Irena Marušič: "Brez Trubarja se ne bi pogovarjali o slovenski identiteti in dosežkih!"

Razstava je nastala na podlagi tiste z naslovom Znanje brez meja, ki ste jo pred leti postavili v Tehniškem muzeju in zanjo prejeli Valvasorjevo nagrado. Kako ste nato navezali stik s Clevelandom?

Tako kot mnogo stvari v življenju sta bila tudi prvi stik in ideja za gostovanje stvar naključja. Na poti na mednarodno konferenco, kjer smo predstavljali projekt Znanje brez meja, smo na letališču srečali družino zaposlenega na slovenskem konzulatu v Clevelandu. Beseda je dala besedo in porodila se je ideja o gostovanju, ki smo jo uresničevali, tudi zaradi epidemije, kar celi dve leti. Ministrstvo za kulturo nam je odobrilo finančna sredstva, organizacijsko pa smo projekt vodili skupaj z generalnim konzulatom v Clevelandu.

Izvorna različica je predstavila izbrane posameznike, ki so se od 16. stoletja do danes priselili na slovensko etnično ozemlje ali ga zapustili ter ga znanstveno oziroma tehniško zaznamovali. Kako ste razstavo prilagodili ameriškemu okolju?

Kriterij je bil čisto preprost: izbrali smo tiste posameznice in posameznike, ki so posredno ali neposredno povezani z ZDA.

Med izbranimi posamezniki sta tudi oče slovenskega jezika Primož Trubar in pionir potovanj po vesolju Herman Potočnik Noordung. Nobeden od njiju ni stopil na ameriška tla. Zakaj ste se odločili, da ju vključite v razstavo?

Razstavo začenjamo s predstavitvijo Primoža Trubarja kot očeta slovenskega jezika in izdajatelja prve slovenske tiskane knjige, ki seveda nikoli ni potoval izven prostora osrednje Evrope. Vendar pa bi se brez njegovih del danes najverjetneje ne pogovarjali o slovenski identiteti in slovenskih znanstvenih dosežkih. Prav tako Herman Potočnik Noordung sicer nikoli ni stopil na ameriška tla, njegovo delo pa je. Vizionarske ideje in spoznanja iz njegove knjige Problem vožnje po vesolju so pomembno vplivali na razvoj vesoljskih tehnologij tudi v ZDA. Potočnikova vizija vesoljske postaje je bila upodobljena na naslovnici ameriške revije Science Wonder Stories že leta 1929. Bila je prva barvna ilustracija vesoljske postaje v ZDA. Tretja povezava posega na področje filma: vesoljsko plovilo se pojavi v kultnem Kubrickovem filmu Odiseja 2001.

Us & Them Without Frontiers bo na ogled v Clevelandu, pozneje tudi drugod po ZDA, in bo ostala Slovenskemu muzeju in arhivu. Kaj si obetate od nje?

Zelo smo ponosni in počaščeni, da smo uspeli realizirati projekt. Gre za naše prvo gostovanje izven evropskih meja. Želimo si, da bi bilo naše sporočilo razumljeno in sprejeto, da bi se obiskovalci zamislili nad smiselnostjo delitve sveta na »naše« in »vaše« ter da je pravzaprav vsak izmed nas lahko begunec. Obetamo si tudi več in boljših povezav ter projektov z našimi izseljenci, ameriškimi muzeji in drugimi institucijami. Smo v stiku z mnogimi sorodniki in prijatelji slovenskih znanstvenikov v ZDA, ki so darovali predmete muzeju in delili z nami zgodbe. Te vezi si želimo še okrepiti in nadgraditi.

Namen razstave je osvetliti pozitivni pomen migracij ter vlogo, ki jo imajo muzeji pri ozaveščanju. Kako dovzetno je za tovrstno sporočilnost občinstvo?

Odziv na našo razstavo je bil res izjemen. Razstava ima več sporočil, vsak lahko izlušči malce različno, »svojo« verzijo. Vsekakor je naš namen dosežen, če se je nekdo o tej temah pripravljen vsaj pogovarjati ne glede na stališče. Z odpiranjem dialoga lahko presežemo veliko meja, tistih vidnih, kar pa je še pomembneje, tistih nevidnih.

V nagovorih k razstavama, tako Znanju brez meja kot Us & Them Without Frontiers ste večkrat poudarili, da človeštvo temelji na migracijah in so te nekaj povsem običajnega. Njihove sledi so resnično vidne na vsakem koraku, a jih premalokrat ozavestimo. Zakaj toliko nestrpnosti?

Če bi bil odgovor preprost, o nestrpnosti najbrž ne bi bilo treba več govoriti. Po našem mnenju je neznanje tisto, ki vodi v nerazumevanje drugih in drugačnih. Vsaj poskusimo pogledati onkraj znanega, pogledati z drugačnega zornega kota in pustimo se presenetiti. Besede iz pesmi Od ljudi za ljudi slovenskih reperjev Murata & Josa odlično povzemajo našo idejo: »Ni važno, od kje kdo prihaja, važ'n je, kaj mu v glavi dogaja …«.

V Ameriki in drugod ljudje s slovenskim poreklom, ki delujejo na različnih področjih, ne le v znanosti, puščajo svoj pečat. Enako velja tudi obratno. Na katere se najprej spomnite, kdo vse se vam zdi še posebej navdihujoč?

Brez pretiravanja lahko rečem vsi in vsak posebej. Zgodbe so različne, okoliščine drugačne, zgodovinske in politične razmere se razlikujejo, vsem pa je skupno to, da so imeli pogum in premagali marsikatero oviro ter uspešno delovali, ne glede na okoliščine, ki niso bile vedno idealne. Tudi »naši« znanstveniki so se na tujem borili s predsodki okolice, tudi »oni« so bili tujci, priseljenci, begunci. Na tem mestu bi povzela Antona Peterlina, ki je dolgo delal in živel tudi v ZDA. V enem izmed intervjujev je dejal, da si navkljub uspehu in priznanju na poklicnem področju, v privatnem življenju še vedno tujec in kot tak nesprejet.

Sara Šajn

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol