S svojim literarnim delom, za katero je prejel vrsto nagrad, je Pahor slovensko književnost popeljal v svet, z neumornim pričevanjem pa predvsem mlajšim generacijam predstavil trpko in težko izkušnjo, ki ga je zaznamovala s številnimi tragičnimi usodami 20. stoletja.

Opisovali so ga kot živi primer izkušnje treh totalitarizmov 20. stoletja – fašizma, nacizma in komunizma. S fašizmom se je srečal v zgodnjem otroštvu v rodnem Trstu, kjer je kot šestletni deček videl, kako v ognjenih zubljih sovraštva izginja Narodni dom. Nepojmljivemu zlu je dobrih dvajset let pozneje pričeval kot taboriščnik, novim krivicam pa nato v Jugoslaviji, kjer je njegovo delo dolgo ostalo neopaženo.

Šele v zadnjih nekaj desetletjih je Pahorjeva navzočnost v slovenskem prostoru doživela preporod. Številni so želeli prisluhniti pisateljevi težki zgodbi, sam pa se je kljub visoki starosti zavedal nujnosti nastopanja. Kjer koli je spregovoril, ni izgubljal časa za kaj drugega kot pričevanje o tem, kar je v življenju videl in prestal, da bi vsi izvedeli, kako so "morale pri nas goreti knjige in kako smo bili brez jezika", kako je bil "strah naš vsakdanji kruh" in o taboriščih, "postojankah zgubljenega sveta". Gnalo ga je predvsem dvoje: da bi se poklonil "manom ugaslih tovarišev", predvsem pa to, da bi se nove generacije zavedale mnogoterih pasti družbe in gradile boljšo prihodnost.

V svojem najbolj znanem romanu Nekropola je zapisal, da "bomo morali prej ali slej dobiti sodobnega Collodija, ki bo otrokom povedal zgodbo naše preteklosti. Vprašanje pa je, kdo si bo upal približati otroškemu srcu tako, da ga hudobija ne bo ranila, a da bo hkrati obvarovano pred skušnjavami prihodnosti". Zavedajoč se pomembnosti te naloge, je težko breme prevzel nase in svoje misli in doživetja širil med mlade, saj je v njihovi dejavni vlogi prepoznaval možnost za spreminjanje sveta.

Boleč spomin majhnega dečka
Boris Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu še v času Avstro-Ogrske. Leto pozneje je svet zajela in korenito spremenila vihra prve svetovne vojne. Leta 1920, ko mu je bilo šest let, je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu.

Gorenje stavbe, ki je predstavljala moč slovenske skupnosti v mestu, drugi dom Slovencev in navsezadnje prostor, kamor so starši nedolžno in zvedavo otroško srce peljali gledati gledališke igre, je doživel kot konec sveta. “Meni se je to vtisnilo v možgane. Nisem hotel poslušati italijanske besede,” je dejal v dokumentarnem filmu Mož, ki je preveč videl, ki ga je o pisatelju leta 2019 posnel BBC (r. Jill Nicholls in Alan Yentob). Strašnega spomina niti deček niti pozneje odrasel mož ni nikoli zares odmislil, navsezadnje mu tega niso v življenju pustili številni poznejši dogodki. Tudi zato so njegovi romani vselej avtobiografski, nikoli fantazijski. Požig Narodnega doma je popisal v delu Grmada v pristanu in romanu Trg Oberdan.

Pahorjevo mladost sta zaznamovala odvzem maternega jezika in življenje v večetničnem okolju, bil pa je tudi priča rasti fašistične in nacionalistične ideologije v Italiji oziroma Evropi.

Izčrpavajoča leta druge svetovne vojne
V medvojnem obdobju je v Trstu sodeloval s slovenskimi protifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil pri 26 letih vpoklican v italijansko vojsko, v oborožene sile države, ki je imela v načrtu zatrtje njegovega rodu. Leta 1941 je bil poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru.

Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil Osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga po zaslišanju in mučenju kot političnega zapornika poslali v nacistično koncentracijsko taborišče v Natzweiler-Struthof v alzaškem gorovju v Franciji, v katerem je umrlo 22.000 ljudi.

Njemu sta življenje rešila poškodovan prst in znanje jezikov. Pozneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, ki so ga osvobodili 15. aprila 1945.

Ker je imel tuberkulozo, je Pahor po osvoboditvi skoraj leto in pol preživel v sanatoriju v predmestju Pariza. Tam so že začeli nastajati prvi zapisi za poznejša dela in tam je izmučen in skrušen pisatelj znova našel voljo do življenja. K temu mu je pomagalo kratko, a pomembno srečanje z bolničarko Arlette, v kateri je našel ljubezen. “Drug drugemu sta pomagala živeti, čeprav za kratek čas,” piše v Spopadu s pomladjo. Ljubezen mu je dala novo upanje v človeštvo, ki ga je ohranjal do konca.

Pahor je na padovski univerzi študiral italijansko književnost in pozneje tam doktoriral na temo Edvarda Kocbeka, zanj pa je vselej govoril, da je bil njegov največji prijatelj.

Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl, sestro slovenskega narodnega heroja Janka Premrla – Vojka, ki je umrla leta 2009. V Knjigi o Radi je leta 2012 popisal njuno več kot pol stoletja dolgo skupno življenje.

Leta 1966 je s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. V Jugoslaviji je odmeval intervju, objavljen v posebni izdaji revije, brošuri Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. V pogovoru s Pahorjem in Alojzom Rebulo je Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji.

Kocbeku v bran
Ko se je Pahor leta 1951 v Primorskem dnevniku postavil v bran svojemu literarnemu vzorniku Edvardu Kocbeku in kritiško napadeni zbirki Strah in pogum, je prišlo do razkola tržaškega levičarskega kroga, v katerem je Pahor deloval od leta 1946. To je pomenilo tudi konec Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom.

Kljub začetnim odmevom njegovih prvih del ta niso več našla mesta v slovenskem prostoru. Sledila je dolgoletna vrzel njegove navzočnosti, ki pa jo je prekinil predvsem uspeh Nekropole v tujini. Pahor je zasluge za to vedno pripisoval prijatelju Evgenu Bavčarju, ki je roman priporočil francoskemu založniku Pierru Guillaumu de Rouxu, saj se je ta zavedal, da lahko le prek francoskega prodre tudi v italijanski prostor. In tako se je tudi zgodilo.

Tržaški pisatelj Claudio Magris je o Pahorju dejal, da je "glas tega zagonetnega odnosa, ki je bil konflikten, poln krivic, ki so se dogajale na obeh straneh, zlomov in maščevanj, ki nikoli ne doletijo pravega krivca". V dokumentarnem filmu Trmasti spomin Televizije Slovenija je o prijatelju še povedal, da "idealno predstavlja drugi pol, je dvojnik tržaškega italijansko pišočega pisatelja, je tržaški pisatelj, ki ustvarja v slovenskem jeziku".

Boris Pahor je bil zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur. Vedno je govoril, da je narodna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.

Ljubezen, lepota in lucidnost
Dolg in težek zgodovinski spomin mu ni dal miru. Četudi so fantu, ki ga je "že kot šolarčka zajel preplah zanikane skupnosti, ki brez moči mora gledati, kako plameni uničujejo gledališče v središču Trsta," za zmeraj "skazili podobo prihodnosti", svojemu pripovedovanju ni odvzel optimizma. "Tudi na to daje odgovor: ljubezen, lepota in lucidnost. On verjame v odrešitev," je ob pisateljevi stoletnici za Radio Koper dejal njegov prvi francoski založnik ter prijatelj de Roux. Ta je pri 24 letih prvič prebral italijanski prevod Nekropole in v njem takoj prepoznal pomemben roman, ki je v francoskem prevodu pritegnil mednarodno kritiko.

"Preprost jezik, s katerim je opisoval grozo in strah. Zelo sem bil frapiran," se spominja založnik. Po izidu francoskega prevoda so čakali pet let, da "se je odzvala kritika, in stvari so se nekako postavile na pravo mesto".

Pahor je večkrat poudaril, da so ga torej v tujini prej prepoznali kot doma. Danes njegovo najbolj znano delo Nekropola, ki jo je napisal že leta 1967, je dolgo ostala spregledana tako v matični domovini kot pisateljevem rodnem Trstu, šele francoski prevod iz leta 1996 je bralce opozoril nanj.

Epohalno delo, v katerem prek obiska spominskega parka v Natzweiler-Struthofu popiše življenje v vseh taboriščih, v katerih je bil interniran (Dachau, Dora, Harzungen in Bergen-Belsen), primerjajo z zapisi Prima Levija, Imreta Kertésza in Jorgeja Semprúna. Danes je prevedeno v številne druge jezike, pisatelj pa je zanj prejel vrsto nagrad; med drugim je bil roman leta 2008 razglašen za italijansko knjigo leta, prav tako je dobitnik nagrade Premio Napoli za najboljšo tujejezično knjigo.

Več kot dve desetletji po koncu vojne je pisatelj po prvih zapiskih, ki jih je delal že v sanatoriju, zbral misli, da je ubesedil neubesedljivo, popisal izkušnjo, ki je tako nepredstavljivo kruta, da je svet še dolgo po koncu ni bil zares pripravljen slišati. Podobno kot Mušič v sliki je tudi Pahor za jezik opisovanja takšne grozote izbral surovo jasnost, realistično in vsega odvečnega slečeno pripoved, ki z neposrednostjo slika zgoščeno bolečino, trpljenje in zlo.

Med knjigami in bralci
V poznih letih je Pahor rojstne dneve običajno preživel med knjigami in bralci, da bi jim še enkrat pripovedoval. Kadar je le mogel, se je odzval na vabila italijanskih in slovenskih šol, da je govoril o vprašanju fašizma. Predvsem mlade je rad nagovarjal. “Ker kakšen smisel bi imelo govoriti ljudem, ki imajo življenje že za seboj,” je nekoč dejal.

Ob 97. rojstnem dnevu je rekel, da ne bo nehal govoriti, dokler bo imel toliko pameti, da jo lahko sam “dirigira”. In tega se je držal tako rekoč do konca. Zdaj pričuje skozi svoje zapise, česar si je tudi želel: da bi njegove knjige prišle med bralce, pa tudi tujce, da bi spoznali, kaj se je dogajalo v tem delu sveta.

In ko ga je v zadnjih letih tudi domač prostor, tako njegov ljubi Trst kot matica, sprejel, mu s priznanji izkazal čast, ljudje na cesti pa so ga ogovarjali, mu stisnili roko in dejali, da so ga videli na televiziji, je bil značilno neprizanesljivo iskren: “Raje imam, da bi brali moje knjige, kot da ste me videli na televiziji.”

Popoln pričevalec
Sam zase je pravil, da je realističen človek in da so takšni tudi njegovi zapisi. "Ne bom si izmišljeval, razen v primeru, ko ne gre drugače. Zavedati se svoje omejitve je osnova za opisovanje realnosti, ki je bila doživeta,” je leta 2013 povedal za Radio Koper.

"Na Borisa Pahorja pomislim kot na popolnega pričevalca, pričevalca, ki obnavlja svoje izkušnje in teh obnavljanj ne spreminja, jih ne prilagaja vetru, ne prilagaja novih kontekstov, njegovo pričevanje je trdno, je zaznamovano s trpkimi izkušnjami in vendarle tudi z optimizmom," je o pisatelju pred leti dejala zgodovinarka Marta Verginella.

In tudi Pahor sam je vedno ohranil vero v književnost in ljubezen. Takole je nekoč rekel: "Najprej verjeti v svet. Težko je verjeti v svet, zelo težko, toda če moraš v nekaj verjeti, da bi preživel, je to vera v ljubezen."

Boris Pahor je umrl danes na svojem domu v Trstu, je poročal Radio Slovenija.