Nedelja, 27. 8. 2023, 21.58
8 mesecev, 3 tedne
Z električnim avtomobilom iz Slovenije na Velebit
Z električnim SUV na eno najlepših cest na Velebitu. Jo poznate? #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,46
Majstorska cesta je 41 kilometrov in skoraj 200 let stara makadamska cesta prek Velebita. Je izjemen gradbeni podvig, ki je nekoč povezal Dalmacijo s celino. Iz Ljubljane na Velebit in nato naprej proti Zadru, kjer pelje cesta tudi mimo rojstne hiše Luke Modrića, smo se prvič peljali z električnim avtomobilom.
Velebit je v vsakem letnem času nekaj posebnega. Pokončen, samozavesten in samosvoj branik, mogočna meja med morskim in celinskim delom Hrvaške. Tam se prepletajo različni vremenski vplivi, sunki orkanske burje, surove in prav zato prelepe narave ter osupljivi pogledi na severno Dalmacijo. Prek Velebita pa vodi tudi že 191 let stara cesta, ki je živ spomenik in dokaz, kako so nekoč s pravim gradbenim podvigom v tem surovem okolju povezovali, gradili, krajšali pot med ljudmi in jim omogočali druženje, trgovino, življenje.
Veter in skale so pričevalci teh posebnih krajev
Skozi odprto okno avtomobila se mi je ponujal pogled prav na to okolje, ki je le kako uro oddaljeno od vrveža na prvih dalmatinskih plažah. Tam zgoraj je družbe zelo malo. Potnik skozi te kraje si tako danes kot pred več sto leti tu družbo deli s skalami, nizkim grmičevjem, visokimi stenami in pticami. Piš vetra in ostrejši sunki burje edini delajo družbo in načenjajo pogovor o zgodovini teh posebnih krajev. Gorski greben Velebit je odličen pričevalec. Tu je bil nekoč in še dolgo bo obstajal, mi pa smo ta čas le njegovi gosti.
Ker sem po stari cesti potoval z električnim avtomobilom, se je izpod koles slišalo le pokanje kamenja. Zdelo se mi je podobno kot nekoč, ko so trgovci in vojaki prek Velebita potovali s konji ali ko je v teh krajih snemali znameniti film o indijanskem poglavarju Vinetuju. Pokrajina je res filmska, enkratna.
Približno štiri ure, preden sem električno toyoto bZ4X ustavil tik pod slikovitimi Tulovimi gredami, ki so na Velebitu priljubljen cilj pohodnikov in planincev, sem krenil iz Ljubljane. Baterija je bila polna, avtocesta proti Dolenjski pa v jutranjih urah še prijetno prazna. Do Novega mesta je napolnjenost baterije padla na 80, po podeželskih cestah prek Gorjancev in mimo Metlike do priključka na hrvaško avtocesto pa na dobrih 70 odstotkov. Obljubljeni doseg potovalnega računalnika je do Bosiljevega padel na 270 kilometrov.
Čeprav je bila baterija še dovolj napolnjena in se načeloma nad 50 odstotki ni smiselno priključiti na ultra zmogljive polnilnice (HPC), sem ob 15-minutnem postanku, da pretegnem noge in na hitro spijem kavo, priključil tudi baterijo.
V 15 minutah se je napolnjenost povečala na 81 odstotkov. Sledilo je nadaljevanje po avtocesti in pred izvozom za Sveti Rok še drugi postanek. Tokrat deset minut in osem minut polnjenja. Ker je bila baterija tu že veliko bolj prazna (32 odstotkov), je bilo tudi polnjenje veliko močnejše. Moč je takoj narasla na 139 kilovatov. V osmih minutah se je baterija napolnila za dodatnih 20 odstotkov.
Pol baterije je bilo več kot dovolj za ves preostanek poti, saj je bilo v bateriji ob prihodu v Zadar še 35 odstotkov elektrike. Skupno torej 23 minut za polnjenje za celo pot in še kar nekaj rezerve, ki pa so bile združene tudi z nujnimi postanki osebne narave. Podobno kot je bila moja izkušnja ob aprilskem potovanju z električnimi avtomobili do Dalmacije, lahko ponovim tudi tokrat – z električnim avtomobilom do Zadra ni več nobena prava avantura.
Cesta, ki je odprla pot v Dalmacijo ljudem in pošti – ukazal jo je avstrijski dvor
Zadar je bil nekoč administrativno središče Dalmacije, nad njo pa je bedel dvor na Dunaju. Tam so gradnjo ceste prek Velebita zaukazali leta 1819. Naprej so gradili najtežji del ceste, to je od vasice Obrovac proti prelazu Mali Alan na višini dobrih tisoč metrov nad morjem.
Ta odsek, kjer so morali premagati številne ovire, cesto umestiti v naravo in obenem preprečiti previsoke naklone, je dolg 24 kilometrov. Gradili so ga dve leti. Nato so zgradili še zadnjih 17 kilometrov od Malega Alana do Svetega Roka. Cesto so odprli leta 1832, torej pred 191 leti.
Najlepši del poti od prelaza Sveti Alan na zadrsko stran
Na koncu vasi Sveti Rok, ki jo dobro poznamo zaradi bližnjega dolgega predora in pravih vrat v Dalmacijo, se začne tako imenovana Majstorska cesta. Pot je zelo dobro označena. Celinski vzpon proti vrhu na prelazu Mali Alan je najslabši del makadamske poti, ki je načeloma od vrha prek spusta proti Zadru v veliko boljšem stanju. Za njen obisk torej priporočam dostop z zadrske smeri, je pa cesta tudi s celinske strani prevozna za večino avtomobilov.
Ta prvi del poteka večinoma skozi gozd, prav na prelazu Mali Alan pa se nato odprejo prvi pogledi na prostrano naravo. Tam obiskovalec prvič vstopi v povsem nov svet. Meter za metrom, ovinek za ovinkom vstopa bližje v cesto posebnosti, potaplja se v čudovito okolje, kjer je tudi turistične sezone obiskovalcev malo. Sonce pripeka, sunki burje po zraku nosijo prah, ptice se prepustijo vetru in tam zgoraj med svojim plesom ne zmenijo za obiskovalce. Ta surovost narave najbolje izpostavi njeno lepoto.
Meisterstück
Res je mojstrska. Pravi meisterstück. Po tem je tudi dobila ime in ostala večen poklon nekdanjim graditeljem, ki jih je vodil in nadzoroval major Josip Kajetan Knežić.
Danes ko lahko vrh Velebita obiščemo s klimatiziranim avtomobilom in smo s prenosnimi napravami tudi tam lahko ves čas povezani s celotnim svetom, si je težko predstavljati razsežnosti take gradnje prek skoraj 200 leti. Zelo spretno so premagovali naravo, postavljali podporne zidove, razbijali skale in se mimo njih prebijali vse do vrha. Največji naklon ceste je namreč le 5,5 odstotka.
Pogoji za delo so bili izjemno težki, pa naj si bo to zaradi hudega mraza ali pripekajočega sonca. Zgoraj na Velebitu se neizprosni naravi delavci niso mogli skriti. Kljub temu pa jim je uspelo cesto zgraditi v sedmih letih. Njeno svečano odprtje je bilo 4. oktobra leta 1832.
Od spominske plošče filmskemu poglavarju do Modrićeve rojstne hiše
Pod Tulovimi gredmi je pokrajina najbolj posebna in nenavadna. Filmska. In zato so prav tu (in v Paklenici) med leti 1962 in 1968 snemali več filmov o Vinetuju, ki je bil sicer fiktivni junak iz romanov nemškega pisatelja Karla Maya. Igralcu Pierru Bricu, ki je v filmu upodobil indijanskega poglavarja, so ob cesti postavili tudi spominsko ploščo. Od tam naprej proti dolini se začne najlepši del poti. Tu je več ostrih serpentin, videti je mogoče tudi že morje in spodaj prav tako pravo manjše polje vetrnih elektrarn.
Ob cesti je mogoče videti tudi več spominskih plošč na domačine, ki so pred 30 leti tu umrli v času hrvaške vojne. Z veliko bolj žalostno zgodovino je povezan tudi zadnji del spusta z Velebita proti Obrovcu. Cesta namreč pelje tudi mimo rojstne hiše hrvaškega nogometnega zvezdnika Luke Modrića. Tu je živel kot majhen fant, v času vojne pa so morali zbežati v Zadar in tam je Modrić nato tudi začel igrati nogomet.
