Ta afriški deček, fotografiran leta 2016 v Nigeriji in eden od »prihodnjih ljudi«, nima nobenih možnosti vplivati na to, v kakšnem svetu bo živel. / Foto: Wikipedija

Kaj pa prihodnji ljudje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 13. avgust 2022 / 08:29

Vse več je posameznikov in organizacij, ki opozarjajo, da bi se morali pri sprejemanju najpomembnejših političnih in strokovnih rešitev vprašati tudi, kako bodo te odločitve vplivale na ljudi, ki prihajajo za nami …

Topovi proti podnebju

Eden od takih posameznikov in premišljevalcev o gornjih vprašanjih je tudi slovenski filozof in okoljevarstvenik Dejan Meh Savić. Kdo so po njegovem »prihodnji ljudje«? »Prihodnji ljudje niso neka abstrakcija. Ne govorimo o prihodnosti na ravni zapuščanja Zemlje in ustvarjanja vesoljskih kolonij. Prihodnji ljudje živijo že danes. To so vsi ljudje, ki so mladoletni, pa bodo živeli še 70, 80 let, torej živeli bodo do konca tega stoletja. Vse, kar se bo v tem stoletju zgodilo, jih bo neposredno zadevalo, hkrati pa danes nimajo volilne pravice. Lahko rečemo, da starejše generacije ne bo več z nami čez 30, 40, 50 let, ampak danes odloča o tem, kako bomo ravnali z viri tudi v prihodnje, kako bomo razvijali našo državo. Starejša generacija odloča o vsem naštetem, ne bo pa živela posledic teh odločitev. Na drugi strani imamo mlade, mladoletne in tiste, ki se še niso rodili, se pa bodo čez nekaj dni, nekaj tednov, nekaj mesecev in nekaj let. Nihče jih ne vpraša za mnenje, hkrati bodo pa živeli v središču posledic naših dolgoročnih odločitev. V tej vrzeli se začne dogajati medgeneracijska krivica. Bom konkreten, z vidika zdajšnjih razmer, vojne v Ukrajini, plinske krize, covida-19 in vsega je v smislu hipne koristi boljše kuriti premog, če malo posplošujem. Preprosto je ceneje kuriti premog, imeti termoelektrarno Šoštanj, kot jo imamo, in se ne preveč ukvarjati s prihodnostjo. Z dolgoročnega vidika pa lahko razumemo premogovne elektrarne kot topove, ki so usmerjeni v podnebje in vsaka ura delovanja teh topov sesuva svetovno podnebje. Ampak svetovno podnebje se sesuje z nekajdesetletnim zamikom, in če upoštevamo zdaj celotno obdobje škode, ki jo povzročajo termoelektrarne, vidimo, da škoda prihaja pozneje. In ne samo, da prihaja pozneje, ta škoda tudi udari druge ljudi, ne teh ljudi tukaj, ki imajo korist od poceni premogovne elektrike, ampak tiste ljudi tam, ki bodo imeli bistveno poslabšano podnebje, bistveno poslabšane možnosti uresničevanja lastne blaginje. In če bi zdaj mlade in še nerojene ljudi zares upoštevali, bi videli, da ni racionalno kuriti premoga, da to v resnici ni poceni. Sam imenujem sprejemanje odločitev, ki so v izrazito korist zdajšnji generaciji in izrazito škodo prihodnjim generacijam: generacizem. Govorimo o obliki neupravičenega dajanja prednosti današnjim nasproti prihodnjim ljudem. Gre za podobno moralno izprijeno ravnanje, kot je rasizem, ki daje neupravičeno prednost eni rasi pred drugimi. Medgeneracijska pravičnost predpostavlja, da so prihodnji ljudje enako pomembni. Seveda ne pomeni, da bomo zanje skrbeli enako zavzeto kot za sodobne ljudi, zato ker bodo v prihodnosti učinki naših delovanj razvodenili z vsemi mogočimi vplivi, ampak ko gre za zelo konkretne stvari, kot so varovanje Triglavskega narodnega parka, graditev infrastrukture v državi, odločanje o podnebni politiki, tam imajo prihodnji ljudje zelo jasen interes, katera ravnanja jim škodijo neposredno. /…/ O prihodnjih ljudeh moramo razmišljati kot o nekom, ki bo prejel našo zapuščino ali v pozitivnem smislu, kot je razvoj cepiv za nekoč neozdravljive bolezni, ali pa v negativnem, kot so kupi jedrskih odpadkov po svetu, velike količine plastike, ki ne razpada, izropani oceani, uničeni koralni grebeni …« (Vir: intervju Blaža Mazija s filozofom Savićem na MMC RTV SLO) Razmišljajmo torej pri svojih odločitvah tudi o interesih prihodnjih ljudi, tako v Sloveniji kot po svetu. Zadeva je globalna.

Eiger, Mönch in Jungfrau

»Eiger, Mönch in Jungfrau, to so severne stene, ki jih želim preplezati v 24 urah. Üli in Stephan Siegrist sta leta 2004 to storila v 25 urah. Od takrat je bilo kar nekaj poskusov vrhunskih alpinistov, vsi so bili neuspešni.« To je zatrdil 30-letni švicarski alpinist Nicolas Hojac, ki je z 18 leti preplezal severno steno Eigerja, zdaj pa slovi kot ekstremno hiter plezalec. Prejšnji mesec je Hojac z Adrianom Zurbrüggom za vrhove vseh treh omenjenih gorskih vršacev (seveda ne po severni steni) in spust v dolino potreboval le 13 ur, 8 minut in 49 sekund. Avanturo sta v Grindelwaldu začela ob enih zjutraj, na Eigerju sta bila ob 6.04, na Mönchu ob 7.47 in ob 11.20 na vrhu gore Jungfrau. Sledil je bliskovit spust v Stechelberg, kamor sta po 30,46 kilometra prehojene poti prispela ob 14.08. Noro!