Prvič na Okusih

Novembra Radovljica tradicionalno gosti Okuse Radol'ce, ki so bili na začetku neke vrste podaljšek Tedna restavracij in so jih gostje izjemno dobro sprejeli. Letos kulinarični november v Radovljici poteka že desetič, prvič pa sodeluje Restavracija Šobec.

Ko pomislim na kamp Šobec, se vrnem v otroštvo, ko smo se z družino hodili tja kopat. Moj prvi spomin nanj sega v čas, ko še nisem bila prvošolka. Danes kamp ponuja precej več. Mislim, da sem ga tokrat obiskala po več kot dvajsetih letih. Restavracija Šobec, ki letos prvič gosti Okuse Radol'ce, je po eni strani pritegnila mojo pozornost s svojo velikostjo, po drugi pa s tem, da ji niti dež ni mogel odvzeti domačnosti, občutka, da si dobrodošel, krasnih razgledov na okolico in naravo, ki jih ponuja.

Oliva in pršut

Takoj sem opazila, da v restavraciji lahko gostijo večje število ljudi. Mene je bolj zanimalo, kaj bo postregla kuharska ekipa. Nisem imela občutka, kaj lahko pričakujem. Vedela sem sicer, da če je del ekipe Matevž Strajnar, potem so vina zagotovo na nivoju, strašno pa sem bila radovedna, kdo stoji za jedilnikom, ki so ga pripravili za Okuse Radol'ce. Tokrat so mi predstavili Urško Borovinšek iz Gorij in Jerneja Ravnika z Jesenic – del ekipe, ki je za njihovo prvo sodelovanje na Okusih Radol'ce sestavila dva menija: mesnega so poimenovali Kopno, ribjega Voda. Pri obeh je bil pozdrav iz kuhinje enak: ocvirek kalamate (podolgovata grška oliva, temno rjava z rahlim pridihom vijolične), nekaj na berkel (zanimiva ročna salamoreznica) ter brusketo s skuto, kapro in inčunom. Pršut izpod berkla je bil posebnega okusa, mladi natakar pa je bil glede njegovega porekla zelo skrivnosten. Veliko več kot imena Vipava nisem izvlekla iz njega.

Sledil je trihodni meni, njegova cena pa je v vseh sodelujočih gostilnah in restavracijah na Okusih Radol'ce enaka: 26 evrov. Seveda lahko za doplačilo dobite še kakšen dodaten krožnik. Jaz sem se odločila, da vzamem še sladico. Najprej zgolj iz radovednosti, saj si nisem znala predstavljati, kako so si zamislili t. i. cukr – razstavljeni »štrudelj« iz Jernejčevih jabolk z orehovim sladoledom z medom, omako Podjedovega jogurta s cimetom in maslenim drobljencem. Kar se srečujem z različnimi kulinaričnimi pristopi slovenskih in tujih kuharskih mojstrov, sem že videla in okusila tako jabolčne zavitke, postrežene na klasičen način, kot tudi razstavljene po plasteh, v kozarčkih, kreativno »razmetane« po krožnikih, z vaniljevo kremo, vaniljevim sladoledom, tako da me je v osnovi bolj zanimal okus kot videz jedi – in ta me je navdušil. Če bi ne bilo nevljudno, bi polizala krožnik …

Kopno in Voda

A če se vrnemo na začetek, k dvema menijema Okusov Radol'ce.

Po pozdravu iz kuhinje je najprej prišla na mizo okusna, rahlo sladka juha: koruzni kremni kapučino s kuhanim kostanjem, ajdovimi kokicami in kapucinko. Pri mesnem meniju je sledil raviol z dušeno svinjsko ličnico, omako sladkega refoška in suhih sliv ter drobljenimi lešniki; za njim pa krožnik, kjer so govejemu medaljonu iz »lava grilla« delali družbo ajdov krapec z jurčki, krema iz korenja, demi-glace redukcija in goveji ocvirek. Sama sem se tokrat sicer odločila za meni z imenom Voda, tako da sem po juhi na mizo dobila raviol z jadransko kozico in mediteransko zeliščno omako, praženimi pinjolami in oljem koprca. Okus in predstavitev jedi sta pustila vtis. Mogoče bi kdo pomislil, da je bila juha premočen začetek za omenjeno nadaljevanje, a so imele brbončice toliko dela s pinjolami in drugimi kombinacijami, da na to niti nisem imela časa pomisliti. Za glavno jed pa je »vodni« meni ponudil najbolj znani file zlatovčice v teh krajih – Zupanove, na fregoli (testenine) s sušenim paradižnikom in espumo kozjega sira ter čipsom postrvi. Malce sva se z natakarjem pogovarjala okoli espume, ker se mi je zdela pregosta za ta izraz, a je nevsiljivo argumentiral, da so razmišljali sicer tudi o rahlejši, bolj podobni peni, a so se v kuhinji potem odločili za bolj kremasto različico, ker gostu postreže s primernejšim okusom. Tudi tokrat jim je uspelo ujeti ravno pravšnje razmerje okusov med testenino, paradižnikom, nežno ribo in espumo kozjega sira.

Prijazno osebje

Ker sem imela za natakarja kup vprašanj, sem nekje vmes pomislila, da morda preizkušam njegovo mlado potrpežljivost, a je nasmeh ostal nespremenjen in naraven. Pa še nekaj sem opazila: enako ustrežljiv je bil do mene in do gostov pri sosednji mizi. Moram priznati, da sem restavracijo zapustila zadovoljno sita, pravzaprav presenečena, saj sem na krožnikih pričakovala predvsem klasiko.