Pilot Mihailo Jarošenko (1893–1936). Foto: Rok Omahen
Pilot Mihailo Jarošenko (1893–1936). Foto: Rok Omahen
Ljubljana v megli. Pogled v smeri proti mestu letalske nesreče. Foto: Rok Omahen
Ljubljana v megli. Pogled v smeri proti mestu letalske nesreče. Foto: Rok Omahen

"Kakor je takrat ljubljanska megla zapeljala pilota, da je zgubil razgled na tla pod seboj, tako je tudi danes [15. julija 1936] prav tako megla povzročila nič manjšo in težko nesrečo – katastrofo."

Slaba dva meseca nas loči od obletnice letalske nesreče v Ljubljani, ki se je zgodila zdaj že davnega leta 1936. Dogodek, ki je v tistem času dodobra pretresel celotno slovensko in tudi jugoslovansko javnost, je dandanes utonil v pozabo, čeprav je bila to že druga letalska nesreča potniškega letala v manj kot treh letih po odprtju ljubljanskega letališča in vzpostavitvi prvih rednih potniških letalskih povezav iz Ljubljane. Podobnost s prvo nesrečo, ki se je zgodila leta 1933, je bila precejšnja.

Letalo spartan cruiser II. Fotografija je razstavljena v nekdanjem kontrolnem stolpu ljubljanskega letališča na Letališki cesti v Ljubljani. Hrani jo Mestni muzej Ljubljana. Foto: Rok Omahen
Letalo spartan cruiser II. Fotografija je razstavljena v nekdanjem kontrolnem stolpu ljubljanskega letališča na Letališki cesti v Ljubljani. Hrani jo Mestni muzej Ljubljana. Foto: Rok Omahen
Nagrobnik pilota Mihajla Jarošenka na pokopališču v Zemunu, Beograd. Foto: Rok Omahen
Nagrobnik pilota Mihajla Jarošenka na pokopališču v Zemunu, Beograd. Foto: Rok Omahen

V drugi polovici decembra 1936, natančneje 22. decembra, se je na ljubljanskem sodišču končala razprava o letalski nesreči, ki se je zgodila poleti istega leta. Tožbo je vložil Stane Rape, vodja ljubljanskega letališča, proti časopisu Slovenski dom, v tožbi pa je zahteval 10.000 din odškodnine oz. približno 3.300 € v današnjem denarju zaradi razžalitve dobrega imena. Po dveh urah razprave je sodni senat razsodil v njegovo korist in mu dodelil 300 din (približno 100 €) odškodnine. Več o vlogi novinarjev in njihovem poročanju pa v nadaljevanju prispevka. Najprej si poglejmo potek tragičnih dogodkov, ki so 15. julija 1936 vzeli življenja vseh ljudi na krovu.

Nagrobna spomenika pilotov Mihajla Jarošenka (spredaj) in Viktorja Nikitina (zadaj) na pokopališču v Zemunu, Beograd. Foto: Rok Omahen
Nagrobna spomenika pilotov Mihajla Jarošenka (spredaj) in Viktorja Nikitina (zadaj) na pokopališču v Zemunu, Beograd. Foto: Rok Omahen

"Letalo, ki vzdržuje redno progo med Ljubljano in Sušakom [nekdaj samostojno mesto, danes del hrvaške Reke] in dalje proti Belgradu, je kot običajno odletelo z ljubljanskega aerodroma proti Sušaku. Vodil ga je priznani pilot Jarošenko [Mihailo Jarošenko; Belgorod, Rusija 1893–Ljubljana, 1936] z mehanikom [Tomislavom] Anušičem. Letalo je takoj po vzletu normalno delovalo in so bili vsi potniki izredno razpoloženi. Letalo je odletelo v smeri proti Hrušici, kjer pa je na črti med Hrušico in Bizovikom nenadno priletelo nad gozd in že so prebivalci vse naokoli čuli strašen tresk in eksplozijo. Vsi kmetje iz Hrušice in Bizovika so takoj prihiteli na kraj nesreče in nudil se jim je strašen prizor. Vse razbito in še delno v plamenih je ležalo v gozdu letalo, v ruševinah pa žrtve te katastrofalne nesreče. Ljudje, ki so prihiteli prvi na kraj nesreče, so videli še, kako je gorel motor in opazili, da na nobeni žrtvi ni bilo več znaka življenja. Letalo je pokopalo pod seboj sedem žrtev, vse, ki so se nahajale v letalu. Bila sta to pilot Jarošenko, mehanik Anušič ter pet potnikov in to: Kante Stana, učiteljica na Barju, iz Ljubljane, advokat dr. Anton [Adolf] Korče iz Ljubljane, gdč. Pivko Tilka iz Ljubljane-Moste, in dva Berlinčana: dr. Horn in gospodična Bruckler."

Mihajlo Jarošenko, rojen 17. 11. 1893, umrl v Ljubljani, 15. 7. 1936. Foto: Rok Omahen
Mihajlo Jarošenko, rojen 17. 11. 1893, umrl v Ljubljani, 15. 7. 1936. Foto: Rok Omahen

Polet z ljubljanskega letališča
V letu 1933 se je Ljubljana pridružila mestom, ki so imela svoja letališča. V avgustu tistega leta so v Ljubljani potekale slovesnosti ob odprtju novega letališča na Ljubljanskem polju, ob današnji Letališki cesti (v tistem času se je imenovala Aerodromska cesta). Območje nekdanjega letališča se danes nahaja v ljubljanski četrtni skupnosti Jarše (ne Polje), pred stoletjem pa je bilo območje poznano tudi pod imenom Devica Marija v Polju. Le tri tedne po odprtju letališča pa se je že zgodila prva nesreča, ki je vzela osem življenj.

Župnija Ljubljana Polje – Devica Marija v Polju. Foto: Rok Omahen
Župnija Ljubljana Polje – Devica Marija v Polju. Foto: Rok Omahen
Župnija Ljubljana Polje. Pogled iz Bizovika. Foto: Rok Omahen
Župnija Ljubljana Polje. Pogled iz Bizovika. Foto: Rok Omahen

"O nesreči pri Hrušici, pri kateri je treščilo na tla letalo Aeroputa, ki vzdržuje redno progo Ljubljana–Belgrad in ki je odletelo ob 6.45 z aerodroma v Dev. Mar. v Polju. Letalo je delovalo v redu in je zato iskati vzrokov katastrofe v gosti ljubljanski megli, ki je danes zjutraj nepredirno pokrila vso ljubljansko okolico in s tem onemogočila pilotu Jarošenku, ki je znan kot eden najboljših pilotov, razgled. Že tri minute po odhodu je letalo izgubilo orientacijo in nizko, v bližini Hrušice, prav za prav na črti med Bizovikom in Hrušico, priletelo nad gozd. Kmalu se je že čula strašna eksplozija, motor je prenehal delovati, ljudje so vedeli, da se je letalu pripetila nesreča. Takoj so vsi prihiteli v gozd, prvi pa hrušovski orožniki, ki so imeli nočno službo in so patrulirali danes zjutraj v njeni bližini."

Na ruševinah
"Prvim, ki so prišli na kraj nesreče, se je nudil strašen in grozen prizor. Letalo je bilo razbito na več kosov, gorel je pa le tisti kup, za katerega prvi očividci sklepajo, da je bil motor. Letalo je takoj iz aerodroma vzelo smer proti Zagrebu, vendar je pilot Jarošenko vodil isto precej nizko, ker se zaradi izredno goste megle ni mogel boljše orientirati. Pri tem pa je letalo že prenizko zaplulo. Nesreča pa je hotela, da se na tistem kraju nahaja gozdič na nekoliko dvignjenem hribčku, in to je bilo zanj usodno."

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Ob smrekov vrh
"Če vzamemo smer letenja iz Ljubljane proti Dolenjski, je letalo udarilo ob neko visoko smreko v Hruševskem gozdičku, in sicer z desnim krilom. Pilot je najbrže spoznal, da se nahaja nad gozdom in je skušal letalo obrniti proti Dev. Mar. v Polju, kajti na tleh pri tem drevesu je ležalo desno kolo in nekoliko naprej desno krilo. Nekaj korakov od desnega krila je bil kup ruševin, iz katerih je švigal ogenj. Po prvih znakih bi sklepali, da je bil motor. In spet nekoliko korakov naprej so se zgrmadile in sesule ruševine avijonovega trupa, ki so pod njimi našli smrt potniki. In spet nekaj metrov naprej je ležalo na tleh levo kolo avijona. Nekoliko bolj v desno od tega pa je ležal mrlič v zeleni obleki. Kakor pravijo očividci, bi bil to pilot ali mehanik, še naprej pa se zopet nahajajo ruševine, najbrže levo krilo avijona. Letalo je moralo s precejšnjo brzino pluti nad gozdom in z izredno silo treščiti ob smreko, ki jo je po levi strani popolnoma oklestilo. Razdalja, kjer ležita obe kolesi letala, znaša približno 100 metrov."

"Orožniki so takoj začeli delati red, vendar reševati niso mogli ničesar, ker so našli že vse žrtve nesreče brez diha. Trupla so strašno zmrcvarjena. Na kraj nesreče je prišel eden prvih s svojim motorjem poročnik Dežman, za njimi pa že takoj rešilni avtomobili."

Hrani letalski muzej Volandia v Milanu. Foto: Rok Omahen
Hrani letalski muzej Volandia v Milanu. Foto: Rok Omahen

Druga nesreča v treh letih
"Po treh letih se je strašna katastrofa ponovila. Vsi očividci so se zgrozili nad strašnim prizorom, nad žrtvami, ki so hotele poleteti na morje, da tam prebijejo nekaj tednov počitnic. In spet je hotela tragična nesreča, da se je katastrofa zgodila v neposredni bližini Ljubljane in v neposredni bližini našega letališča."

"Kakor vsako jutro, se je tudi danes zbralo na aerodromu nekaj potnikov, ki so hoteli odpotovati z letalom proti Sušaku. Bili so to poleg pilota in mehanika še Stana Kante iz Ljubljane, Pivko Tilka, učiteljica iz Ljubljane, ter dr. Korče iz Ljubljane. Manjkala pa sta še dva potnika. To sta bila potnika dr. Horn in gdč. Bruckler. Ta dva sta prenočevala v hotelu `Union´. Letalo bi moralo odleteti ob 5.30, sme pa imeti 15 minut zamude. Ker obeh Berlinčanov nekaj pred 5.30 še ni bilo na aerodromu, je aerodromski avtomobil zdirjal v hotel `Union´ ter tam takoj naložil oba Berlinčana, ki sta na avtomobil že čakala. Z največjo naglico je avtomobil vozil oba Berlinčana proti aerodromu – v nesluteno smrt. Motor je že brnel, oba Berlinčana so takoj opremili s potrebno obleko in v naslednjem trenutku se je letalo, ki ga je vodil pilot Jarošenko, že dvignilo v zrak."

Stavba aerokluba v Beogradu. Foto: Rok Omahen
Stavba aerokluba v Beogradu. Foto: Rok Omahen
Obnovljeni kontrolni stolp nekdanjega ljubljanskega letališča, v katerem je danes razstava fotografij. Foto: Rok Omahen
Obnovljeni kontrolni stolp nekdanjega ljubljanskega letališča, v katerem je danes razstava fotografij. Foto: Rok Omahen

Gosta megla
"Danes zjutraj je ležala nad Ljubljano in okolico neprodirna megla. Pilotski strokovnjaki pa trdijo, da je ležala megla samo v dolini, da je pa bilo kakih 200 [metrov] nad zemljo jasno. To potrjujejo tudi okoličani z bližnjih hribov, ki so točno opazili, da se skozi meglo sveti. Posebno huda je bila megla v dolini med peto in šesto uro, to je ravno tedaj, ko je letalo odletelo z letališča. Ko se je letalo dvignilo, so funkcijonarji, ki opravljajo odhodne formalnosti pri odletu, še poslušali nekaj časa brnenje motorja, ki je kmalu izginil v smeri proti D. M. v Polju. Brnenje je kmalu zamrlo in funkcijonarji so se vrnili na svoje prostore. Na letališču je bilo tudi nekaj sorodnikov, ki so spremili potnike do avijona ter jim še v zadnjem trenutku želeli srečno pot. Ne od potnikov, ne od zrakoplovnega osebja in ne od sorodnikov ni nihče slutil, da se je to letalo s svojim osebjem podalo na svoj zadnji polet."

Najprej v orehovo drevo
"Letalo se je lepo dvignilo preko železniške proge ter nato nadaljevalo polet proti Sp. Hrušici. Ta smer je predpisana za pilote, kjer se tik nad Bizovikom, kjer je hribček, orijentirajo za nadaljno smer. Ko je letalo odletelo z letališča in ko je opazovalcem na letališču zamrlo tudi avijonovo brnenje, tako da so bili vsi prepričani, da je letalo v redu odletelo, se je usoda začela igrati z jeklenim ptičem. Ljudje, ki stanujejo po hišah, nad katerimi je letalo vsako jutro letelo, so danes na svoje začudenje opazili, da leti veliki trimotornik danes nižje kakor običajno. Ljudje tudi pripovedujejo, da so opazili, da se pilot z letalom nekako bori. To jim je potrdila predvsem okolnost, da je ošvrknilo vrhove nekega drevesa. Je to oreh, ki stoji pri Košičku v Sp. Hrušici. Ljudje, ki so to videli – največ ve o tem povedati Bricljev Drago iz Hrušice – pripovedujejo, da je bilo opaziti, da se je letalo potem skušalo dvigniti. To sklepajo ljudje iz tega, ker se je prednji trup počasi dvignil, a je kljub temu letalo kmalu vzelo zopet prejšnjo nižino. Letelo je tako nizko, da so ga ljudje kljub gosti megli lahko opazili."

Ljubljana - Bizovik. Pogled proti cerkvi sv. Nikolaja. Foto: Rok Omahen
Ljubljana - Bizovik. Pogled proti cerkvi sv. Nikolaja. Foto: Rok Omahen

Kmalu nato v črešnjo
"Ne daleč od mesta, kjer stoji Košičkov oreh, so ljudje lahko opazili že drugo nepravilnost, ki bi že tudi sama po sebi lahko bila usodna tako za potnike, kakor za letalo. Kak kilometer od mesta, kjer je letalo ošvrknilo oreh, stoji visoka smreka. Je to na Pogačarjevem posestvu. Tu je letalo zopet zadelo v vrh češnje. Drago Bricelj, ter pri Škofu, kjer je naš poročevalec dobil te informacije, vedo povedati, kako se je letalo že pri tej češnji skoraj ponesrečilo. Ko je letalo priletelo tik do češnje, je pilot očividno podvzel vse, da bi češnjo obletel in da ne bi zadel v vrh. Letalo je namreč tik pred češnjo še nekako sunkoma zavilo malo od nje, da bi se pa pilot popolnoma izognil češnje, se mu ni posrečilo. S krilom se je obregnil v češnjo."

Ljudje dirjajo iz hiš
"V krajih, nad katerimi vsako jutro leti ta trimotornik, so bili danes, ko je letalo opravljalo svojo redno vožnjo, vsi iz sebe. Motor je namreč tako ropotal, kakor še nikdar doslej. Ljudje so mislili, da mora biti nekaj posebnega, da motor tako ropoče. Ponekod so še spali, pa jih je motor prebudil in pregnal iz hiše. Vsi radovedni so se ozirali na letalo in niso razumeli strahovitega ropota. Pri Škofu je gospodinja pustila v hiši vsa svoja dela ter zdirjala iz hiše, ker se je zaradi strahovitega ropotanja motorja zbala, da bo letalo treščilo v hišo. Ko je prišla pred hišo, je s strahom opazila, da je zdirjalo letalo le nekaj metrov nad hišo naravnost proti bližnjemu hribčku, ki se začne dvigati takoj za hišo."

Hangar nekdanjega ljubljanskega letališča. Foto: Rok Omahen
Hangar nekdanjega ljubljanskega letališča. Foto: Rok Omahen

Zadnji trenutek v zraku
"Nad tem hribčkom, ki leži nad Sp. Hrušico, tik nad Bizovikom, pa je letalo napravilo svojo običajno viražo [okret in ovinek letala, zavoj]. To je oni del letenja, ko se začne letalo dvigati iz višine, ki jo dobi po startu v ono višino, v kateri nadaljuje potem letenje. To viražo delajo letala, ki se dvignejo na ljubljanskem aerodromu nad tem hribčkom. Tudi danes zjutraj je očividno pilot hotel napraviti tukaj viražo. Pred hribčkom je bil pilot še daleč pod višino vrha hriba, le nekaj nad zemljo. Napravil je en krog ter prišel nekoliko višje ter krog večal."

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Katastrofa
"Ko je letalo delalo ta krog, je prišlo skoraj do vrha hribčka. Tu pa je prišlo do usodne katastrofe: ne ve se, kaj je bil neposredni vzrok same nesreče, dejstvo pač je, da je letalo z vso silo treščilo v drevje, dobesedno pokosilo več velikih dreves in napravilo v gozdu pravo jaso. Kakšni so bili prvi trenutki nesreče, ostane seveda tajna, ki so jo odnesli v grob ponesrečenci. Verjetno je, da se je letalo razmrcvarilo že med tem, ko se je zarilo med debla in jih, kakor rečeno, dobesedno pokosilo."

Prvi očividci
"Istočasno, ko je letalo treščilo med drevje, so okoličani že zaslutili katastrofo. Brnenje motorja je naenkrat zastalo, se še malo oglasilo, istočasno je nastalo veliko lomljenje in pokanje, v naslednjem trenutku pa se je dvignil iz gozda že velik dim. Takoj so dirjali okoličani proti kraju nesreče. Najbližja je Škofova hiša in je zato razumljivo, da so bili ti ljudje tudi prvi na kraju nesreče."

Alarm po telefonih
"Že nekaj minut pozneje je šla vest o nezgodi kakor blisk po vsej Ljubljani. Sploh si ne moremo predstavljati, kako je mogla biti vest tako hitro javljena. Dejstvo je, da je samo nekoliko časa pozneje zapel telefon na rešilni postaji, nekako istočasno so peli telefoni že na žandarmerijskem poveljstvu, na aerodromu, na vojaški upravi, na sreskem [okrožnem] načelstvu, na policiji in med orožniškimi postajami. Na različnih mestih Ljubljane so začele trobiti avtomobilske sirene in avtomobili so z neverjetno brzino dirjali proti kraju nesreče. Kdo od alarmiranih je bil pravzaprav prvi na kraju nesreče, se še sedaj z vso gotovostjo ne more trditi. Ljubljansko reševalno postajo je obvestil Bricelj Anton, poveljnik prostovolne gasilske čete. Ko so reševalci prispeli na kraj nesreče, je bilo tam zbranih že precej ljudi. Kmalu za reševalci so prispeli orožniki s postaje Hrušica, v nekaj minutah pa je bil tam z večjim številom orožništva tudi že dežurni orožniški častnik podporočnik Rajakovič Božidar. Že prej je bil tam z vodom vojaških kolesarjev tudi že poročnik Milosavljevič Milorad. Prvi pa je menda prispel z vojaštvom na kraj nesreče z vodom pešadijcev podporočnik Filipovič Dušan. Med temi prvimi je bil tudi naš poročevalec."

Grob Adolfa Korčeta na ljubljanskih Žalah. Foto: Rok Omahen
Grob Adolfa Korčeta na ljubljanskih Žalah. Foto: Rok Omahen

Strašen prizor
"Ko so prispeli prvi ljudje na kraj nesreče, se jim je nudil strašen prizor. V sredi polomljenih dreves je bila grmada razvalin, s katerih je švigal hud plamen. Očividci so mogli samo iz nekaterih delov sklepati, da so to ostanki nekega letala. Situacija je bila nekako taka: najnižje je ležal zadnji trup letala. Malo višje sta ležali odtrgani kolesi, zraven je bil ogenj, potem je ležalo razmrcvarjeno truplo, malo višje zopet eno truplo in še nekaj višje ostale ruševine. Moremo reči, da ni ostal komad pri komadu in morda niti vijak na vijaku. Vse je bilo razmrcvarjeno in razdejano v pravem pomenu besede. S kupa, kjer je gorelo, je švigal tak plamen, da so ljudje morali stati daleč naokrog, tudi reševalci so imeli trdo delo, ker ni bilo v bližini vode ter so morali gasiti ogenj deloma tudi z vejevjem."

Trupla pod ruševinami
"Prvo, kar je bilo, so reševalci in z njimi vojaštvo ter orožniki začeli iskati potnike. Bilo je sicer na prvi pogled jasno, da od potnikov ni mogel nihče ostati pri življenju. Kljub temu pa je staro reševalno pravilo, da se išče najprej ljudi in naj se jih najde žive ali mrtve. To pot je bilo sledeče: ko so reševalci odstranjevali posamezne ruševine, se jim je tu in tam pokazala izpod ruševin kaka noga ali roka. Takoj so potem izvlekli dotična trupla, ki so seveda bila popolnoma razmrcvarjena: zvite noge, polomljene kosti, obrnjeni udi, strahovite brazgotine in praske, obleka vsa raztrgana, polomljeni prsni koš, okrog posameznih žrtev pa so bil ponekod razmazani možgani. Reševalci so potegnili trupla izpod ruševin, ude kolikor mogoče popravili ter položili eno truplo k drugemu. Vse skupaj pa so pokrili s koci [odejami]."

Grob Adolfa Korčeta na ljubljanskih Žalah. Foto: Rok Omahen
Grob Adolfa Korčeta na ljubljanskih Žalah. Foto: Rok Omahen

Kdo so žrtve
"Z napetim zanimanjem je vse pričakovalo identifikacijo žrtev. Vendar pa so morali čakati prihoda sodne komisije in tako v prvem času nikdo ni prav vedel, kdo so pravzaprav žrtve. Kmalu pa se je izvedelo, da so danes zjutraj na aerodrom vstopili sledeči potniki: dr. Adolf Korče, odvetnik, Stana Kante, državna uradnica, Tilka Pivko, učiteljica, vsi iz Ljubljane, dalje dr. Horn ter neka dama Brucklerjeva, ki sta oba iz Berlina. Dalje sta padla kot žrtve še pilot Jarošenko in mehanik Anušič. Razen pilota in mehanika so bili vsi potniki namenjeni na Jadran, le dr. Korče je potoval z letalom radi svoje službe."

Grob ljubljanskega župana Jura Adlešiča v Adlešičih Foto: Rok Omahen
Grob ljubljanskega župana Jura Adlešiča v Adlešičih Foto: Rok Omahen

Tisoči gledalcev
"Čim se je raznesla vest o strahoviti nesreči, so začeli Ljubljančani na kolesih, na motocikljih in na avtomobilih dirjati na kraj nesreče. Bila je to strnjena kolona vozil, ki so zasedla skoraj vse dohode. Še več pa je bilo pešcev, ki so tekli proti Bizoviku. Kmalu je bilo okrog kraja nesreče na tisoče gledalcev. Razumljivo je, da so imeli orožniki ogromno dela, da so lahko obvladali to ogromno maso ljudstva, ki je silila čim bliže k mestu, kjer je bilo pogorišče in so ležale ruševine. Pričeli so prihajati tudi oblastveniki, med katerimi je bil menda prvi mestni župan dr. Adlešič [Juro Adlešič, 1884-1968]. Vse je z [s] strahovito pobitostjo komentiralo žalostno nesrečo. Omeniti moramo tudi zdravnika dr. Žvoklja, ki je z vojaštvom prispel kot prvi medicinec na kraj nesreče. On opravlja ravno orožne vaje in je imel ob času dežurno službo. Seveda ni mogel drugega, kakor ogledati si smrtne žrtve."

Družinski grob Adlešičevih. Foto: Rok Omahen
Družinski grob Adlešičevih. Foto: Rok Omahen

Dve nesreči v kratkem obdobju
"Nad strahovito nesrečo iz Ieta 1933, kateri se je pridružila še današnja, se mora vsakdo zamisliti. Kako je mogoče, da ravno v Sloveniji in v naši državi prihaja do takih nesreč. Ti dve nesreči sta nas spametovali, da se končno do temelja revidira naše celokupno civilno zrakoplovstvo. Saj nekje vendar mora biti napaka: ali imamo pri zrakoplovstvu ljudi, ki se na zrakoplovstvo sploh ne razumejo, ki nimajo posluha za brnenje avijonov in skratka, ki jim življenje potnikov ni tako pri srcu, da bi odložili svoja mesta, ker se ne čutijo sposobne za ta poklic, ki je gotovo eden najbolj odgovornih poklicev. Druga možnost je, da imamo v našem civilnem letalstvu morda take aparate, ki bi jim odgovorni ljudje ne smeli zaupati človeških življenj. Zdi se, da je bilo v današnjem slučaju oboje: poučeni ljudje vedo, da je motor že včeraj nagajal na letališču na Grobničkem polju pri Sušaku. Letalo je bilo polno zasedeno in vsi potniki že na svojih mestih, motorji pa se niso in niso marali vžgali. Mehaniki so vrteli propelerje, toda motorji so samo prhali in zopet umolknili. Potem so jih mehaniki toliko popravili, da so po skoro osem minutni zamudi letalo dvignili v zrak. Od Ieta na Grobničkem polju do letališča v Ljubljani je letalo potrebovalo natančno 37 minut."

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Star avijon
"To letalo smo dobili v Ljubljano po nesreči Ieta 1933 in je bilo prej na progi Belgrad–Skoplje. Po nesreči leta 1933 smo dobili za to našo progo novo letalo iz Anglije, toda uprava našega civilnega zrakoplovstva je pristala na to, da je to novo letalo odšlo na progo Belgrad–Skoplje, kjer je še danes v službi, na našo progo pa je sprejelo staro letalo z [s] proge Belgrad–Skoplje. To staro letalo je torej pri nas obratovalo komaj dobri dve leti. Posebno poglavje otvori današnji odlet z letališča v Dev. Mar. v Polju. Če bi imeli mi strokovnjake, bi morali pri odletu spoznati, da motor ne deluje pravilno, če so to spoznali celo lajiki, nad hišami katerih je danes letelo letalo. Uvodoma smo namreč že omenili, da je strahovito in nenavadno brnenje in ropotanja motorja spravilo iz hiš skoraj vse ljudi, ki so to ropotanje slišali. Če so naši ljudje na aerodromu po včerajšnjem nagajanju motorja na Sušaškem letališču sploh še smeli zaupati človeška življenja, bi morali vsaj na svoj posluh kot strokovnjaki spoznati, da utegne priti do kake motnje. Čim je bil povod, da se v pravilno funkcioniranje sploh vsaj malo sumi, bi moralo letalo ostati pri tleh. Vse dotlej, dokler ga strokovnjaki ne pregledajo in dokler oni ne izjavijo, da se letalu lahko zaupa potnike. Medtem pa v promet postaviti rezervno letalo."

Na ženitovanjskem potovanju
"Ob zaključku lista izvemo, da sta Berlinčana dr. Horn in Brucklerjeva novoporočenca in sta se peljala na Jadran na ženitovanjsko [poročno] potovanje. Kakor smo že uvodoma omenili, bi zjutraj avijon zamudila, a jih je še pravočasno pripeljal na aerodrom."

Hrani muzej Janeza Puha v Gradcu. Foto: Rok Omahen
Hrani muzej Janeza Puha v Gradcu. Foto: Rok Omahen

Nadloga za nekatere in priložnost za zaslužek za druge
"Na kraju nesreče v Hrušici se tudi danes še zbirajo množice radovednežev. Včeraj je Hrušica od zgodnjega jutra pa do poznega večera podobna ogromni garaži avtomobilov in koles. Prihajali so ljudje na vozilih in peš od vseh strani ne samo iz Ljubljane in okolice, marveč tudi iz oddaljenih krajev. Nešteto je bilo avtomobilov z Gorenjskega pa tudi od daleč z Dolenjskega, da, celo iz Maribora in Celja so se pripeljali ljudje z avtomobili v Hrušico, da si ogledajo kraj katastrofe. Vest o nesreči je šla že dopoldne daleč po Sloveniji. Posestnik Matevž Škof, nad čigar hišico je priletelo nesrečno letalo, preden se je zaletelo v gozd, pravi, da si ne želi nikoli več toliko ljudi okrog svoje hiše. `Več ko desettisoč jih je bilo že do popoldneva, se pritožuje, glejte, saj je vse pomandrano krog in krog.´ Še danes se zbira tam velika množica radovednežev. Kolesa stoje prislonjena k drevesom in k bližjim hišam. Domačini stražijo kolesa radovednežev in zaslužijo s tem nekaj dinarčkov. Levčev gozd nad Škofovo hišo, v katerem se je pripetila strašna katastrofa, je pomandran in osmojen od plamenov. Skozi hosto so si napravile množice nove steze, okrog ruševin ponesrečenega letala pa je zemlja steptana."

Ostanki sovjetskega letalskega motorja AŠ-82FN iz letala lavočkin La-5 (leto 1940). Hrani Letalski muzej Szolnok. Foto: Rok Omahen
Ostanki sovjetskega letalskega motorja AŠ-82FN iz letala lavočkin La-5 (leto 1940). Hrani Letalski muzej Szolnok. Foto: Rok Omahen

"Fantiči, ki so sprva ogledovali ruševine kolosa, so se pozneje spravili na to, da so čuvali kolesa. In kar pulili so se za vsakega kolesarja, ki so ga že od daleč ustavljali: `Gospod! Za dinarček dajte meni kolo spraviti.´ Taksa za motocikle je pa bila po 2 din. Imeli so posla s kolesi ves dan. Lahko rečemo, da je včeraj privozilo na kraj nesreče do 5000 kolesarjev in motociklistov. Pa tudi avtomobilski park je bil velik. Katastrofa je neposredno povzročila hitro mobilizacijo kolesarjev. Velik ljudski val je trajal do poznega večera. Kajti tja so zvečer pohiteli tudi ljudje, ki so bili podnevi zaposleni. Pravijo, da je bilo tam do 20.000 ljudi. In to število skoraj da ne bo pretirano."

Čenče, novinarji in katastrofa
"V dneh po nesreči potniškega letala so se v javnosti pojavile različne razlage tragičnega dogodka. Odgovornost za širjenje nepreverjenih informacij je bila tudi na strani takratnih medijev, saj so bile določene informacije sporočene javnosti brez ustrezne potrditve njihove verodostojnosti."

"Kakor smo že včeraj [17. julija 1936] poudarili, se po javnosti raznaša kopa vsake vrste senzacionalnih vesti o katastrofi nad Cerkvenim borštom, ki so brez vsake stvarne osnove in služijo samo vznemirjenju duhov, ki so od strašnega dogodka samega že itak dovolj prizadejani. Ob vseh velikih veselih in žalostnih dogodkih pripada dnevnemu časopisju nujna naloga da z objektivnim poročanjem regulira valovanje vzburkanega javnega mnenja, ki je po svojem psihološkem bistvu zmerom v tako izredni meri dostopno vsemu, kar nosi pečat senzacije in kar dviga glas po obtožbi, pa naj bo naperjena na še tako napačen naslov. Ne le govorice, ki gredo med množico od ust do ust, temveč celo vesti, ki so jih beležili nekateri domači, zlasti pa še inozemski dnevniki, so polne krivih navedb in izmišljenih detajlov, ki pa gredo na rovaš enega samega dejstva: da namreč instance, ki jim je bila od prvega trenutka poverjena preiskava v tej prežalostni zadevi, niso pokazale dovolj razumevanja za važnost dobro organizirane poročevalske službe, ki v takih težkih, kočljivih primerih edina more javnosti posredovati verno, objektivno sliko."

Bankovec za 100 dinarjev iz leta 1929. Hrani Muzej Tešanj. Foto: Rok Omahen
Bankovec za 100 dinarjev iz leta 1929. Hrani Muzej Tešanj. Foto: Rok Omahen

"Da se izognemo krivim obtožbam, ki so jih sprožili človeškega dostojanstva in novinarske časti nevredni nagibi, naj opozorimo samo na najznačilnejše pomote, ki smo jih utegnili zaslediti v poročilih domačega in tujega tiska. Tako so n. pr. razni jugoslovenski, češki in nemški listi pisali o ponesrečenem letalu, da je na naših progah obratovalo od l. 1933. O vzroku nesreče so brez daljšega oklevanja drug za drugim pisali, da jo je zakrivila megla. O žrtvah vedo tuji listi poročati, da so njihova trupla vsa razbita in zoglenela ležala daleč naokrog raztresena po gozdu, medtem ko so jih v resnici – `Jutro´ je prvo poročalo v tem smislu – šele mestni reševalci spravili iz razbite kabine povsem nedotaknjena od ognja, ki je opalil samo nekaj platnenih delov letala. Morda bo kdo dejal, da takšne pomote niso bistvene važnosti. Na dlani pa je vendarle dejstvo, da so se z enako lahkoto in vnemo kakor te verzije razširjale tudi druge iz praznega zajete vesti, ki ne morejo biti ne našemu civilnemu letalstvu ne našemu prebivalstvu in državi v čast in korist. Saj so ljudje n. pr. r. naslado raznašali in poslušali govorice, kakor je n. pr. ta, da je Berlinčan dr. Horn imel s seboj okrog 70.000 mark denarja [slabih 360.000 €], a da pri truplu, ki so ga potegnili izpod ruševin, niso našli niti pfeniga več. Človeške duše so v resnici čudna stvar. Naj bo katastrofa še tako velika, zmerom jim je resnica sama premalo in noben razum, pa tudi nobena morala ne more zadržati potrebe, da ne bi človek iz svoje bedne fantazije le še karkoli dodal."

"Mnogo tega bi lahko izostalo, če bi bili novinarjem takoj po nesreči na smotrn način dostopni avtentični viri. Posledica takšnega ravnanja je bila, da so zastopniki tiska le površno informirani odhajali s prizorišča nesreče, pa se ne moremo čuditi, da so listi raznesli toliko netočnih podrobnosti. V takšnih okoliščinah je razumljivo, da so se poročevalci radi okoristili z vsako priliko, ki se jim je nudila za kratek pomenek s preprostimi kmečkimi prebivalci izpod Golovca in tako smo doživeli, da smo lahko v vseh listih čitali brez dvoma zanimive intervjuje s Škofovo mamo, na žalost pa so prve dni – če izvzamemo intervju našega poročevalca s šefom letališča dr. Rapetom – izostale izjave poklicanih strokovnjakov. V interesu resnice, v interesu javnega pomirjenja bi bilo, da bi poklicane instance rajši od vsega početka dale listom na razpolago ves dejanski material."

Vžigalice z logotipi različnih letalskih družb. Hrani Letalski muzej Gianni Caproni v Trentu. Foto: Rok Omahen
Vžigalice z logotipi različnih letalskih družb. Hrani Letalski muzej Gianni Caproni v Trentu. Foto: Rok Omahen

Skrivnostna Sonja X
"V dneh po nesreči se je v javnosti pojavilo kar nekaj različnih teorij, ki so poskušale osvetliti tragične dogodke. Od vsega začetka se je kot glavnega krivca omenjalo meglo, kmalu pa tudi morebitni drugi razlogi. Med temi sta se najpogosteje omenjali tehnična okvara letala oz. motorjev, pa tudi napaka pilota Jarošenka. V časopisju tako zasledimo različna pričevanja, nekatera med njimi so si bila v popolnem nasprotju."

V časopisu Slovenski dom (16. julija 1936) so se ukvarjali z vprašanjem, kje je bil pilot Jarošenko noč pred poletom: "Razumljivo je, da se naša javnost zanima za vsako malenkost, ki utegne biti v zvezi z včerajšnjo katastrofo. Tako se je včeraj po Ljubljani raznesla med drugimi tudi vest, da so pilota Jarošenka v poznih nočnih urah videli v baru kavarne `Nebotičnik´. Vaš poročevalec je imel priliko govoriti z gospodom, ki je sam rezervni pilot in pozna Jarošenka prav dobro. Ta gospod je z vso gotovostjo potrdil, da je videl pilota Jarošenka v `Nebotičniku´. Bil da je tedaj v družbi v Ljubljani znane dame Sonje X., ter sta bila, po trditvi tega gospoda, oba prav veselo razpoložena. Gotovo je, da bi bilo zelo zanimivo vedeti, kako in kje je prebil noč človek, katerega prisebnosti je zaupanih sedem človeških življenj. Zato je naš poročevalec skušal dognati, kako je bilo z Jarošenkom zadnjo noč."

"Piloti in mehaniki, ki spremljajo letala na progi Ljubljana–Belgrad imajo svojo sobo v hotelu Miklič. Ko se je naš poročevalec danes zjutraj obrnil na vratarja hotela Miklič ter ostalo osebje, so ti trdili, da je šel Jarošenko na predvečer nesreče spat že okrog 10. ure. Prej da je bil baje v kavarni in od tam odšel naravnost v svojo sobo."

Tadija Sondermajer (1892-1967) je bil eden od ustanoviteljev jugoslovanskega aerokluba. Spomenik je postavljen v Beogradu. Foto: Rok Omahen
Tadija Sondermajer (1892-1967) je bil eden od ustanoviteljev jugoslovanskega aerokluba. Spomenik je postavljen v Beogradu. Foto: Rok Omahen

Uradno sporočilo Oddelka za civilno letalstvo
"Oddelek za civilno letalstvo pri poveljstvu vojaškega letalstva v Beogradu je dan po nesreči objavil uradno sporočilo o rezultatih preiskave o vzrokih letalske nesreče v Ljubljani:
Vremenske prilike so bile 15. julija, ko se je pripetila tragična nesreča ljubljanskega letala YU-SAP, povoljnejše, kakor so v večini dni v mesecih juniju ali juliju. Letalo in motorji so bili popolnoma v redu, predpisano preizkušeni pred poletom. Letalo je bilo opremljeno z vsemi potrebnimi dokumenti in aparati. Letalo YU-SAP je bilo nabavljeno leta 1935 in je iz najnovejše serije tipa Spartan, ki ga uporablja družba Aeroput v zadnjih treh letih. Pilot Mihajlo Jarošenko je v službi družbe Aeroputa že od njene ustanovitve. Preletel je v rednem prometu 750.000 km brez vsake najmanjše nezgode in poškodbe in je spadal v vrsto najboljših in najbolj izkušenih pilotov. Povodom nesreče je poveljstvo odposlalo letalsko komisijo, ki je izvršila pregled na licu mesta in dognala, da je prišlo do te nesreče po nesrečnem naključju okoliščin in vremenskih razmer. Pilot je poletel z letališča, ker je bila megla redkejša, kakor druge dni, naravnost proti Sušaku. Pri letu preko griča na južni strani letališča v oddaljenosti 3 km pa je nenadoma zašel v oblake in meglo, ki se je dvigala. V tem tragičnem trenutku je letalo s spodnjim ustrojem trupa zadelo v vršič visoke jelke in to je povzročilo nesrečo."

Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV-arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si