Ko postane samskost način življenja

»Brat je prišel k meni. O tem, da bi se ločil, ni hotel niti slišati. Srce se mi je paralo, ko sem vsa nemočna opazovala, kako je propadal pred mojimi očmi, jaz mu pa nisem mogla pomagati. Nekaj časa je še priložnostno nekaj delal, a je vse zapil …«

Tadeja je tudi v svojem poklicu slišala veliko žalostnih in trpkih zgodb. Če je le lahko, si je zanje vzela čas. »Ni hujšega, kot če nimamo nikogar, ki bi nam prisluhnil,« pravi. »Danes so težki časi. Živimo drug mimo drugega, vidimo samo sebe, nimamo pa ne časa in ne empatije za bližnjega. Ljudje svoje težave vlačijo s seboj, nimajo priložnosti, da bi jih komu zaupali, zato pa je toliko psihičnih težav in čira na želodcu,« še doda, preden nadaljuje svojo zgodbo.

»Brata sem imela zelo rada. Po eni strani sem vedela, da ima očetove gene, njegovo nagnjenje k pijači, po drugi strani pa se nisem slepila: če bi imel ob sebi kakšno dobro in srčno žensko, bi morda živel človeka dostojno življenje. Kadar je bil trezen, je stiskal sina Boštjana k sebi in jokal. Opazovala sem ga in se spraševala, kako je mogoče, da je edini človek, ki me je imel rad, ki mi je pomagal do solidne izobrazbe, ki se je žrtvoval zame, kot se ni nihče drug, tako propadel. Ponoči je klical Irmo, naj pride in ga reši. Kriki so odmevali po stanovanju, budili pa so tudi bližnjega soseda. Ta je v jezi pogosto z metlo tolkel po steni, a ob bratovi žalosti sem bila brez moči tudi sama. Včasih je izginil za več mesecev, in ko se je spet pojavil na pragu, ga nisem prepoznala. Vidno je propadal. Spominjam se, bil je torek, ko so me poklicali, da so ga našli. Ležal je v potoku. Ko je skopnel sneg, sta nanj naletela pes in njegov sprehajalec. Ni bilo nobenih znakov nasilja, zato sem ga lahko že čez nekaj dni pokopala. Za pogrebom smo šli duhovnik, Boštjan in jaz. Namesto da bi molila, sem razmišljala, kako je usoda čudna. Zakaj je bilo meni dano, da sem lahko uresničila svoje sanje, bratu pa ne? Kaj sem naredila prav in kaj je brat naredil narobe, da ga je doletela tako žalostna smrt? Še bolj sem se navezala na nečaka, on pa name. Imela sva le drug drugega.

Konec tedna sem šla naročit spomenik. Kamnosek je živel v isti vasi, kjer si je ustvarila novo gnezdo tudi Boštjanova mama. Šla sva jo obiskat. Malo sem bila presenečena, saj je naju povabila na kavo. Tudi do sina se je kar lepo obnašala. Rekla mu je celo, da jo lahko obišče, kadar bo želel. Kar zasedela sva se, tako da sva na koncu dočakala še prihod moškega, s katerim je živela in imela z njim dve majhni punčki. Na videz je bil precej robat možak, doma iz Bosne, a sem kasneje, ko smo se pogovarjali, ugotovila, da ni napačen človek. Ko sva se z Boštjanom peljala proti Prekmurju, sem razmišljala, ali je bil morda tudi brat sokriv, da se z Irmo nista razumela. A po treznem razmisleku sem prišla do sklepa, da bi, če bi bila kaj vredna, obdržala vsaj Boštjana, namesto da je nagnala oba, moža in sina.

V mojem rojstnem kraju se je v letih, kar sem odšla od doma, vse spremenilo. Na mestu, kjer je nekoč stal naš kozolec, je bilo parkirišče ene od trgovin. Ustavila sem pred župniščem. Župnik bo vedel, kje živijo brata in sestra, sem si rekla. Žal sem se zmotila. Na vratih se je pojavil mlajši moški, ki je župnijo vodil šele dve leti in prav veliko njene zgodovine ni poznal. Na srečo je njegov ključar obrezoval živo mejo in me je takoj prepoznal. Skrčila sem pesti, ko mi je dejal, da sem zelo podobna mami. Tega pa res nisem želela slišati! Eden od bratov je živel v bloku v Murski Soboti. Ko sem pozvonila pri vratih, mi je odprla njegova žena. Tudi ona je čisto pobledela, ko me je zagledala. 'Mislila sem, da je tašča vstala iz groba,' mi je rekla kasneje, ko je prišla k sebi. Srečanje z bratom Jakobom je bilo prisrčno, a brez obljub, da bova ostala v stikih. Z ženo sta živela skromno, bil je zdravljen alkoholik. Na cedilu ga je pustilo tudi zdravje. Izvedela sem, da sta oče in mama že pokojna. Ker groba ni nihče plačeval, kaj šele urejal, je za njim izginila vsaka sled. Preden sva z Boštjanom odšla, je brat prinesel škatlo s fotografijami. Izbrala sem eno, na kateri smo bili otroci skupaj s teto, ki je nekaj časa živela pri nas. Ko sva si z bratom podala roke, me je mičkeno stisnilo pri srcu. Vedela sem, da se ne bova nikoli več videla. Pa se res nisva. Prej je umrl zaradi raka na želodcu. Tudi na pogreb nisem šla.

Leta so tekla, Boštjan je odraščal, nad svojo kariero se pa prav tako nisem smela pritoževati, saj mi je kar dobro šlo. Čeprav se mi je zdelo, da sem zelo družabna, prijateljic nisem imela. Niti prijateljev. Včasih sem šla s kom na kavo, to pa je bilo tudi vse. Še danes ne vem, zakaj so se mi moški, ki sem jim padla v oči, zdeli tako prekleto dolgočasni. Pa sem marsikaj poskusila. Tudi strani za zmenke na internetu. Ni šlo. Nekoč sem se v šali vprašala celo, ali so mi mogoče všeč ženske. Pa mi niso bile.

Nekaj časa mi je bil zelo všeč predstojnik oddelka, kjer sem delala. Blizu mi je bil njegov odnos do bolnikov. Tudi do nas, ki smo bili del njegove ožje delovne skupine, je bil korekten in spoštljiv. Včasih sem ga na skrivaj opazovala in si predstavljala, kako srečna bi bila, če bi me opazil in mi posvetil malo pozornosti. Potem pa se je zapletel z neko zelo mlado zdravnico, sveže poročeno. Ko so skrbno varovane skrivnosti prišle na dan, ni bilo lepo. Kasneje, ko sem si našla službo drugje, ko sem se veliko srečevala tudi s posledicami družinskega nasilja, me je nekako minila želja po telesnem stiku z moškim. Bi kdo privolil v duhovno zvezo z mano? Ne bi šlo. Moja duša je zaradi vsega, kar sem doživljala od otroštva naprej, preveč ranjena, da bi jo lahko zacelila kakršna koli ljubezen. Razen bratska in Boštjanova. Vem, da imam ob sebi svetega varuha, a mi je namenil posebno nalogo: najprej sem bila mama bratu, danes sem mama njegovemu sinu. Hvala usodi tudi za to.«