Glenda Jackson - uganka angleškega filma
Malo igralk je osvojilo ameriško trojno igralsko krono, med njimi je Glenda Jackson.
Glenda Jackson je za marsikoga manj znano igralsko ime, ki pa ima za sabo 40 let igralske kariere, h kateri je dodala še 16 let kot poslanka v britanskem parlamentu. Izjemno talentirana igralka je prejela dva Oskarja, tri Emmyje in Tonyja, v domovini pa prav tako nagrado BAFTA. Vseeno pa Glenda Jackson stoji nekoliko v ozadju otoškega filma, morda tudi zato, ker ni igrala v velikih hollywoodskih filmskih uspešnicah.
Glenda May Jackson se je rodila 9. maja 1936 Birkenheadu v Merseysideu, na zahodni obali Britanije. Mama ji je dala ime po hollywoodski filmski zvezdi Glendi Farrell. Družina je bila revna – oče Harry je bil zidar, mama Joan pa čistilka in natakarica. Glenda je bila najstarejša od štirih sester, z igro pa se je srečala v najstniških letih, ko je nastopala v ženski dramski skupini. Prvič je na oder stopila leta 1952 v predstavi Mystery of Greenfingers v domačem Hoylakeu. Po končani srednji šoli je dve leti delala v farmacevtski trgovini, potem pa je 1954 dobila štipendijo za študij na Kraljevi akademiji za dramske umetnosti v Londonu, kamor se je preselila v začetku leta 1955.
Najprej oder, potem nič
Njena poklicna pot jo je vodila na gledališke deske, januarja 1957 je debitirala v predstavi Teda Willisa, Doktor v hiši. Še v času študija je nastopila tudi v Ločenih mizah Terencea Rattigana in potem se je njeno ime redno začelo pojavljati na repertoarju. Od 1958 do 1961 je sledilo slabo obdobje, ko ni mogla dobiti vlog. Neuspešno je poskušala priti v Royal Shakespeare Company (RSC), posledično se je morala oprijeti vsakega dela, ki se ji je ponudilo. Bila je natakarica, uradnica v londonski upravi, bila je tajnica za agenta in menedžerja in prodajalka v trgovski verigi z oblačili. Zatem je službovala kot animatorka v turističnem kompleksu na severu Walesa, kamor je šel delat tudi njen mož in igralski kolega, Roy Hodges. Čez nekaj časa je pristala v gledališču v škotskem Dundeeju, med nastopi pa je delala v baru.
Nazaj in na film
Od 1963 se ji je končno nasmehnila sreča in je pristala v RSC, kjer je igrala naslednja štiri leta, še istega leta pa je debitirala tudi v filmu Športno življenje (1963) z zelo obrobno vlogo. RSC jo je posodil Gledališču krutosti Petra Brooka, kjer je v predstavi Marat/Sade (1965) igrala cimro v norišnici Charlotte Corday, ki je ubila francoskega revolucionarja Jean-Paula Marata. Predstava je gostovala tudi v Parizu in New Yorku na Broadwayju, Jacksonova pa je vlogo odigrala tudi 1967 v filmski različici. Bila je tudi Ofelija v Hallovi produkciji Hamleta. Kritičarka Penelope Gilliatt je zanjo rekla, da je edina Ofelija, ki bi lahko igrala tudi samega princa Hamleta. Jacksonova je z RSC nastopala tudi v eksperimentalni predstavi US (1966) v ZDA, protestu proti vojni v Vietnamu. Še istega leta so po igri posneli tudi filmsko različico, Govori mi laži (1967). 1968 je izšel tudi njen film Negativci, ki ni bil pretirano komercialno uspešen, je pa Jacksonovi prinesel nova priznanja kritikov za izjemno igro.
Leta nenapovedane slave
1969 je premiero doživel film Zaljubljene ženske, filmska adaptacija D. H. Lawrencea, ki jo je režiral Ken Russell. Film je dobil štiri nominacije za Oskarja, Glenda Jackson pa ga je nepričakovano dobila za najboljšo žensko vlogo. Brian McFarlane, avtor Enciklopedije britanskega filma je o njej zapisal: »Njena bliskovita inteligenca, seksualna izzivalnost in abraziv so bili v službi odlično napisane vloge v filmu s strastjo, redko najdeno v analih britanske kinematografije.«
Sledil je še en izvrstni film Kena Russella, Ljubitelji glasbe (1970), zgodba o homoseksualnem geniju, poročenem z nimfomanko. Pjotra Iliča Čajkovskega je uprizoril Richard Chamberlain, Antonino Milijukovo pa Glenda Jackson. Film je dobil mešane kritike, predvsem na račun pretirano odigranih in neprepričljivih prizorov. Kljub temu je bil film v začetku leta 1971 najbolje obiskan film v Veliki Britaniji in je prinesel kar lep kupček denarja. To je bil tudi prvi od štirih filmov Jacksonove, ki so prišli na vrh gledanosti v Angliji. Ken Russell ji je ponudil tudi vlogo v svojem naslednjem filmu, Demoni (1971), ki pa jo je Glenda Jackson zavrnila, saj ni želela še tretjič igrati nevrotične ženske. Namesto nje je v filmu blestela Vanessa Redgrave.
Televizijska uspešnica
Za vlogo kraljice Elizabete v BBC-jevi seriji Elizabeth R (1971) si je celo obrila glavo. Ta uprizoritev ji je prinesla dve nagradi Emmy, kraljico Elizabeto pa je igrala tudi v filmu Marija, kraljica škotska (1971) in bila za vlogo nominirana za Oskarja. Film Krvava nedelja (1971) ji je prinesel nagrado BAFTA, film pa je julija 1971 prav tako kraljeval v otoških kinematografih. Gledalci so jo celo izglasovali za šesto najbolj popularno zvezdo britanskih kinematografov. 1971 je bilo leto njenega vrhunca, ki je prišel nepričakovano - Variety Club of Great Britain ji je podelil nagrado za najboljšo igralko (dobila jo je tudi 1975 in 1978). Marijo, kraljico škotsko so premierno pokazali decembra 1971 v Los Angelesu , 1972 pa na prireditvi Royal Film Performance v Angliji, kjer so se premiere udeležili tudi Kraljica mati, princesa Margareta in Lord Snowdon, znani britanski fotograf in režiser. Film je aprila prišel na vrh po gledanosti in tam ostal kar 5 tednov zapored.
Glenda Jackson je 1971 tudi prvič gostovala v komični oddaji Morecambe in Wise (ki sta jo vodila Eric Morecambe in Ernie Wise) prav za Božič, ko je nastopila v skeču kot Kleopatra. Njen čut za komedijo in nastop v omenjeni oddaji je prepričal filmarja Franka Melvina, da ji je ponudil vlogo v filmu A Touch of Class (1973), kjer je zaigrala skupaj z Georgeom Segalom. Film je bil na vrhu domačih lestvic junija 1973, februarja 1974 pa je za vlogo prejela svojega drugega Oskarja. Še naprej je delala tudi pri RSC in sodelovala v Ibsenovi drami Hedda Gabler. Filmska različica Hedda (1975) ji je prinesla še četrto nominacijo za Oskarja. 1978 je z Walterjem Matthaujem posnela Hišne obiske, ki je bil njena največja uspešnica v ZDA, istega leta pa je dobila tudi kraljevo priznanje CBE za svoje umetniške dosežke.
1979 je s Segalom spet zaigrala v romantični komediji Izgubljeno in najdeno, z Matthaujem pa leto pozneje v Ristancu (1980), vohunski komediji. 1980 je gostovala tudi v Muppet Showu, kjer je producentom dovolila, da si zanjo izmislijo karkoli. Nastala je ena najbolj zabavnih epizod lutkovne oddaje, kjer si Glenda Jackson domišlja, da je gusarska kapitanka, oddaja pa njena ladja.
Od filma v politiko
15 let po debiju z Marat/Sade se je Glenda Jackson 1971 vrnila na Broadway v igri Rose (1981) skupaj z Jessico Tandy. Obe igralki sta bili za vlogo nominirani za Tonyja. Osemdeseta je večinoma posvetila odru, posnela je le nekaj filmov, med njimi v še enem Russellovem filmu, Mavrica, kjer je igrala Anno Brangwen, mater Gudrun, za vlogo katere je dobila prvega Oskarja.
Jacksonova se je že v začetku petdesetih, ko je bila stara šele 16 let, včlanila v Laburistično stranko. Ni se šla aktivne politike, je pa pogosto posojala obraz v različnih kampanjah in podpirala različne kandidate. Že 1979 so jo vodilni želeli posaditi tudi na poslanski stolček za Bristol, a jih je zavrnila, prav tako 1983. Ob igralskem poklicu je veliko časa namenjala tudi dobrodelnim akcijam, med drugim se je angažirala za odpravo apartheida v Južni Afriki in pomoč lačnim v Etiopiji.
Konec osemdesetih so jo spet skušali prepričati da kandidira in takrat, prepričana, da je Margaret Thatcher uničila Veliko Britanijo, sprejela ponujeno. 1991 se je tako igralsko upokojila in 1992 kandidirala v okrožju Hampstead in Highgate. Čeprav Laburisti niso zmagali, pa je sama premagala konservativca Oliverja Letwina, nekdanjega svetovalca Thatcherjeve in postala poslanka. 1996 je bila tudi ministrica za promet v senci in bila 1997 ponovno izvoljena v parlament, ko je bila ena od sekretark na ministrstvu v vladi Tonyja Blaira. Čeprav njihov premier, je bil Tony Blair neprestano tarča njenih kritik. Njen zadnji mandat se je končal 2015 in že nekaj let prej je napovedala, da se ne bo več potegovala za poslanko. Po svojem prepričanju je bila Jacksonova vneta socialistka in levičarka. Po koncu politične kariere 2015 se je ponovno vrnila k filmu in posnela še film Elizabeth je pogrešana (2019), za odrsko vlogo v Tri visoke ženske (2018) pa je končno dobila še Tonyja za najboljšo igralko in si tako nadela trojno igralsko krono. 2019 se je s Kraljem Learom po 25 letih vrnila tudi na Broadway.
Zasebno javno
Jacksonova se je s svojim soigralcem iz gledališča, Royem Hodgesom, poročila avgusta 1958. 1969 se jima je rodil sin Daniel Pearce Jackson Hodges, danes kolumnist Mail on Sunday. Ko je Glenda Jackson izvedela, da bo njen sin pisal za konservativni časopis, je dejala: »Čas, da emigriram.«
V začetku sedemdesetih je njen zakon nasedel na čeri in 1975 je imela afero z Andyjem Phillipsom, odrskim tehnikom iz predstave Hedda Gabler. Hodges je to izvedel, vložil tožbo za ločitev, ki je bila uradna leto pozneje. Phillips in Jacksonova sta bila in nista bila par vse do 1981, 2016 pa je Glenda Jackson omenila, da je že desetletja srečno samska.
Glenda Jackson je umrla na svojem domu v Blackheathu po kratki bolezni 15. junija letos, stara 87 let.
