Sneg

Ljudje pogosto rečejo, nič več ni tako, kot je bilo včasih. Zime so vedno bolj zelene, čeprav se spominjate kar nekaterih zelenih zim v daljni preteklosti. Še bolje se spomnite tistih z ekstremnimi padavinami. Ena takih je bila 1952, ko je snežilo 48 ur neprestano. Tedaj so odredili mobilizacijo delovne sile, s čimer so močno ujezili Tita. Tako pišejo tedanji časopisi. Sneg je zapadel med 13. in 15. februarjem. Povedali ste mi, da ste tedaj smučali kar s streh in gradili snežene tunele, da pa je sneg potem tudi hitro skopnel. Kar jaz pomnim, je snega v nižinah vedno manj. Mi smo še smučali in se sankali na bližnjem hribu pred hišo ali v vasi. Danes se je do snega treba peljati kar precej daleč stran. Na smučiščih bi brez umetnega snega že zdavnaj prenehali obratovati, mi pa iščemo snežne krpe, kot da so nekaj zelo dragocenega. Tak lepo zasnežen hrib v bližnji okolici je Zelenica. Je lahko dostopna, praktično se z avtom pripelješ do snega, zato imajo tam redne vaje tudi gorski reševalci in drugi planinci. Obiskala sva jo tri konce tedna zaporedoma in vsakič je bilo več ljudi. Ne vem, ali je kdaj v času obratovanja smučišča bilo toliko avtomobilov, kot jih je sedaj. Povsod sama pločevina. Proti koči in še dlje se je vila kolona pohodnikov, odraslih, otrok, psov, turnih smučarjev, sankačev, pohodnikov z derezami in tistih brez. Slišati je bilo slovensko in hrvaško govorico, mimo nas so hodili Čehi, Italijani, Nemci. Ko sem se enkrat ozrla nazaj, je bila kolona tako strnjena, da mi je prišlo na misel: To je kot Igmanski marš. Precej je bilo organiziranih skupin, ker planinska društva organizirajo zimsko šolo varne hoje v gore. Tako sem mislila, da so to planinska društva. Ko sem eno takih skupin ogovorila, vodnik pravi, da je zasebnik in organizira tečaj varne hoje v gore v zimskih razmerah. Udeleženci so preizkusili pravilno uporabo derez, cepina, lavinske žolne, hoje v snežnih razmerah. Imel je koroški naglas in avtomatično sem vprašala, ali so udeleženci večinoma s koroškega konca. Sploh ne, udeleženci tečaja so bili iz cele Slovenije in tudi iz tujine. In takih zasebnikov je veliko. Prišli so za cel konec tedna, spijo v koči na Zelenici, čez dan pa vadijo varno hojo v hribe. Cenim takšno podjetnost in previdnost. Torej, ljudje se želijo naučiti varne hoje v hribe, da bi bilo čim manj nesreč. In nova podjetniška priložnost, nuditi ljudem tovrstna znanja, kar zelo podpiram. Saj ne morejo planinska društva vsega opraviti prostovoljno. Zasneženih, varnih in lahko dostopnih hribov je vedno manj. Tista redka so obljudena, da je videti kot mravljišče ljudi, ki vsi nekam lezejo, hodijo peš ali s turnimi smučmi, vlečejo sanke in uživajo na snegu … dokler še je.