V spomin: Vida Primožič Zadnik (1921-2021)

V 100. letu starosti je za vedno ugasnilo življenje učiteljice Vide Primožič Zadnik. Od nje smo se poslovili 16. julija v Predloki.

Učiteljica Vida Zadnik se je rodila v Loki, v številni in revni družini. Že zgodaj ji je umrla mati in zapustila šest otrok, vsi so bili mlajši od devet let. Takoj po smrti matere so sorodniki vzeli k sebi tri sestrice, doma sta ostala dva bratca in Vida. Komaj osemletna Vida je morala skrbeti za njiju. Trdo je morala delati in sprejemati odgovornosti, ki jih je zmogel le odrasel človek. S tem je bila oropana najnežnejših let svojega otroškega življenja, saj je morala hitro odrasti.

Med drugo svetovno vojno je bila partizanska učiteljica v svoji vasi. Izdana je bila, zato je kot aktivistka delovala v ilegali do konca vojne. Po drugi svetovni vojni je naredila učiteljski tečaj. Njeno prvo delovno mesto je bilo v Koštaboni. Bila je prva slovenska učiteljica po drugi svetovni vojni v naši vasi. Stavba šole, kot v vseh istrskih vaseh, je bila v slabem stanju: dotrajana, brez opreme, brez učil, brez vode in brez elektrike. Ob vsem opisanem je učiteljica Vida z vso zagnanostjo in ljubeznijo začela obnovo šole. Vaščani smo ji stali ob strani in ji pomagali, veseli, da bodo otroci hodili v slovensko šolo. V začetku je bila edina učiteljica v vasi, tako da je poučevala okoli 90 otrok. Pouk je potekal preko celega dneva. To ni bilo samo delo, bilo je garanje. Ker ni dobivala plače, se je prehranjevala vsak dan pri drugi družini. Naši dragi Vidi življenje ni podarilo le lepih in prijetnih trenutkov . Marsikdaj je morala stisniti zobe, obrisati grenko solzo z obraza in združiti vse moči, da je lahko kljubovala vsem težavam in družinskim tragedijam. Ni ji bilo lahko, a nikoli ni obupala. Vedno je zbrala dovolj moči, da se je pobrala. Vedela je, da veličina ni v tem, da nikoli ne padeš, temveč da se po padcu vedno pobereš. To je bil njen pogum.

Življenjske razmere so se iz dneva v dan izboljševale. V Koštaboni je spoznala svojega moža in si tam ustvarila družino. Po osmih letih poučevanja v Koštaboni se je z družino preselila v Koper. Do upokojitve je bila ravnateljica koprskih otroških vrtcev. Njene misli so vedno bile v Koštaboni. Do konca svojega življenja jo je redno obiskovala. V Koštaboni in med Koštabonci se je počutila varno, srečno in kot doma. Koštabonci so ji bili kot svetli kamenčki v mozaiku njene mladosti. Pogosto je rekla “Moji Koštabonci”.

Učiteljica Vida! Hvala, da smo lahko delili z vami vsa ta dolga leta. Ostali nam boste v trajnem spominu in zapisani globoko v naših srcih.

Viktorija Pucer Štromar

Oj, saj ni smrti, ni smrti,samo tišina je pregloboka,kakor je v zelenem prostranem gozdu …

(Srečko Kosovel)

---