V spomin: Vilma Jenko (1925-2023)

V sončnem oktobru leta 1925, ko je po vinogradih v Goriških brdih odmevala pesem trgačev in je iz kleti sladko dišalo po moštu, se je Stanislavu in Rozaliji Prinčič rodil tretji otrok. Mimi, kot so jo nežno imenovali najdražji, je prva brezskrbna leta preživela v Martinjaku med Kozano in Šmartnim, v najlepšem koščku Slovenije, ki se spomladi obda v nevestino belino češnjevih cvetov. Ta mehka pokrajina se ji je vtisnila v srce in nikoli ni pozabila nanjo.

Njeno idilično življenje s starši, z brati in sestro, sta pretrgala stric in teta iz Tržiča, ki sta jo, sama brez otrok, povabila k sebi. Mladostna leta so ji tako minevala v mestu, kjer ji ni bilo prizaneseno z vojnim trpljenjem. Velikokrat se je s kolesom odpeljala domov in partizanom prinašala pomembne dokumente in načrte tržiške ladjedelnice, vse skrito v citrah. Svobodo je pričakala v Tržiču in ta dan, ko so v mesto vkorakali partizani, je bil za njo najlepši dan v plemenitem življenju. Ta kamenček iz osebnega mozaika je javnosti prenesla tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič na slovesnosti ob nedavni 75. obletnici vrnitve Primorske matični domovini.

Svoje številne sposobnosti, bogato vsestransko znanje, pošteno srce in dušo z najlepšimi človeškimi vrednotami je namenila osnovnošolski mladini. Z diplomo učiteljice je najprej službovala v Borštu. Mladi Ivan ji je s tovornjakom, saj avtobusov takrat ni bilo, omogočil prvo pot k njenim učencem in navrgel, da bo nekoč njegova žena. Ostala sta za vedno skupaj, do njunih častitljivih 97 let.

V Osnovni šoli Janka Premrla Vojka v Kopru je učila, vzgajala, odpirala nova obzorja in spodbujala otroke k ljubezni do dela in znanja, k lepem odnosu do sovrstnikov in starejših. Z veliko žlico nam je ponujala poštenje in tovarištvo. In to z besedo, z dejanji in navdihujočimi ideali. Svoje izkušnje, nove metode in učne oblike je nesebično predajala mlajšim generacijam učiteljev in učiteljic. Poklic učitelja je najlepši na svetu, je ob visokem jubileju povedala v pogovoru za Primorske novice. Praznino po odhodu iz razreda so ji neizmerno obogatili otroci in vnuki, ki jim je z ljubeznijo predala svojo vrednostno zapuščino.

Šolarjem je omogočila tudi veliko obšolskega dela, tudi v novinarskem krožku, ki je marsikoga spodbudilo h kasnejšim poklicnim izbiram. Ob njeni spodbudi in napotkih smo pisali v Pionirski list, v Kurirčka, v šolski Modri val. Priznanja Zavoda za šolstvo, Izobraževalne skupnosti obalnih občin, Predsedstva Republiške zveze prijateljev mladine in druga so bili pričakovana zahvala za vse opravljeno. Prav poseben sijaj pa je imela spominska značka za požrtvovalno delo v narodnoosvobodilnem boju, ki so ji na prsa pripeli leta 1981 v Trstu.

Prišel je čas slovesa, za katerega si človek domišlja, da ga nikoli ne bo…. Še zadnje dneve je sina spraševala, kdaj jo bo odpeljal v Brda in on ji je odgovoril, da naj počaka da zacvetijo češnje, saj je takrat najlepše. Zdaj v Martinjaku in po vseh Brdih znova cvetijo…

Ostajajo neizmerna hvaležnost, spomini in vračanje na kraj njenega zadnjega počitka!

Mirjam Race Muženič

---