REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Palestina vrnila udarec državi apartheida: Kaj je v ozadju operacije »Potop Al Aksa« v Izraelu

Palestina vrnila udarec državi apartheida: Kaj je v ozadju operacije »Potop Al Aksa« v IzraeluPresenetljiv napad Hamasa v soboto zjutraj se je zgodil v občutljivem času za Bližnji vzhod in je morda pokopal zahodne pobude za »zgodovinsko spravo« med Izraelom in Savdsko Arabijo. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Vzrok za napad je po trditvah Hamasa ta, da so pred tremi dnevi izraelski verski fanatiki vdrli na območje kompleksa Al Aksa, tretjega najsvetejšega kraja v islamu. Zato se je operacija tako tudi poimenovala.

Napad pripadnikov palestinske militantne skupine Hamas na Izrael v zgodnjih jutranjih urah je povzročil šok ne le po vsem svetu, ampak kot kaže, tudi v sami judovski državi.

Tako se je brez predhodne najave začela akcija »Poplava Al Aksa«, kot so jo poimenovali predstavniki Hamasa v čast najbolj znani jeruzalemski mošeji.

Že po nekaj urah je postalo jasno, da gre za najhujši spopad med izraelskimi varnostnimi silami in palestinskimi uporniki v zadnjih letih.

Družbena omrežja so preplavile slike izraelskega neba, prepredenega s palestinskimi raketami, pa tudi simpatizerjev Hamasa, ki so vdrli na izraelsko ozemlje in zajeli pripadnike izraelskih obrambnih sil (IDF).

Prizadeta je bila tudi ena največjih elektrarn v Izraelu nedaleč od mesta Aškelon na jugu države.

Število žrtev na obeh straneh se meri v stotinah, ranjenih pa v tisočih, poročajo lokalni mediji.

Palestinske sile trdijo, da so zajele dovolj izraelskih vojakov, tudi tistih z višjimi čini, da bo mogoče z zamenjavo le-teh za palestinske zapornike doseči izpustitev več kot 5000 palestinskih ujetnikov, ki jih ima zaprte Izrael.

Hamas je napade izvedel po kopnem, morju in celo iz zraka.

Uporabil je tudi padalce, hitre čolne in brezpilotne letalnike.

V napadih so uničili tudi znane izraelske tanke Merkava.

Silovitost spopada je potrdil tudi izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki je v nagovoru dejal, da je »država v vojni«, a tudi, da bodo sovražniki Izraela »plačali ceno, ki je še niso poznali«.

IDF je v odgovor na palestinski napad napovedala začetek protiteroristične operacije »Železni meč«.

Napad Hamasa je bil očitno dolgo in podrobno načrtovan in pripravljen, Izrael pa je bil ujet nepripravljen.

Vzrok za napad je po trditvah Hamasa ta, da so pred tremi dnevi izraelski verski fanatiki vdrli na območje kompleksa Al Aksa, tretjega najsvetejšega kraja v islamu.

Zato se je operacija tako tudi poimenovala.

A to je samo vrh ledene gore.

Vsakodnevnih ponižanj Palestincev, nasilja izraelske policije in vojske nad otroci, ženskami, razseljevanje Palestincev, kraje njihovega ozemlja, uničevanje hiš, sadovnjakov, političnih obsodb, brutalnih umorov celo palestinskih novinarjev – tega je toliko, da razlogov za upor Hamasa res ni potrebno iskati.

O tem pa zahodni mediji skorajda ne poročajo.

Nepripravljenost Izraela postane še bolj nerazumljiva, če upoštevamo dejstvo, da je bil napad izveden na 50. obletnico jomkipurske vojne, pa tudi, da izraelske službe običajno pozorno spremljajo razvoj razmer na območju Gaze in Zahodnega brega.

Eden od razlogov za slab odziv izraelskih varnostnih služb bi lahko bila politična kriza, v kateri je država že več let, za katero so v zadnjih mesecih značilni množični protesti proti reformi pravosodja, ki jo zagovarja vlada premierja Netanjahuja, ki ga bremenijo obtožbe o korupciji.

Po ulicah Izraela je hodilo na stotisoče nezadovoljnih izraelskih državljanov - med njimi je bilo nedvomno precejšnje število vojakov, policistov in drugih zaposlenih v varnostnem sektorju.

Hamasa tudi presenetljivo ni bilo med lanskim spopadom med izraelskimi silami in palestinskimi militanti iz Gaze, ko je bila v središču pozornosti druga organizacija - Palestinski islamski džihad, kar bi lahko pojasnili z dejstvom, da so se takrat že pripravljali na večji napad.

Značilno je tudi, da je Hamas začel operacijo z izstreljevanjem raket dolgega dosega, kar običajno ni tako, saj so te prihranjene za konec napadov.

Čeprav je konflikt doslej ostal omejen na območje okoli Gaze, vsaj kar zadeva bojevanje na terenu, lokalni mediji poročajo, da so razmere nestabilne tako na Zahodnem bregu kot tudi v Vzhodnem Jeruzalemu.

Spopadi med IDF in lokalnimi palestinskimi oboroženimi silami v tem delu Palestine so v zadnjih mesecih postali vse pogostejši, avtoriteta palestinskega predsednika Mahmuda Abasa - čigar stranka Fatah ni v dobrih odnosih s Hamasom – pa je oslabela.

Olje na ogenj je prilila lanska izvolitev nove izraelske vlade, ki so jo številni komentatorji označili za »najbolj desno v zgodovini« države, njeni člani pa so brezkompromisni nacionalisti in verski skrajneži.

Palestincem niso bili pripravljeni niti najmanj popuščati, temveč so se zavzemali za odločen in brezkompromisen odgovor na vsak izbruh njihovega nezadovoljstva.

Palestinci so medtem žrtve izraelskega zatiranja in apartheida, kot drugorazredni državljani v Izraelu in na območjih, na katerih zaradi delovanja Izraela sploh ne morejo vzpostaviti varne in delujoče palestinske države.

Novica o konfliktu je bila sprejeta z velikim navdušenjem tudi na Zahodnem bregu, saj je pobuda prvič na palestinski strani.

Posredno jo je podprl Abas, ki sicer ni v dobrih odnosih s Hamasom.

Evropske države so pričakovano obsodile napad, čeprav so skupaj z ZDA najbolj odgovorne za to, da je do njega prišlo.

Posebej pomenljiva in zanimiva je reakcija Hezbolaha, šiitske militantne organizacije iz Libanona, ki vzdržuje zelo tesne odnose z Iranom.

V izjavi so sporočili, da so v stiku z vodstvom Hamasa, njihova dejanja pa so »sporočilo arabskim in muslimanskim državam po svetu«, predvsem tistim, ki so normalizirale odnose z Izraelom ali to nameravajo storiti.

Gre za kritiko Savdske Arabije, za katero se že nekaj časa špekulira, da se z ZDA in Izraelom pogaja o morebitnem dogovoru o normalizaciji odnosov z Jeruzalemom.

Jasno je, da palestinski militanti nimajo zmogljivosti, da bi izpolnili svoj končni cilj – uničenje države Izrael – pa tudi, da bo izraelski odgovor na upor brutalen.

Res pa je tudi, da so zahodne države doslej izvajale le politiko pritiskov, ki je koristila Izraelu.

Do leta 2020 sta le dve arabski državi uradno priznali izraelsko državnost: Egipt in Jordanija. Razmere so se spremenile, ko sta septembra istega leta Združeni arabski emirati in Bahrajn s posredovanjem ameriškega predsednika Donalda Trumpa normalizirala odnose z Izraelom.

Kmalu sta se jim pridružila še Maroko in Sudan.

ZDA so s podobno bližnjevzhodno politiko nadaljevale tudi po prihodu sedanjega predsednika Joeja Bidna v Belo hišo, ki poskuša normalizirati še odnose med Izraelom in Savdsko Arabijo.

Toda pogajanja med Riadom, Jeruzalemom in Washingtonom tečejo izjemno počasi in številni zahodni opazovalci dvomijo, da je tristranski dogovor sploh mogoč.

Ena glavnih ovir za morebitni dogovor je klavrn položaj Palestincev.

Če bi bil cilj operacije Palestincev poslati sporočilo državam, ki razmišljajo o normalizaciji odnosov z Izraelom, in zasejati seme razdora med Zahodom in arabskimi državami - potem bi lahko rekli, da je Hamas na dobri poti, da to doseže.

Če ob tem doseže še osvoboditev vseh ali velike večine političnih zapornikov, bo ne glede na veliko ceno, ki jo bodo plačali Palestinci, Hamas dosegel zelo pomembno zmago.

Ob tem tudi državniške časti, s katerimi palestinske voditelje sprejemajo na Kitajskem kažejo, da lahko Palestinci v prihodnjem obdobju, ob pričakovanem zatonu moči ZDA in Evropske unije ter nastanku novega svetovnega, multipolarnega reda – vendarle upajo na boljše čase.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek