Edvard Ravnikar: Umetnost in arhitektura

»Bil je trd in trmast Gorenjec, morda nagnjen k prepirljivosti, toda vztrajen in čuditi bi se morali, da je v takih mizernih pogojih to šolo zasnoval in jo izpeljal. Pri tem je treba reči, da take arhitekturne šole, oddelka za arhitekturo na Tehniki tedaj ni bilo niti v Parizu niti v Londonu, ne v Rimu in še v celi vrsti drugih mest ne, z Beogradom in Zagrebom vred. Bile so sicer v nekaterih večjih mestih srednje Evrope pri politehnikah, vendar naša spada med relativno starejše. Akademije so bile drugače umetniško usmerjene, predvsem na zahodu in severu. Vurnikova prvotna misel je bila, da bi pridobil Fabianija, ki ga je spoštoval in cenil še z Dunaja. Tega pa so ob koncu vojne vabili nazaj na Dunaj, mu obljubljali naslove in položaj. Pa tudi tja niti odgovoril ni. Dunaj zanj ni bil več tisto kot prej in mislil je, da mu ga delo pri obnovi Gorice popolnoma nadomešča. Razen tega so ga v Italijo vlekla še dobra materialna zagotovila in dom z družino v Kobdilju, kar je vse ostalo na italijanski strani. Precej mlajši Vurnik je Fabianija in Plečnika poznal iz Wagnerjeve zunanje šole. Mogočnega Fabianija in v kotu stoječega Plečnika. Tam je Fabiani z Vurnikom govoril nemško kot s šolanim človekom, s Plečnikom pa slovensko, kot se govori doma. Prav mogoče je, da je Vurnik svoj pogled na Plečnika prinesel še z Dunaja. Vurnik kot Ohmanov asistent bi bil razen tega določen za delo v dvorni arhitekturni pisarni, kar je razlike gotovo še povečalo. Vse kasnejše konflikte med Vurnikom in Plečnikom se da razložiti s tem podajanjem med Dunajem in Ljubljano. Vurnik se je moral v zadregi, ker je Fabiani odklonil, obrniti k Plečniku, saj sam ni imel odgovarjajočega strokovnega ugleda, ki je potreben za vodstvo take šole. Prišlo pa je do vprašanja, kako učiti. Vurnik je prinesel politehničen način, predavanja in vaje, Plečnik pa tehniko ateljeja. Tako je prišlo med njima do popolnoma razumljivega konflikta, kako naj ta mlada šola dela naprej …« (str. 166–167)

V Ravnikarjevem letu 2023, ko mineva 30 let od njegove smrti, smo o prvaku slovenske moderne arhitekture že pisali v Snovanjih GG, zlasti o njegovih podvigih na Gorenjskem. Manj znano je, da je bil Ravnikar tudi širše zelo razgledan in da je tudi marsikaj napisal. V pričujoči knjigi so zbrani njegovi eseji in drugi zapisi, gornji odlomek pa je iz intervjuja, v katerem se spomni še drugih prvakov slovenske arhitekture, svojih učiteljev in sodobnikov, tu zlasti Gorenjca Ivana Vurnika …