Leta 1976 v Osaki rojena Mieko Kawakami se je na literarno pot podala pred 16 leti, ko je izdala pesniški prvenec. Nato je nanizala več proznih del, romanov in kratkih zgodb. Med svetovno znana literarna imena jo je izstrelil njen najnovejši roman, naslovljen Vsa moja poletja, ki je v izvirniku izšel leta 2019. Slovenski prevod, ki je izšel letos pri Beletrini, sta podpisala Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič.
Razblinjanje iluzornih predstav o Japonski
Knjiga Vsa moja poletja, ki je nadgradnja in predelava njene novele Dojke in jajčeca, je razdeljeno na dva dela, med dogajanjem v prvem in drugem delu pa preteče skoraj desetletje. Roman v ospredje postavlja vprašanja telesnosti, svobode, minevanja in revščine, kako preživeti kot pisateljica in kako postati mati kot samska ženska.
Mieko Kawakami je v pogovoru z Nagiso Moritoki Škof, docentko na Oddelku za azijske študije na Univerzi v Ljubljani, povedala, da je telo zanjo nekakšna nujnost, "razmišljati o telesu pa pomeni razmišljati o času". Trojica protagonistk, sorodnic iz Osake, predstavlja tri generacije, skozi obrat desetletja vse preidejo v naslednjo generacijo.
Gre za delo, s katerim avtorica razblinja mite o Japonski kot sanjski deželi, kjer "je vse čisto, hrana okusna, vsi so prijazni in približno enako premožni". Kot je povedala pisateljica, je to umetno ustvarjena in idealizirana podoba njene domovine. Prav tako obstaja stereotip ljubke in ponižne japonske ženske – iluzorna predstava, ki je razširjena ne le na Zahodu, temveč tudi v drugih azijskih državah. Po njenih besedah je tistim bralcem, ki so verjeli v te stereotipe, njen najnovejši roman predstavljal precej težko branje.
Vprašanji feminizma in antinatalizma
Bralstvu tega dela je tako prikaz razrednih razlik, tridimenzionalnih žensk in občutka nekakšne brezizhodnosti, ki preveva japonsko družbo, odprl oči. Avtorica upa, da lahko tako v prihodnje pričakuje bralce in bralke, "osvobojene spon sodobnega eksotizma in orientalizma".
Povedala je še, da so na Japonskem roman brali predvsem v kontekstu vzpenjajočega se feminizma in precej razširjenega antinatalizma, filozofije, ki nasprotuje razmnoževanju. Antinatalizem temelji na prepričanju, da je nasilno in neetično nekoga spraviti na svet brez privolitve. Medtem pa so bralci v tujini v romanu iskali predvsem "prikaz japonske ženske stvarnosti in stvarnosti revščine".
Kot je še povedala ob sklepu pogovora, se ji po desetletju in pol ustvarjanja zdi, da je "ujela pravi ritem in dobila občutek za besedilo". Dodala je, da ritmu posveča veliko pozornosti ter se trudi poustvariti in uskladiti različne ritme japonskega jezika – zvočnega, bralnega in vidnega – in tako doseči pripovednost besedila, da bralci začutijo njegov glas oziroma tako rekoč njegovo glasnost.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje