V času razkola med levim in desnim polom slovenske politike se mnogi spominjajo nekdanjega večkratnega premierja Janeza Drnovška kot nekoga, ki je znal preseči razlike. Vi ste ga spoznali že leta 1986.
Leta 1986 sem postala poslanka zvezne jugoslovanske skupščine. Janez Drnovšek, strokovnjak za makroekonomijo, je bil tedaj poslanec v zboru republik in pokrajin, jaz v zveznem zboru. Ob čakanju na seje smo se delegati iz Slovenije večkrat sestajali, spomnim se tudi finančnika iz Gorenja. Zame so bili to izredno strokovni kakovostni pogovori, iz katerih sem se veliko naučila.
V zvezni skupščini ste hitro pritegnili pozornost.
Edina glasujem proti Branku Mikuliću, ki je kandidiral za predsednika zvezne vlade. Kmalu sem morala iti v Sloveniji na pranje glave – od SZDL do partije. Smešna so mi bila vprašanja, »kdo stoji za vami«?
Že prvi dan sem naredila svojo zgodbo ob glasovanju o vladi. Edina glasujem proti Branku Mikuliću, ki je kandidiral za predsednika zvezne vlade. Kmalu sem morala iti v Sloveniji na pranje glave – od SZDL do partije. Smešna so mi bila vprašanja, »kdo stoji za vami«? V zveznem zboru bi morala sicer postati predsednica odbora za socialo, s čimer bi dobila višjo plačo, vendar so se v Sloveniji odločili, naj grem v poseben odbor za obrambo. Tedaj so bile v Sloveniji pobude za civilno služenje vojaškega roka, služenje v domači republiki, enakovredno zastopanje v generalštabu po narodnosti, uporaba tudi slovenščine v vojski … Seveda sem takoj na prvi seji odbora vse to predlagala. To je bil za prisotne generale JLA šok, eden za drugim so govorili, da se od moje diskusije distancirajo.
Zakaj se leta 1996 niste več odločili za nastop na parlamentarnih volitvah, kjer ste bili zelo uspešni tako 1990 kot 1992?
Ugotavljati sem začela, da postaja politika, tudi znotraj LDS, vse bolj avtoritarna, da sama postajam le sprožilec tipk v državnem zboru, kamor prihajajo zakoni, ki so plod interesnih skupin.
Leta 1998 ste zmagali na volitvah za županjo ljubljanske mestne občine.
Ljubljano imam rada, a mandat je bil res naporen. Spomnite se pogroma nad mano, ko smo začeli projekt vzpenjače na Ljubljanski grad, ali ko smo umaknili Robbov vodnjak pred Mestno hišo v Narodno galerijo in ga nadomestili z repliko. Bili so protesti, peticije. A danes sem izjemno ponosna, kaj smo z mojo ekipo tedaj naredili v občini. Med drugim smo začeli s tehnološkim parkom.
Po nekajletnem vodenju humanitarne organizacije Ustanova Skupaj ste bili kar 15 let na čelu ljubljanskega javnega zavoda Pionirski dom, lani ste se upokojili. S čim se ukvarjate zdaj?
Njive smo pred časom oddali v najem, okrog domačije je sadovnjak, nekaj trt, malo vrtnarim, a kaj, ko nisem redno na vrtu in veliko pojedo polži.
Pionirski dom – Center za kulturo mladih smo naredili za prepoznavno ustanovo med starši in otroki. Postal je mednarodno priznan. Na ulicah Ljubljane me pozdravljajo mladi, ki so ga obiskovali v otroških letih. Po upokojitvi sem se predala kulturi. Imela sem že štiri samostojne kiparske razstave, prva je bila v mariborskem Sodnem stolpu, zdaj pripravljam veliko razstavo v Ljutomeru. V Sodnem stolpu sem imela razstavljenih 60 do 70 kipov – malih plastik. Iščem izraze žensk, ki kažejo vso senzibilnost – žalost jezo, prizadetost, bes, samozavest. Delam tudi grafike in slikam z oljem.
Torej nekaj sproščujočega.
Kje pa, zdaj sem v še večjem stresu. Sama sebi sem najbolj oster kritik.
Gibate se med Ljubljano in domačijo v Prlekiji.
Da, obiskujem domačijo od staršev v Prlekiji. V družini smo z vseh vetrov. Po mami sem Primorka in Prlečka, po očetu Avstrijka in Štajerka. Naš dom je bil srce kulture. Njive smo pred časom oddali v najem, okrog domačije je sadovnjak, nekaj trt, malo vrtnarim, a kaj, ko nisem redno na vrtu in veliko pojedo polži. Večino časa sem sicer v Ljubljani, stanovanje sem spremenila v umetniško delavnico.
INTERVJU Z VIKO POTOČNIK JE IZŠEL V NOVI IZDAJI REPORTER MAGAZINA
