Belo zlato

Belo zlato je sol, mesto, ki je nastalo na soli, je seveda Piran. Na god svetega Jurija so se v preteklosti Pirančani s celimi družinami podali na čolne in se preselili v Sečoveljske soline. Tam so preživeli poletje in jesen in pridelovali to belo zlato. Tradicija pridelovanja soli v Sečoveljskih solinah je stara več kot sedemsto let. K nam so jo prinesli z otoka Pag. Tovrstna pridelava soli temelji vedno na stiku morja in reke. Posebnost Piranske soli je petola. To je umetno gojena skorja na dnu kristalizacijskih bazenov, ki jo sestavljajo cianobakterije, sadra, karbonatni minerali, glina. Ta snov preprečuje mešanje soli s podlago, zato je tako bela, kar ji daje posebno vrednost in kakovost. Soline so najbolj preoblikovan del površja na zemlji. So depresija, do petdeset centimetrov nižje od morske gladine, da lahko zaradi posebnih zapornic in kanalov voda prehaja iz morja v bazene. Na katastrskem zemljevidu so bazeni vrisani kot polja, oštevilčeni, imajo lastnika, ki je zanje skrbel in plačal davek. Soline predstavljajo nepregledno vrsto kanalov, nasipov, vetrnic. Zahtevajo veliko gradbenih posegov. Tako se sol dela pravzaprav pozimi, ko je treba pripraviti vse te kanale, nasipe in polja, da so poleti lahko »rodila«. Vse to znanje so imeli Italijani. Z njihovim odhodom je odšlo tudi znanje, ki je skoraj utonilo v pozabo. Povsem antropogena pokrajina je postala naravni rezervat za ptice, kar je danes glavna dejavnost solin. Sečoveljske soline so krajinski park. Poleg Cerkniškega jezera in Škocjanskih jam so eno od treh mokrišč v Sloveniji, ki so po Ramsarski konvenciji označena kot pomembna. Danes pridobivajo sol, vendar nikakor v obsegu nekdanje proizvodnje. Halofitov ali slanuš (rastlin, ki so prilagojena na slano vodo) je vedno manj, ker se nasipi podirajo, slana voda vedno manj priteka v soline. Ker je sedaj to park, se ne sme posegati v naravno okolje. A to okolje je ustvaril človek, delovalo je izključno zaradi njegovega vpliva in posega v morje. Tako se v solinah razrašča robida, figa, celo trto so že našli. Krajinski park je bogastvo za ptice, lahko bi rekli, da je postaja za ptice selivke. Našteli so več kot tristo različnih vrst. Zaščitni znak solin je bela čaplja, naselili so celo plamence. Ptice se veličastno sprehajajo na tankih in dolgih nogah in z dolgimi kljuni iščejo hrano v bazenih. Meni je bilo to spoznanje novo, če hočemo ohraniti slanoljubne rastline in močvirje, moramo skrbeti za dotok morske vode, obnavljati bazene in nasipe. Danes namesto petole vidimo alge, ki kisik trošijo, petola pa ga proizvaja. Tako se v solinah prepleta več dejavnosti – krajinski park, proizvodnja soli, muzej, ozaveščanje ljudi. Čisto nekaj posebnega je Thalasso spa Lepa Vida. Ne bo vam žal.