Nedelja, 27. 12. 2020, 22.28
3 leta, 4 mesece
Smo bili Slovenci in Slovaki nekoč en narod?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,14
32
Slovaška ima 5,4 milijona prebivalcev, od katerih je 80 odstotkov slovaške narodnosti. Slovaki se imajo zaradi svoje zemljepisne lege za osrednji slovanski narod. Slovaščino pa imajo zaradi lastnosti, ki jo povezujejo z različnimi slovanskimi jeziki, za nekakšen slovanski esperanto.
Slovenci in Slovaki imamo podobni imeni, ki spravljata v zadrego številne ljudi po svetu, ki pogosto ne ločijo med Slovenijo in Slovaško. Še zlasti, ker imamo za nameček skoraj enaki zastavi.
Najprej o podobnosti imen obeh narodov. Slovaki sami sebi rečejo Slovaci (ednina je Slovak), Slovakinja je Slovenka, Slovaška pa Slovensko. Svojemu jeziku Slovaki rečejo slovenčina. Slovaki Slovencem rečejo Slovinci, Slovenkam Slovinke in Sloveniji Slovinsko. Slovenski jezik je za njih slovinčina.
Najprej Slaveni, nato Sloveni, na koncu Slovani
Oznaki Slovenec in Slovak (pa tudi Slavonec in Slovan) imata korenine v etničnem imenu Slavenej oziroma Slaveni. Tako se je v 6. stoletju imenovalo ljudstvo, ki je govorilo jezik, iz katerega so se pozneje razvili sodobni slovanski jeziki. V slovenščini jim od 19. stoletja naprej rečemo Slovani (ta pojem smo si tako kot Slovaki izposodili od Čehov).
Grško pišoči avtorji, ki so prvi pisali o dotlej neznanem ljudstvu, so besedo Slaveni zapisali kot Sklabenoi ali Sklavenoi. Latinska različica je Sclaveni ali Sclavi. Od tod angleško Slavs ali nemško Slawen za Slovane.
Kako so Slaveni postali Sloveni
Pozneje je v slovanščini, ki se je govorila v zgodnjem srednjem veku, prišlo do glasovne spremembe: kratko izgovorjeni glas a, ki je bil tudi v besedi Slaveni, se je spremenil v o. Slaveni so tako postali Sloveni, kar je postala osnova za poznejše pojme, kot so na primer Slovenci, slovensko in Slovenija.
Slovenci in Slovaki (in Rusi) imamo tudi skoraj enaki zastavi. Razlog je v tem, da smo tako Slovenci kot Slovaki kot zgled za zastavo vzeli belo-modro-rdečo zastavo ruske trgovske mornarice. Te iste barve je Slovanski kongres v Pragi leta 1848 izbral za slovanske barve (v različnih zaporedjih imajo te barve danes v svojih zastavah poleg Slovencev, Slovakov in Rusov še Čehi, Hrvati, Srbi in Lužiški Srbi). Uradno je slovenska zastava nastala na podlagi kranjskega deželnega grba, kar pa je bil verjetno le izgovor Slovencev pred avstrijskimi oblastmi. Glede na to, da je kranjski deželni grb moder orel na belem ščitu (z malo rdeče in zlate barve), bi morala zastava na njegovi podlagi vsebovati samo modro in belo barvo.
Za območje današnje Spodnje in Zgornje Avstrije, ki je bila v 9. stoletju še slovansko govoreča dežela, na podlagi pisnih virov vemo, kdaj je prišlo do zgoraj omenjene glasovne spremembe: med letoma 827 in 832.
Skupni slovanski izvor Slovencev in Slovakov
Tako Slovenci kot Slovaki smo torej jezikovni potomci Slovanov, ki so se po letu 500 ali morda tudi prej izselili iz svoje domovine onkraj Karpatov skorajda na vse strani stare celine. Po genetskih raziskavah (vir: Andrej Zupan, doktorska disertacija Genetska struktura Slovencev) so nam Slovaki med današnjimi slovanskimi narodi tudi genetsko najbližji.
Vprašanje pa je, kakšni so bili stiki med slovanskimi predniki Slovencev in Slovakov v prvih stoletjih po razselitvi. Če lahko predvidevamo, da je obstajal ozemeljski stik med vzhodnoalpskim in današnjim češkim ozemljem, pa so od druge polovice 6. do začetka 9. stoletja v Panonski nižini živeli Avari, ki so bili morda klin med vzhodnoalpskimi Slovani in Slovani na današnjem Slovaškem.
Karantanci in Moravci
Predniki Slovencev so bili v zgodnjem srednjem veku znani kot Karantanci (po državi Karantaniji, ki je imela središče na današnjem avstrijskem Koroškem), delno pa južno od Karavank tudi kot Karniolci. Na drugi strani so bili Slovaki takrat znani pod imenom Moravani.
Slovaški jezik:
Do ozemeljskega stika med predniki Slovencev in Slovakov je zagotovo spet prišlo po propadu avarske države. V Panonski nižino so se namreč v 9. stoletju začeli seliti Slovani. Spodnjepanonski knez Kocelj, ki je imel prestolnico ob Blatnem jezeru, je bil tako po očetu Slovan z ozemlja današnje zahodne Slovaške.
Koclja štejejo za svojega Slovenci in Slovaki
Zanimivo je, da si Kocljevo kneževino po svoje lastimo tako Slovenci kot Slovaki. Ti vidijo Kocljevo Panonijo v bistvu kot nekakšen del Velikomoravske države. Po drugi strani so zgodovinski viri Spodnjo Panonijo bolj prištevali h Karantaniji kot Velikomoravski državi. Odprto vprašanje je tudi, ali se je v Spodnji Panoniji v 9. stoletju govoril jezik, ki je bil bolj soroden slovenščini ali slovaščini.
Moravani postanejo Slovaki, Karantanci in Kranjci pa Slovenci
Beseda Slovak je prvič izpričana v 15. stoletju. Slovenci smo bili v zgodnjem srednjem veku znani kot Karantanci in Karniolci, torej Korošci in Kranjci. Ime Sloveni ali Slovenci se je pozneje uporabljalo zlasti zunaj Kranjske: Beneška Slovenija, Šempeter Slovenov, Slovenska krajina (Prekmurje), Slovenska Bistrica, Slovenj Gradec …
Primož Trubar, ki je prvi zapisal oznako Slovenci (skoraj zagotovo pa je bila v uporabi že pred njim), je za Slovence včasih uporabljal dvojno ime: Kranjci in Slovenci (v nemščini dises Creynerisch vnd Oberwindisch gutherzig Volck) – en narod, ki ima dve imeni in govori slovenski jezik. V 19. stoletju je ime Slovenci prevladalo tudi na Kranjskem, na novo oživljeno ime Karantanci (čeprav smo bili v Rusiji v 19. stoletju nekaj časa znani kot Horutani, to je Karantanci, in se je na primer sloviti jezikoslovec Jernej Kopitar imel za Karantanca) pa se ni prijelo. Tako imamo Slovenci in Slovaki zdaj podobni imeni.
Prihod Madžarov v Panonsko nižino konec 9. stoletja je dokončno ozemeljsko ločil prednike Slovencev in Slovakov. Madžari so tudi uničili Velikomoravsko državo. Slovaki so tako za tisoč let postali del madžarske države oziroma Ogrske, medtem ko je velika večina Slovencev postala del Svetega rimskega cesarstva.
Slovencem bližje Čehi kot Slovaki
Slovenska zgodovina je tako od takrat bolj povezana s Čehi, ki so prav tako bili del Cesarstva (ozemeljski stik s Čehi smo izgubili zaradi srednjeveške nemške oziroma bavarske kolonizacije Vzhodnih Alp), kot s Slovaki, ki so bili del Ogrske. Slovaški je tako zgodovinsko bližje Hrvaška ali Vojvodina, ki sta prav tako bili stoletja del Ogrske. Povezave s Srbijo so tudi zaradi slovaške manjšine, ki živi v Vojvodini.
Jezikovne razlike med slovenščine in slovaščino
Slovaščini najbližji jezik je češčina. Tako slovaščina kot češčina imata stalni naglas na prvem zlogu (slovenščina ima po drugi strani premični naglas). Zelo star jezikovni pojav, ki povezuje slovaščino in češčino, pa tudi druge zahodnoslovanske jezike, je poenostavitev praslovanskih soglasniških sklopov *tj in *dj, ki je v češčini in slovaščini dala c in (d)z, v slovenščini pa č in j. Tako Slovenci rečemo noč in meja, Slovaki pa noc in medzi (Čehi noc in mezi). Zaradi enakega naglasa, starih skupnih inovacij in podobnih besed je slušni vtis pri poslušanju češčine in slovaščine zelo podoben in tujci težko ločijo med njima (lažje je jezika ločiti, če sta v pisni obliki, saj Slovaki na primer nimajo črke ř).
Izjema so vzhodnoslovaška narečja, ki imajo naglas – kot poljščina – na predzadnjem zlogu. Zaradi tega so nekateri vzhodnoslovaška narečja šteli kot del poljskega jezika. Delno so po nekaterih lastnostih osrednjeslovaška narečja (ta so temelj slovaškega knjižnega jezika) bližje slovenščini in srbohrvaščini kot češčini. Je pa slovaščina bližje srbohrvaščini kot slovenščini pri izgovorjavi nekdanjega praslovanskega nosnega samoglasnika o. Slovenci na primer rečemo roka, zob in mož, Slovaki pa ruka, zub in muž, kar je enako kot v srbohrvaščini.
Madžari so Slovake precej zatirali. V času Avstro-Ogrske, ko smo Slovenci lahko postopoma krepili svoje narodne ustanove in šolstvo, so Madžari, ki so hoteli pomadžariti vse nemadžarske narode na Ogrskem, po letu 1870 zaprli vse slovaške šole.
Slovaki se lahko pohvalijo, da njihov rojak vodi tudi sosednjo Češko. To je Andrej Babiš, češki premier slovaškega rodu, ki se je rodil v Bratislavi. Babiš ni prvi Slovak, ki vlada v Pragi. Še v času Češkoslovaške je leta 1968 prvi mož države postal Slovak Aleksander Dubček, vodja praške pomladi, ki so ga istega leta strmoglavili Sovjeti. Zamenjal ga je Gustav Husak, ki je bil prav tako Slovak in je vladal državi skoraj do žametne revolucije leta 1989. Za razliko od Jugoslavije je bil razpad Češkoslovaške leta 1993 miren in sporazumen.
Konec madžarskega zatiranja Slovakov
Slovaki tako vse do konca prve svetovne vojne niso imeli niti ene šole v maternem jeziku in so bili izpostavljeni madžarizaciji. Propad Ogrske po prvi svetovni vojni je za Slovake pomenil konec zatiranja in osvoboditev. Kljub temu, da so Slovaki in Madžari zdaj del Višegrajske skupine, so med njimi še vedno trenja.
Zadnjič so privrela na dan lani spomladi, ko je slovaški parlament izglasoval zakon, po katerem je prepovedano petje himne tuje države, razen če ni prisotna uradna delegacija te države. Zakon, ki na koncu ni bil uveljavljen, je bil naperjen proti madžarski manjšini, ki živi na jugu države in šteje okoli pol milijona pripadnikov oziroma osem do devet odstotkov prebivalstva Slovaške.
32