“Glej ga, modrega,” je stavek, ki ga 43-letni Marko Vnuk, udeleženec letošnjega Exatlona, v teh dneh najpogosteje sliši v Mariboru in okolici. Doma je že nekaj tednov, tako da se je že privadil na slovenski ritem in saniral poškodbe, ki so jih, zlasti na njegovem desnem stegnu, pustili zahtevni poligoni v Dominikanski republiki.

Ob obisku v našem uredništvu je vidno dobre volje in pove, da bi izkušnjo Exatlona verjetno še ponovil: “Če me naslednje leto znova povabijo k sodelovanju, morda ponovim. Kasneje pa več ne, saj želim dati priložnost mlajšim.”

V Exatlon ga je prijavila hčerka

Potem ko ga je v Exatlon je je prijavila njegova 17-letna hčerka, ni kaj veliko razmišljal. “Glede na to, da se že vse življenje ukvarjam s športom, sem hitro izpolnil prijavnico, pri čemer nisem imel velikih upov, da bom dejansko izbran. Po opravljenem castingu na Planetu v Ljubljani, so mi dejali, da mi bodo sporočili svojo odločitev glede napredovanja. Tam nas je bilo več kot tisoč. In sem uspel. Naslednji korak je bil preizkus v dvorani v Medvodah na motoričnem poligonu in v bazenu, kar sem, mislim da, dobro opravil. Sledilo je nekajtedensko čakanje, znova napredovanje, podrobni zdravniški pregledi in znova čakanje. Medtem ko se bil na morju v Zadru, so me poklicali, naj pridem na finalni izbor. Po treh dneh na morju sem odšel znova v Ljubljano, kjer pa je sledilo presenečenje – v ožjem izboru je bilo 30 deklet in ravno toliko fantov. Izbrali so po šest predstavnikov za “main team” ekipo in nekaj rezerv.” Marko se je tudi tam odlično izkazal in predstavnike komisije, med katerimi so bili tudi člani turške produkcijske hiše, ki je lastnica licence, nasmejal s številnimi sproščenimi in komičnimi izjavami. Med drugim je dejal: “Če mi ne daste pogodbe za Exatlon, me lahko izberete za kakšno turško limonado, v kateri bi lahko igral Kemala ali ljubimca 20 Turkinjam …”

Ekipi sta imeli omejene stike

Seveda se je Marko brez težav uvrstil v glavno ekipo in 23. avgusta skupaj s svojimi sotekmovalci iz modre ekipe odpotoval v Dominikansko republiko. Rdeči so na prizorišče snemanja odpotovali dan kasneje. Najprej sta ekipi ločeno nekaj dni bivali v hotelu, kjer so se punce in fantje aklimatizirali, nakar pa jih je produkcija hitro odpeljala na poligon na prvo tekmo za vilo, kjer sta se obe ekipi prvič srečali. “Bilo je okoli osmih zvečer. Ko sem videl ogromni poligon, mi je padel mrak na oči. Tam sem nastopil skupaj z Janom Klobaso, pred nama pa sta šli na poligon Andreja in Teja. Teja se je tam poškodovala, strgala križne vezi. Lahko si samo predstavljate, kako sem se počutil, ko sem moral takoj zatem na poligon, ki je bil zaradi vlage zelo spolzek.” Tekmovalci pred začetkom tekmovanja niso testirali nobenega poligona, ob ogledu so jim le razložili, kako je ta speljan. Ob prihodu v hotel so morali tekmovalci produkcijski ekipi, med katerimi je bilo le kakšnih deset Slovencev, izročiti mobilne telefone in denarnice, cigarete, … vse to si jim vrnili šele tik preden so se z letalom vrnili nazaj domov. V tem času so njihovi domači na družabnih omrežjih tekmovalcev objavili kakšno fotografijo, ki je nastala v Dominikanski republiki. Veljalo je tudi pravilo, da dokler izpad tekmovalca ni bil predvajan po televiziji, ta ni smel zapustiti prizorišča.

Metanje obročkov je tako natreniral, da je zadeval tudi z zaprtimi očmi

Na vprašanje, koliko je bilo taktičnih odločitev ob izbiri parov, Marko odgovori: “Pare smo izbirali na način modri enega, rdeči enega. Zdi se mi, da so rdeči, kjer je bilo nekaj znanih imen s kakšnih drugih šovov, pri tem bolj taktizirali in komplicirali. Mi smo si izbrali tistega, ki je bil za nas najbolj primeren.” Potem ko so modri izgubili prvo tekmo za vilo, so odšli v barko, kjer so se, kot razlaga Marko, navadili na tamkajšnje razmere. “Tam je bila kovinska, neudobna postelja, ki ni bila niti dva metra dolga. Bilo je ogromno tarantel, komarjev, muh, mušic in bolh. Ker se bojim pajkov, me je skoraj kap, ko sem videl prvo tarantelo. Teh je bilo ogromno, običajno pa so se pojavile iznenada.”

Tekmovalci so si obroke v baraki in vili pripravljali sami, v času, ko so bili na poligonih, pa so jim hrano pripeljali. “Sam sem tri mesece jedel v glavnem riž, in to v vseh možnih oblikah in kombinacijah. So pa v Dominikanski republiki znano po tem, da nič hrane ne zavržejo. Tako sem na primer pomfri od prejšnjega obroka naslednji dan dobil v vmešanih jajcih.” Marko je v času trajanja Exatlona shujšal za 11,5 kilogramov. Eden njegovih ljubših poligonov je bil neo (tek v osmici), njegova največja konkurenca Tim. Pred odhodom na tekmovanje je treniral pet- do šestkrat tedensko, kar mu je pomagalo pri vzdrževanju kondicije, v Dominikanski republiki pa je redno treniral mete, ki so bili na koncu poligonov odločilni. “Obročke sem metal tudi po pet do šest ur dnevno. Tako sem jih natreniral, da sem jih zadeval tudi z zaprtimi očmi. Zaradi empanad, ki so bile težke kilogram in pol, pa smo si vsi natrgali ramena, veliko poškodb ramen je nastalo tudi pri spustu po 10-metrskem toboganu ter na poligonu apokalipsa.”

Za neformalnega vodjo so ga določili sotekmovalci

Na eni točki je Marko, ki so ga sotekmovalci določili za neformalnega vodjo, ugotovil, da dokler zmagujejo tekme za obstoj, vile niti ne potrebujejo. Po prihodu v vilo, pa so se tudi rdečim “odprla nebesa”. Kot pravi Marko, je bilo tam vse drugače; od postelj, mize, ki je v baraki ni bilo, klimatskih naprav in vsega drugega udobja. Naš sogovornik, ki je v Exatlonu opravil 127 nastopov in zabeležil vsaj 50 odstotkov zmag, je bil skupaj z Risom tisti, ki je dal pobudo in ideje za številne pesmi, ki so jih prepevali na tekmah, velikokrat so k njemu prinesli mikrofon za izjave, ki smo jih slišali tudi po televiziji.

Ali se je kdo v šovu zaljubil? Marko pravi, da kolikor on ve, ne. Je pa res, da tam nekoga potrebuješ, da lahko preživiš. Sam se je najbolj navezal na Andrejo.

Orkan je uničil sedem poligonov, tekmovalci so bili ves čas na varnem

Tekmovalci so v času snemanja Exatlona doživeli tudi orkan Fiona, ki je besnel po Portoriku. Modre, ki so bili v tistem času v baraki, so iz varnostnih razlogov preselili v vilo, vendar ne v tisto, kjer so bili rdeči. “Spomnim se, da je sredi noči, ko je močno pihalo, veter dvignil sedežno garnituro ob velikem oknu, v katerem ni bilo šipe, bilo pa je zastrto s polknami. Ko sem pogledal ven, so bile palme skoraj vodoravne. Potem so nam povedali, da je pihalo okoli 350 kilometrov na uro.” Zaradi orkana tekmovalci pet dni niso mogli tekmovati, vmes je produkcijska ekipa popravljala uničene poligone, nekateri so bili v takšnem stanju, da jih sploh niso mogli popraviti. Zato so se na televiziji v nadaljevanju večkrat pojavljali isti. Tekmovalci pa so v tistem času pomagali pri obnovi tamkajšnje šole.

Začel je delati na svoji blagovni znamki, januarja naj bi bila dobrodelna dražba dresov

Ob prihodu domov so Marka na letališču pričakali sorodniki in prijatelji, po ulicah Maribora in tudi drugih mest ga ljudje ves čas prepoznavajo, želijo avtograme in fotografije. In kako bo unovčil medijsko prepoznavnost? “Začel sem delati na svoji blagovni znamki luksuznih oblačil. Najprej bom začel s smučarskimi kombinezoni.” Razmišlja tudi o tem, da bi v januarju organiziral dobrodelno dražbo dresov tekmovalcev Exatlona, izkupiček pa namenil pomoči potrebnim. Še vedno je v stalnih stikih s sotekmovalci, posebej se je povezal z Andrejo in Ambrom.

Marko, lastnik mariborskega podjetja, ki se ukvarja s keramiko, je v mlajših letih treniral košarko, vmes je igral tudi nogomet in odbojko. Še vedno smuča, boarda, weaka in hodi na fitnes. Zadnjih 15 let se ukvarja z različnimi borilnimi veščinami, v prvi vrsti z aikidom, kjer je nosilec črnega pasu.