam en dan za pregledovanje in raziskovanje vsebin in potem je tu še premalo časa za montažo. V bistvu sem nenehno v razmišljanju, katere vsebine uvrstiti v oddajo, kaj bi bilo aktualno, kaj ne. Vsak teden nabrati štiri dobre zgodbe, ki zdržijo vsaka po šest minut, je kar težka tekma. Pripeljati se na drug konec Slovenije, zanimirati goste, snemalca, včasih delamo z obupno opremo, tako, da ni vedno samo "na lepše". Verjetno si marsikdo misli: 'Kako je tebi fajn, ko delaš Na lepše, saj samo jeste in hodite nakoli.' A to je težko delo, tako kot turizem ni samo panoga za "na lepše", ampak je resna gospodarska panoga, tako je tudi naše delo na koncu dneva zelo utrujajoče. Včasih se mi zdi, da se turističnim novinarjem dela krivica, češ, samo hodijo po gostilnah, jedo in pijejo. Gastronomija je samo en del turizma. Sicer pa je to res kar peklenska tekma, da mi uspe vsak petek spraviti polurno oddajo na spored. Ob tem se ves čas trudim, da prispevki niso piar material, ampak da vsebujejo razmišljanje o nekem kraju, destinaciji, o ljudeh, ki delajo turizem. Res si želim, da novinarske reportaže ne bi bile enake piar člankom. Dolžnost nas, turističnih novinarjev, je, da damo širšo sliko destinacije, ker bomo potem lažje razumeli kompleksnost sveta, v katerem živimo. Turizem je zanimiv fenomen današnjega časa, nekaj, kar nam spreminja svet in okolico, dviguje nam kakovost življenja, daje zaposlitve lokalnemu prebivalstvu. Da, na drugi strani tudi degradira okolje, ampak vseeno se mi zdi, da se v Sloveniji to še vedno ne dogaja v tako veliki meri kot v kakšnih večjih državah.

Oddaja še vedno nastaja v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo (STO)?
Ne, ne več.

Kuhanje jazbeca. Foto: Arhiv oddaje Na lepše
Kuhanje jazbeca. Foto: Arhiv oddaje Na lepše

Torej sami izbirate zgodbe, ki jih boste predstavili v oddaji?
Da, ampak še vedno upoštevam neko krovno strategijo turizma. STO me je, poleg seveda mojega legendarnega mentorja Draga Bulca, vzgojil kot turistično novinarko, usmerili so me v neko vsebino, in za to sem jih zelo hvaležna. Naučili so me, kako deluje turizem kot obrt in kot gospodarska panoga, moja naloga zdaj pa je, da poiščem zgodbe, s katerimi bom prepričala gledalce, da poiščem ljudi, ki niso vsak teden na televiziji. Je pa treba reči, da je delanje takšne oddaje tudi samoten posel. Dolge ure vožnje na drugi konec Slovenije, dolge ure v montaži, ko se vedno znova vprašaš, ali kdo sploh opazi vse detajle.

Kako velika ekipa sploh ste?
Zelo majhna. S kolegico Ireno Shyamo Hlebš si porazdeliva zgodbe, vsaka naredi dve v oddaji. Sicer pa smo na terenu asistent snemalca, snemalec in jaz, včasih sva tudi samo midva s snemalcem. In to z zelo bazično opremo, nimamo brezpilotnih letalnikov, supermoderne opreme, ne moremo se primerjati s kakšno BBC-jevo turistično oddajo. Glede tega smo res osiromašeni. Delamo pa s srcem.

Naši ljudje za mejo te naučijo, kako je biti Slovenec, kakšna bolečina in veselje je biti Slovenec, kaj pomeni domoljubje, oprano vse politične navlake in ideologije. Slovenci šele v tujini s ponosom razpremo slovensko zastavo, bolj ponosno kot doma, pa ne vem, zakaj je tako.

Marjana Grčman

Prinesete sebe na teren.
Tako je, prinesem sebe in poskušam ta svoj joker unovčiti pri ljudeh na terenu. Se pa zavedam, da grem tudi ekipi včasih malo na živce, včasih sem prehitra, sem control freak, ker preverjam kadre, kaj je posneto in kako. Ampak to je tudi zelo kreativno delo, saj brez snemalca, asistenta in montažerja nisem nič. Gre za ekipno delo, delo vseh nas, zato smo že kot stari zakonci.

Glede na to, da je oddaja že toliko časa na sporedu, imate kdaj že težave s pomanjkanjem idej, krajev, v katere bi se odpravili?
Ne, nikoli, verjetno jih imam že v krvi. Nekateri produkti na trgu odmirajo, a se rojevajo novi. Turizem je nenehno rastoči otrok, spremljam evolucijo turizma. V petek smo na primer v oddaji govorili o tem, kako je Kras zaspal v svoji promociji, kar opažam zadnja leta. Kraševci so vsak zase zelo kakovostni, a med seboj se ne povezujejo, in to je glavni greh krovne organizacije, ki skrbi za to. Premalo tudi izkoriščamo obmejna območja, ki se mi zdijo čudovita priložnost. Zakaj se ne bi italijanski in naš Kras skupaj tržila kot ena destinacija, zakaj se ne bi Ilirska Bistrica tržila skupaj s Kvarnerjem? Aprila smo z društvom novinarjev organizirali zelo uspešno lokalno borzo. Takrat je prišel do mene neki gospod in rekel: 'Tri posle sem sklenil.' Zaradi mene, ker sem to organizirala skupaj z lokalnim TIC-jem. Tako se počasi, kamenček za kamenčkom, stvari na terenu premikajo. A to je tek na dolge proge. Mislim, da je naloga nas, turističnih novinarjev, in društva turističnih novinarjev, da skrbimo za mreženje, sodelovanje na terenu, da povežemo kmeta in gostinca ali pa ljudi, ki ne vedo drug za drugega, da bodo naredili posel, zato da bodo imeli delo na domačem dvorišču, da se jim ne bo treba voziti v Ljubljano, da se ne bo dogajala gentrifikacija. Turizem je terenski posel, pisarna ni moj naravni habitat. Tudi pokojni novinar Marjan Jerman je ves čas poudarjal, da novinar ni za v pisarno, ampak da se zgodbe dogajajo zunaj.

Z Rudijem, zadnjim stalnim prebivalcem vasi Robidišče. Foto: Arhiv oddaje Na lepše
Z Rudijem, zadnjim stalnim prebivalcem vasi Robidišče. Foto: Arhiv oddaje Na lepše

Verjetno ste že navajeni, da vsak od vas želi kakšen pameten nasvet za kak izlet, "kjer še ni bil" ali "kjer je pa res lepo". Jih radi delite ali ste že rahlo naveličani tega?
Ljudi poskusim usmeriti v destinacije, ki niso na prvo žogo. Ampak s tem je tako: lahko da je meni všeč nekaj, kar drugemu ni, in ko bo prišel tja, si bo mislil: 'O moj Bog, kaj pa je to?' Jaz sem mogoče neki kraj res začutila v tistem trenutku, ko sem bila tam, čisto po svoje, s svojo melanholijo, da je imel žganje, ki sem ga pila v tisti kleti, okus zato, ker sem s tistim človekom tam stkala neko posebno energijo, da sem neki kraj začutila v svoji preproščini, v "žmohtu" svoje melanholije na popolnoma drugačen način, kot ga bo nekdo drug. Tako, da je svetovati ljudem, kam naj gredo "na lepše", dvorezen meč. Meni je nekje všeč, ne vem pa, če bo tudi drugemu. Dvomim, če bi še kdo drug užival v tistih beznicah, ki mu jih bom jaz priporočala, ali pa v tisti vasi tam v Porabju, ki jo imam tako rada.

Res imate radi obmejne vasi ...
Da, meja je ljudem zmeraj nekaj dala. Kakor jim je vzela, jim je tudi dala veliko vsebine, iznajdljivosti. Brici so nenehno kontrabantali, na drugi strani, v Porabju, pa je tista trpkost, ki se je posedla v DNK ljudi, tista stepska melanholija. Porabje se mi zdi živi muzej umiranja slovenskega jezika. So pozabljeni od vsega, od države, Boga. Meni je tam epsko. V tiste ljudi se je uleglo nekaj težkega, in to čutiš. Tistih sedem vasi ... V Andovcih so si postavili spomenik "Živim". To se mi zdi neverjetno. Tam se res počutiš, kot da si se vrnil v 50., 60. leta nekega drugega življenja.

Turistov ni nikoli preveč, le destinacija jih mora prav razporediti. Tudi če jih je v Ljubljani preveč, jih v Baški grapi, pod kraškim robom ali na Goričkem nikoli ne bo. Kako jih spraviti do tam, pa je stvar komunikacije, dobrega marketinga. Navdušiti je treba tujca, mu dati dober razlog oziroma povedano v slogu Botra: dati mu je treba ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti.

Marjana Grčman

In verjetno bo čez 50 let enako.
Da, a s tem, da Slovencev tam več ne bo. Pa še nekaj je. V zamejstvu lahko govorimo o domoljubju. Kje se najbolj počutiš Slovenca? V tujini. Šele za mejo. Naši ljudje te naučijo, kako je biti Slovenec, kakšna bolečina in veselje je biti Slovenec, kaj pomeni domoljubje, oprano vse politične navlake in ideologije. Slovenci šele v tujini s ponosom razpremo slovensko zastavo, bolj ponosno kot doma, pa ne vem, zakaj je tako. Za mejo je pristno domoljubje. In turizem je najbolj seksi stvar, s katerim lahko izrazimo domoljubje, zato se zmeraj znova čudim, zakaj župani bolj v prvi plan ne postavljajo turizma. To je najbolj seksi stvar, s katero se lahko pohvalijo v svoji občini, to je okvir najlepšega, kar je v občini.

Pa vseeno poskusimo z vašimi nasveti za različne "naj". V katero slikovito zapuščeno vas bi nas peljali?
V Porabje, v eno izmed sedmih porabskih vasi, v njihove pristne beznice. Epske so.

Kam bi nas peljali na najzanimivejši šolski izlet?
Aha, že vem. V Divje babe. To je lep primer, kako skozi nevsiljivo digitalizacijo povedati šolarjem veliko o zgodovini. Predvajajo film, ki je podkrepljen z glasbo, ki jo je naredil Boštjan Gombač in se projicira na kamnu v jami. Tam so tudi ostanki jamskega medveda. Pa še hoditi je treba, da so malo aktivni. V tej jami lahko šolarji dobijo občutek za zgodovino in geografijo, pa še šebreljski želodec lahko poskusijo, zelo dobro mesnino, ki jo samo na tistem koncu delajo v omejenih količinah. Za povrh je to tudi energetsko najmočnejša točka v Sloveniji.

Kam naj gredo ljubitelji kolesarjenja?
Za ekstremno kolesarjenje bi priporočala Black Hole Trail v podzemlju Pece. To je izjemen produkt, označen s črno oznako. Gre za kolesarjenje po rudnikih, kamor 25 let ni stopila človeška noga. Znamenita družina Štrucelj je začela izvajati kolesarstvo v podzemlju Pece, imajo tudi najboljši petzvezdični hotel v Sloveniji. Kolesarjenje po tistih rudniških obzorjih je noro. Lahko se tudi sprehajaš po rudnikih, ampak jaz sem vreščala že, ko sem videla posnetke s kamere na kolesu. Sama nisem šla s kolesom, nikakor ne, a to je nedvomno najbolj "odkurjena" kolesarska proga pri nas in verjamem, da tudi v širšem delu Evrope.

Meni je v resnici moteče, da bi bilo nekaj petzvezdično, jaz si ne želim, da je petzvezdično, sama bi raje videla, da je nekaj avtentično, da je tako lokalno, da bolj lokalno ne gre. Mi pa kar naprej opletamo s to butičnostjo in petzvezdičnostjo.

Marjana Grčman

Kraj za prvi zmenek?
Torej tak romantičen kraj ... Definitivno mora biti sredi fantastičnega ničesar. Že vem, posoške planine, Zaprikraj ali Medrje. To so planine, ki ponujajo izjemne razglede. Tam je pogled v Benečijo, Furlanijo, tipaš lahko morje.

Destinacija za ljubitelje dobrega domačega vina?
Kot Dolenjka imam dolžnost, da rečem dolenjske zidanice. Ampak naše vino je vino, ki potrebuje zgodbo, in četudi ni za maše, zmeraj paše, ker je naše, povedano prosto po Pavčku. Sicer pa priporočam vipavske hrame, vas Slap, recimo, ker se mi zdi, da so se dobro razvili s povezovanjem vinogradnikov med seboj. Vsa vas se je povezala v zgodbo. Kaj lepšega? To je to.

Šloganje pri Romih v Prekmurju. Foto: Arhiv oddaje Na lepše
Šloganje pri Romih v Prekmurju. Foto: Arhiv oddaje Na lepše

In še kraj za nekoga, ki želi biti čim dlje stran od civilizacije, za "gozdnega Jožo"?
To pa so kočevarske vasi, ki se mi zdijo fantastične. Dolgo se voziš in spet sredi fantastičnega ničesar vidiš češnje, sadno drevje, gozd in kakšno ruševino, kamen. Vse to so neme priče nekih davnih življenj Kočevarjev, ki so ob začetku druge svetovne vojne šli na Poljsko in se razkropili. In tista drevesa dajo slutiti, da je tam nekoč bila vas, da je tam nekoč bilo življenje, da je tam nekoč nekdo nekoga ljubil. To mi je fantastično. Povojna mistika zaprtega območja se mi zdi neznosno privlačna.

Ste Dolenjka, ki zadnja leta živi v bližini Pivke (tudi intervju sva snemali v Pivki, op. a.). Tu so Park vojaške zgodovine, Pivška presihajoča jezera, sicer pa je to poleti oblegana tranzitna pot proti hrvaškemu morju. Sama bi rekla, da prav veliko turističnih produktov tukaj ni ponuditi. A vi se s tem zagotovo ne strinjate, zagotovo ste odkrili skrite čare pivške kotline?
Absolutno se s tem ne morem strinjati. Tu je največji strnjen gozdni kompleks v tem delu Evrope in sega vse do Gorskega kotarja. Tu je prostor, kjer živijo tri velike zveri – medved, volk in ris, je zelo bogata biodiverziteta. Tu je 17 pivških presihajočih jezer, bogastvo kolesarskih poti, ogromno brezpotij. Pivška kotlina je res en divji zahod narave, kjer si spet lahko sredi fantastičnega ničesar. Morda se tukajšnji ljudje premalo zavedajo posebnosti in prvinskosti tega prostora. Tu je eden najmanj naseljenih prostorov v Sloveniji, kjer na enem kvadratnem kilometru živi le 37 prebivalcev, in to bi lahko bila nova Črna v turizmu. Morda bi morali tudi odločevalci v turizmu bolj jasno komunicirati te pristne zgodbe narave in to avtentičnost ljudi. To, da je odmaknjenost privilegij, ne pa cokla.

Z ovco na Pivškem. Foto: Arhiv oddaje Na lepše
Z ovco na Pivškem. Foto: Arhiv oddaje Na lepše

Pogrešate kdaj posedanje ob Krki?
Joj, Krka, tiste večerne meglice ... In mehkoba dolenjskih gričev, večerni zvon ... Tam so moji ljudje. Tudi mi smo mehki, takšna, kot je pokrajina. Tu v Pivki pa je že Sredozemlje doma, ki mi je prav tako všeč. Na Dolenjskem stari ljudje sedijo za zapečkom in pojejo: "Oj, mladost ti moja", tu pa v kafani igrajo briškolo in tršet.

Sama sem opazila, da imajo tukaj ljudje stole pred hišami obrnjene na cesto, kar kaže na neko odprtost. Na Notranjskem, recimo, se vedno gleda proti gozdu ...
Da, tudi na Dolenjskem je podobno. Tu, v Pivki, pa je že tista ležernost Mediterana. Manj zagrinjajo okna. Jaz sem se tukaj super našla, ti ljudje so me vzeli za svojo, za kar sem jim hvaležna. Je nekaj toplega tukaj, nekaj, česar ne najdeš več v mestu. Človečnost in ležernost, ki sta nujni v tem času, ki preveč hiti.

Od maja letos ste tudi predsednica Društva turističnih novinarjev Slovenije. Omenili ste že, da je turizem resno delo, ampak vseeno se mi zdi, da je velikokrat neka pavšalna oznaka med ljudmi, da ste turistični novinarji "zastonjkarji", ki izkoriščajo prepoznavnost in službo, da vas nekdo zastonj gosti. Kako odgovarjate na te očitke?
Nikoli nisem šla nikamor zastonj jest, tudi ne vem, ali sem kdaj kaj zastonj dobila, tako da odločno zavračam to mišljenje. Kot rečeno, turistično novinarstvo jemljem kot resen posel, kot način življenja in se mi niti ne da hoditi v prostem času kamor koli, da bi nekaj izkoristila na račun svojega dela. Nikoli nisem tega počela, in to niti ni v moji naravi. V društvu nas je sicer okoli sto. Je pa res, da je zelo malo ljudi, ki se ukvarjamo samo s turističnim novinarstvom, kajti novinarski tempo je preprosto prehiter, redakcije vedno manj pošiljajo ljudi na teren, povsod se varčuje.

Pokopališča se mi zdijo zelo živi prostori, ironično, polni so življenja. Na grobovih gledam črno-bele slike in si mislim, tudi oni so nekoč ljubili, žalovali, bili kot ti in jaz. Kot pravijo, človek je živ toliko časa, dokler je živ spomin nanj.

Marjana Grčman

Katere pa so glavne točke vašega programa pri vodenju društva?
Prihodnje leto bomo organizirali še dve obmejni turistični borzi, po vzoru, kot smo to naredili aprila v Ilirski Bistrici (tam tudi upam, da bo to postalo tradicionalno). Prva se bo zgodila v Podčetrtku, za naprej se pa še dogovarjamo. Želim si, da bi turistični novinarji pisali prave novinarske reportaže, ne pa povzemali piar člankov, tako bi ljudje začutili, kako diha destinacija, kako razmišljajo ponudniki. Želim si tudi, da bi bolj v fokus vzeli obmejna območja, na njih gradili mreženje, povezovanje posameznih ponudnikov. Uvajamo tudi turistične forume v hotelu Slon, na katerih gostimo strokovnjake, na zadnje na primer Lučko Kajfež Bogataj, s katero smo razpravljali o turizmu in podnebnih spremembah. Skratka, tudi med novinarji poskušamo uvajati več strokovnega druženja.

Na podelitvi kristalnega triglava. Foto: Jošt Gantar
Na podelitvi kristalnega triglava. Foto: Jošt Gantar

Poleg vodenja oddaje in predsedovanja društvu tudi pogosto povezujete različne dogodke, zato ste veliko v stiku s turističnimi in gostinskimi delavci. Nad čim najpogosteje jamrajo?
Delovna sila je tista, ki bo tudi v prihodnje rakova rana slovenskega turizma, to dvigovanje stroškov, ki mu niso kos. Posledično izgubljamo srednji rang gostiln, obroki postajajo zmeraj dražji, zmeraj manj je dobrih domačih gostiln. Jamrajo tudi nad tem, da ne zmorejo teh silovitih sprememb, zato se veliko stvari zapira. Na terenu je veliko premalo povezovanja z zavodi oziroma z ljudmi, ki bi morali skrbeti za povezovanje med kmeti, gostinci in med posameznimi deležniki. Tesnoba se čuti tudi pred umetno inteligenco, tu bo treba še veliko izobraževanja.

Znan rek pravi "Turizem smo ljudje". Kako gostoljubni in odprti do obiskovalcev smo Slovenci?
Mislim, da smo iskreno gostoljubni. Če kaj, smo pa res gostoljubni.

Ob vsej tej digitalizaciji in umetni inteligenci človek na koncu dneva potrebuje "high touch", in mislim, da bo ravno turizem tista panoga, ki bo med vsemi gospodarskimi panogami obdržala največ človeškega stika.

Marjana Grčman

Ko se poleti sprehodimo po ljubljanskih ulicah ali po Bledu, se zdi, da so na njih samo še tujci. Kakšno je vaše mnenje, je turistov v Sloveniji premalo, ravno prav ali že preveč? Ali naj si jih sploh želimo še več?
Turistov v Sloveniji ni preveč, le napačno so razporejeni. To pa je prednost umetne inteligence, s kopičenjem podatkov bi se morali pravilno razpršiti ti turistični tokovi. Turistov ni nikoli preveč, le destinacija jih mora prav razporediti. Tudi če jih je v Ljubljani preveč, jih v Baški grapi, pod kraškim robom ali na Goričkem nikoli ne bo. Kako jih spraviti do tam, pa je stvar komunikacije, dobrega tržništva. Navdušiti je treba tujca, mu dati dober razlog oziroma povedano v slogu Botra: dati mu je treba ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti. Turista je treba navdušiti z zgodbami, da obišče drug konec Slovenije. Za to pa potrebujemo ljudi, dober marketing pa tudi infrastrukturo na terenu. A največja težava slovenskega turizma so prometne povezave. To, da potrebuješ "pol življenja", da prideš iz Postojne v Ljubljano, se mi zdi nedopustno. Nedopustno je, da v 21. stoletju nimamo normalnih železnic in dobrega avtobusnega prevoza. Adijo, pamet.

Z letalom pa je sploh težko priti v Slovenijo.
Sama bi si sicer želela, da bi zaradi tega, ker reklamiramo zeleni turizem, več vlagali v železnice. Seveda morajo biti tudi letalske povezave, a s tem spet škodimo okolju ... Zato se zavzemam za spodbujanje javnega prevoza po železnici, a ne vem, če bomo to dočakali v času svojega življenja. Šibka točka se mi zdi tudi posezona. Kraševci se na primer ves čas sprašujejo, kako privabiti goste v mrtvih mesecih od decembra do marca. Za to posezono bi se bilo treba truditi in jo okrepiti. Mogoče bi veljalo razmisliti tudi o tem, da v vsej Evropi šolske počitnice ne bi bile skoncentrirane samo na eno obdobje, ampak da bi jih razpršili. To bi olajšalo stvari vsem, ne le turizmu, tudi v prometu bi bilo lažje, da ne bi ceste kolapsirale prvega avgusta, ko gre 50-milijonski italijanski trg na dopust.

Snemanje vojaške kulinarike pod Solkanom. Foto: Arhiv oddaje Na lepše
Snemanje vojaške kulinarike pod Solkanom. Foto: Arhiv oddaje Na lepše

Prej ste se že malo dotaknili vprašanja trajnostnega turizma. Slovenija se ves čas predstavlja kot aktivna, butična, zelena destinacija ...
A ni to že malo izrabljeno? Vse je butično, ampak na terenu se mešata krompir in koleraba, vse se daje v isti koš. Včasih bi koga vprašala, ali sploh ve, kaj je petzvezdično, ker tako vehementno in prosto s to besedo opleta. Meni je v resnici moteče, da bi bilo nekaj petzvezdično, jaz si ne želim, da je petzvezdično, sama bi raje videla, da je nekaj avtentično, da je tako lokalno, da bolj lokalno ne gre. Mi pa kar naprej opletamo s to butičnostjo in petzvezdičnostjo.

Ampak vse države tulijo v isti rog, vse se reklamirajo kot avtentične, zelene. Po čem se lahko torej loči Slovenija?
Slovenija je bila leta 2016 po merilih Green Destinations razglašena za prvo državo na svetu, ki je postala zelena destinacija. Tu orjemo ledino. Lahko se ločimo po inovacijah v turizmu. Lahko postanemo "Robin Hood kibernetskega sveta", in kot majhen in obvladljiv turistični ekosistem bi lahko svetu pokazali, kako z lastno pametjo zvišati pozitivne in zmanjšati negativne učinke turizma. Ločimo se lahko po zgodbah, ki so tako avtentične, da jih nikjer drugje ni mogoče najti. Da globoko zarežemo v lokalno srce Slovenije, v slovensko podeželje, čeprav se da tudi v mestih najti kaj avtentičnega. To odražajo na primer produkti STO-ja z oznako edinstvena doživetja Slovenije, kjer najdemo primere, ki so lastni samo nam. Na primer samo v Sloveniji se lahko vesla v podzemlju Pece po opuščenih rudniških rovih, redkokje drugje si lahko ogleda medveda v njegovem naravnem okolju, samo pri nas postavljamo hiše čebelam. To so naši asi.

Zelo rada spoznavam ljudi, iskreno rada brskam po življenju drugih, jih sprašujem, kako živijo, kako čutijo, ker se mi zdi, da skozi življenja drugih veliko govorim tudi o sebi.

Marjana Grčman

Kakšno je vaše mnenje o nekom, ki obišče neko trajnostno destinacijo, v kateri je vse eko in bio in na električni pogon, a mora za to z letalom za nekaj dni leteti na drug konec sveta?
V pokoronskem obdobju se je razširil radij 700 kilometrov, ki so dosegljivi z avtom ali z javnim prevozom. To se mi zdi v redu. Če kaj, je epidemija pospešila zavedanje o tem, da je tudi lokalno cenjeno, da smo začeli raziskovati svet pred domačim pragom. Da nisi nobel samo, če greš v Rio de Janeiro ali v Saint-Tropez, ampak da si lahko enako kul tudi, če raziskuješ Goričko. Seveda nisi preveč trajnosten, če zamenjaš več letal, da za tri dni nekam priletiš. Odločno ne. Zelo sem proti temu, da se tako površno spoznavajo ljudje in kraji. Raje dlje na enem mestu in tam globlje, kajti sicer smo spet lepi in prazni. Sama tudi nisem privrženka seznamov, kaj moramo obkljukati do 40. leta, tudi načrtno nisem na družabnih omrežjih, zdi se mi, kot da kradejo dušo. Ne potrebujem potrditve skozi všečke drugih. To delam zato, ker imam rada svoj posel. Skušam ohraniti sebe.

Vemo, da poznate "vsako luknjo" v Sloveniji, radi pa odidete tudi v tujino. Kje ste najdlje zdržali na istem mestu?
V Indiji. Tam je res kulturni šok, ampak na kul način. Tam se lahko izgubiš. V bistvu je kar perverzno, da uživaš v njihovi revščini, ko greš tja igrat turista. Varanasi me je izjemno impresioniral, tista trupla, ki ji sežigajo. Na splošno me bolj kot tržnice privlačijo pokopališča, bolj kot življenje me privlači minevanje, ki je v tej potrošniški družbi potisnjeno na stran. V vasi Lokovec v občini Kanal ob Soči smo za prvega novembra snemali pogrebni običaj in nas je ob pol devetih zjutraj pričakala skupina 25 domačinov, oblečenih v pogrebna oblačila z začetka 20. stoletja. S podstrešja so prinesli tudi krsto, ki so jo nato odnesli v neko odmaknjeno cerkev iz 12. stoletja in tam so zapeli mrtvaške pesmi. Tam smo govorili o smrti, kako naj se ne potiska v sterilne mrliške vežice, ampak naj bo ritual skupnosti. V neki skupnosti umreš, skupnost te pokoplje, odnese na oni svet. Zdi se mi pomembno, da se smrt ne zapira v intimo. O tem si želim posneti tudi dokumentarec. Pokopališča se mi zdijo zelo živi prostori, ironično, polni so življenja. Na grobovih gledam črno-bele slike in si mislim, tudi oni so nekoč ljubili, žalovali, bili kot ti in jaz. Kot pravijo, človek je živ toliko časa, dokler je živ spomin nanj.

Foto: Arhiv oddaje Na lepše
Foto: Arhiv oddaje Na lepše

V nekem pogovoru ste dejali, da v vašem kovčku nikoli ne manjkajo prenosni nož, nenavadni uhani, mala črna oblekica, dobra kriminalka in nekaj žganega. To še drži? Kaj od naštetega največkrat pride prav?
Da, to še vedno drži. Seveda žganje zmeraj pride prav. Nož tudi, z njim lahko odpreš konzervo ali ga potrebuješ za samoobrambo, v njem so tudi vilice in žlica, zato se mi zdi, da ga poštena ženska vedno mora imeti s sabo.

Zdaj, ko imate družino, se morate veliko prilagajati glede potovanj sinu in partnerju?
Prilagajati se moram v tem, da prepričam svojega partnerja, da sploh kam gre. On je tisti, ki je doma in dela dom, jaz sem tista nemirna duša. Ampak ko ga prepričam, gre in je nato odličen sopotnik. Jaz določim lokacijo, potem pa se premikamo.

Imate kakšno destinacijo v kratkem v načrtu?
Zelenortske otoke ali Madeiro. Če mi jih uspe doma prepričati.

Radovljica in Kropa