Tako pravi Žiga Divjak, režiser predstave Kako je padlo drevo, ki je kljub mladosti že zelo uveljavljen gledališki režiser. Skupaj s Katarino Morano se je v zadnjih letih podpisal pod vrsto predstav, ki so premaknile meje gledališča in dregnile v bit današnjega življenja ter družbe. V predstavi 6 je bila v ospredju ksenofobija, v Vročini okoljska problematika, v predstavi Gejm grozote prebežnikov, v Krizah objektivizacija večine na račun bogatenja peščice, v Usedlinah pa minevanje oz. raziskovanje, kaj ostane za nami, ko nas več ni. Za svoje delo je prejel že več odmevnih nagrad, med drugim dvakrat Borštnikovo nagrado za režijo, in sicer za predstavi Gejm (2021) in Človek, ki je gledal svet (2017).

Izjemen čut za socialne teme je dvojec znova pokazal tudi v najnovejši predstavi Kako je padlo drevo, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Drami, za katero jo je Katarina Morano napisala. Kot je povedal Divjak, sta igralce izbrala že pred nastankom besedila. "Skoraj vedno poskušava delati tako, da imava torej že eno sliko o tem, kdo bo igral na koncu. To vodi v razmislek, kako oblikovati predstavo."

Predstava, ki si jo lahko ogledate drevi ob 19. uri v SNG-ju Drama Ljubljana, naslednjič pa 20. februarja, je uvrščena tudi med sedem tekmovalnih predstav na 53. Tednu slovenske drame, ki bo potekal med 27. marcem in 7. aprilom.

Več v spodnjem pogovoru.

Predstava Kako je padlo drevo je vaše drugo sodelovanje z Dramo. Prinaša zelo realističen vpogled sodobnosti. Da pa začnem malo drugače, katero je vaše najljubše drevo?

Težko bi se odločil za enega, ampak recimo, da me izjemno fascinira bor, ki je tudi omenjen v predstavi proti koncu. Bor je znan po tem, da uspeva na precej nerodovitni prsti v težkih pogojih, to preživetje mu omogoča simbioza z glivami. Za predstavo Krize sem bral knjigo Ane Tsing Hauptman Goba na koncu sveta, ki nas opozori na še eno ne ravno na prvi pogled opazno simbiozo, in sicer med bori in ljudmi. Bori namreč pogosto uspevajo na območju, ki je degradirano zaradi človeškega delovanja, gre za nenačrtovano pogosto ne zaznano simbiozo. Kot da bi bori popravljali škodo, ki jo je naredil človek. Tovrstno sodelovanje, ki išče možnosti preživetja tudi tam, kjer mislimo, da nič več ne more uspevati, tam, kjer smo že opustili upanje za "življenje", se mi zdi zelo pomenljivo za razmišljanje o prihodnosti. Zemlja bo preživela, če bodo tudi ljudje, v kakšni obliki, je pa veliko vprašanje. Škodo oz. posledice tega uničenja že čutimo in jih bomo tudi v prihodnje, četudi na tej točki začnemo delati vse, kar lahko, da bi jih kar se da omilili. Ampak ta boj je vreden, vsako življenje, ki ga rešimo, tako človeško kot nečloveško oziroma več kot človeško, je vredno.

Bori pa so mi fascinantni tudi z vidika, da ko poselijo nerodovitna območja, jih počasi spreminjajo v čedalje rodovitnejša, dokler jih druge drevesne vrste ne izrinejo. To se mi zdi lepo poslanstvo.

V svojih predstavah se lotevate najbolj žgočih družbenih, svetovnih in življenjskih vprašanj. Kako sta se tokrat lotila dela?
Težko je to natančno opisati. Mislim, da je to ustvarjalni proces, ki ima svojo pot. Katarina ima neverjeten talent, da ideje in koncepte spravi v neko izjemno živo, zelo življenjsko prepoznano obliko, v dialog, ki te spominja na nekaj, kar si že slišal, a ti hkrati sproži premislek in raznorazne procese identifikacije. V osnovi naju je mikalo prikazati, kako v vseh nas tli nezadovoljstvo, jeza in neka želja, da bi bil svet drugačen, in kako se izgubljamo v težavah stresa vsakdana, ki ga živimo. Kako trenutek, ko bomo rekli "dovolj je" prestavljamo nekam v prihodnost, in kako si v resnici neprestano lažemo oziroma bežimo pred nesmiselnostjo in uničevalnostjo sistema, v katerem živimo.

Za to se nama je zdelo, da potrebujemo nekoga, ki zelo zares vzame stvari, brez filtrov, ki si jih v času odraščanja nadenemo, brez distance, brez cinizma. Zato je tu fant Jaka, ki dejstva o živosti, kompleksnosti, povezanosti rastlinskega sveta oziroma sveta dreves in ki jih mi pogosto dojemamo zgolj kot zanimivost, vzame zelo zares, vzame jih za to, kar so. Začuti to drevo in ga začne doživljati kot bitje, ki ima enako vrednost kot človek. Zdi se mu nepredstavljivo, da bi moralo to bitje umreti zaradi interesov neke bogate peščice, ki bi želela na tem mestu zgraditi luksuzna stanovanja in z njimi še dodatno obogateti. Želela sva opozoriti, da sta gentrifikacija in okoljska kriza, ki ju velikokrat dojemamo kot ločeni težavi, dejansko del iste težave. Okoljska kriza je tako kot gentrifikacija direktna posledica kapitalizma. In zares se ne moremo lotiti teh kriz, ne da bi obravnavali kapitalizem.

Večina ljudi se bori za golo preživetje in nimajo ne časa ne energije, da bi premišljevali o širšem ustroju svetu. Številne, ki so v boljšem materialnem položaju in se zavedajo nujnosti ukrepanja, pa hromi nemoč, ker da se ne da nič spremeniti. Ali lahko nismo hrčki?
To je zame konstantno vprašanje, ki ostaja brez lahkega odgovora. Prepričan sem, da bi marsikaj lahko bilo drugače in da se v resnici da res veliko spremeniti, a sprememba seveda ni v interesu ljudi z močjo, ljudi s kapitalom. Občutek, da se nič ne da narediti, občutek nemoči ni nekaj, kar pride kar samo od sebe, ni neko zgolj dano dejstvo, ampak je ideološki konstrukt. Po mojem mnenju je to posledica političnega programa, ki nam vsiljuje neoliberalno logiko in ki nas nenehno prepričuje, da je človek sebično bitje, ki sledi zgolj lastnim interesom in ki na vseh področjih spodbuja individualizem. Mene v zadnjem času zelo nagovarja koncept odrasti, ki zanika primat gospodarske rasti, ker ta, čeprav se jo nenehno predstavlja kot merilnik obče kakovosti življenja, v svojem bistvu koristi le eliti. Neskončna gospodarska rast na omejenem planetu je čista norost. Mislim, da je čas, da začnemo iskati zaveznike tudi v nečloveškem svetu, oboji smo namreč žrtve istega uničevalnega sistema. Posekani pragozdovi in izkoriščeni delavci v sweatshopih so žrtve iste ideologije, to opustošenje in izkoriščanje seveda ni omejeno na zgolj te najbrutalnejše primere.

V predstavi sta, tako kot že v več njih predtem, postavila v ospredje sosesko oz. družino. Skozi njihovo življenje in razmišljanje sta naslikala portret sodobnega življenja. Je bil tekst pisan na igralce in kakšen je bil režijski pristop k predstavi?
Izbor igralcev je bil pred nastankom besedila, skoraj vedno poskušava delati tako, da imava torej že eno sliko o tem, kdo bo igral na koncu. To vodi v razmislek, kako oblikovati predstavo. Katarina ima izjemen talent, da te besede zvenijo, kot da prihajajo z ulice. Igralci so to tudi prepoznali. Imeli smo res izjemno ekipo igralcev, ki so to z veseljem in lahkoto posvojili. Poskušali smo ohranjati ta občutek, da nekdo na odru s teboj nekaj deli, ne pa da ti želi nekaj prikazati. Nekako smo zasledovali človeško prisotnost, ki poskuša deliti svojo težavo, usodo.

Za gledalce je to zanimiva izkušnja, ko se prvih 10 minut usuje vrsta likov, da je potrebna koncentracija za pomnjenje, potem pa se do konca predstave, ki je dolga tri ure, popolnoma jasno izrišejo, in se ti zdi, da so to tvoji sorodniki, prijatelji in znanci.
Taka dolžina predstave vedno postavi vprašaj, ali je potrebna, še posebej, kadar je kot predstava tako minimalistična. Ampak nama se je zdelo pomembno, da v prvem delu res spoznamo te ljudi, da z njimi preživimo nekaj skupnega. Se mi zdi, da imamo potem z njimi popolnoma drugačen odnos, ko se znajdejo v neki situaciji, ki je malenkost skrajna. Ko se zgodi nasilje policije, bolj razumeš, zakaj se vsak od njih tako odzove. Več vidiš, kot če bi bili samo neznanci, ki jih neka krivica zaboli in so se pripravljeni nasilju zoperstaviti s svojimi telesi.

Mama (igra jo izvrstna Silva Čušin) v najbolj aktivnem delu predstave pravi: "Saj ne moreš niti policije poklicati." Ta nemoč, ki je zelo prevladujoča v takšnih situacijah, in jeza, ki je aktivno čustvo. Je bil tu kakšen pomislek? Ne moremo mimo solzivca, ki je preplavil ljubljanske ulice med protesti. To je v kolektivnem spominu družbe še zelo živ spomin.
Sodobna država čedalje bolj zavzema položaj, da brani interese kapitala in vsi represivni organi sledijo tej logiki. Mislim, da počasi prehajamo v trenutek, ko bomo morali prevprašati naše meščanske vrednote in se res vprašati, kaj je nasilje in kdo bo stal nasproti koga, ko bodo stvari eskalirale. Smer, ki je začrtana trenutno v družbi, vodi v propad. To je pravzaprav že nasilje nad nami, kaj šele nad generacijami, ki prihajajo. Ko se temu zoperstaviš, si slej ko prej soočen z represivnim organom, ki brani status quo. Mi smo odraščali z vzgojo, da je to nekdo, ki nas brani pred krivicami, in da je tam, da ohranja red in mir. Pravzaprav pa je to veliko vprašanje: čigave interese varujejo. Trenutno je kriminal, če poškoduješ lastnino, ki aktivno uničuje svet. Recimo banalen primer: porsche je luksuzen avtomobil in proizvede bistveno več CO2, da prideš z njim iz točke A v B, kot bi bilo za to potrebno. Torej, to je nekaj, kar aktivno uničuje moje življenje in življenje vseh bitij na planetu. Vendar to ni razumljeno kot nasilje, ampak kot pravica tistega, ki si to lahko privošči. Če pa rečem temu ne in – recimo – skušam onesposobiti ta avtomobil, je to dojeto kot nasilje, bom za to plačal kazen in najverjetneje končal v zaporu. Lastnik porscheja pa seveda ne. Kje so te meje? Kaj pa pravica, da bivamo na tem planetu?

V predstavi aktivna participacija privede do skrajnega angažmaja, kar je res ekstremno. Sicer je vendarle prvi cilj sprememba. Kje je tu meja? Velikokrat se zgodi, da posamezniki, ki želijo doseči spremembo, zaradi nemoči, ker jim drugi ne sledijo, postanejo fanatični? Kako torej krmariti med apatijo in fanatičnostjo?
Različni smo si in nagovorijo oziroma aktivirajo nas različne stvari, tudi po angažmaju se bomo vedno razlikovali. V primeru naše predstave govorimo po eni strani o fantu, ki dejstvo o tem, da je drevo živo bitje, vzame zelo resno, in neki družini, ki ima sicer neko distanco do tega dejstva, imajo pa močne vezi s tem fantom oziroma drug z drugim. Nama je bil cilj pokazati, kako se v nas skriva večji potencial za spremembo, kot mislimo, kako se lahko hitro zgodi preskok, da se aktiviramo bolj angažirano, kot smo si mislili. Nekatere nagovori in angažira ideja, koncept, druge medosebni odnosi, skrb za prijatelja, ljubljeno osebo – to se ne izključuje, v boju, ki nas čaka, se bomo morali naučiti vključevati te različnosti.

Dokler ni človek vpleten na osebni ravni, ga je pogosto težko aktivirati za angažma. Čeprav bi jih recimo na vprašanju okoljskih sprememb in podobnih globalnih vprašanj, ki bodo vplivale na življenje vseh nas, moralo zanimati.
Toda to so nepredstavljive stvari. Želeli smo prikazati, da ko govorimo o neki problematiki, recimo gentrifikaciji, to ni neka druga zgodba, to je ta ista zgodba. Ves čas govorimo: 'To je drugače.' Ne ni, to je ista zgodba. Ne bi želel romantično poveličevati boja za eno drevo v urbanem središču, ne na ta način, temveč na način, da potrebujemo splošno novo miselnost, ki bo začela spoštovati druga bitja, ne samo človeka. Miselnost, ki se bo zavedala, da je za preživetje nujno potrebno sodelovanje, to pa seveda vključuje sodelovanje med različnimi vrstami.

Sama scenografija je precej minimalistična, nekoliko podobna nekaterim prejšnjim predstavam, v drugem delu pa precej odstopa, sploh prizor z bobni. Od kod ideja zanje?
Sama ideja izhaja iz nečesa, kar malo spominja na protest oz. je izraz neke jeze, hkrati pa sledi zgodbi enega izmed likov. Rok se je ukvarjal z bobni, a nikoli ni tega izpopolnil, ostalo je kot nedokončana zgodba, nekaj, kar bi lahko, pa ni.

Po drugi strani se mi je zdelo pomembno, da za bobni sedijo igralci in ne bobnarji. To je položaj, ko se vpraša, ali bom res moral jaz bobnati. Saj ne znam bobnati. To je neki položaj, s katerim smo kot posamezniki soočeni na svetu: da je pred teboj naloga, ko se vprašaš, ali bom res moral to narediti. Ja, moraš.

Na to lahko gledamo večplastno: od usklajenosti do tega, da vsak s svojim ritmom ustvari del skupnega ritma, osnovna želja pa je prikazati proces opolnomočenja.

Je pa to zahtevalo velik angažma igralcev, ki so ga sprejeli in se mu posvetili, neverjetni so. Ne bi šlo brez Marjana Staniča in Blaža Gracerja, ki je zastavil krasno partituro.

Kako sta izkoristila epidemijo covida-19? Kako gledate zdaj nazaj na to obdobje? Kot možnost umiritve ali čas frustracij zaradi negotovosti?
Mislim, da smo šli čez vse. Ko je prišel prvi val, sva imela pol leta staro punčko, bil sem tik pred premiero in bila sva že na robu zmogljivosti. Tako da najprej je bil občutek olajšanja, ko se je vse umirilo. Sočasno pa so prišle velike negotovosti, ker so vsi napovedovali konec sveta. Po dveh mesecih se je zdelo, da se gledališča sploh nikoli več ne bodo odprla. Jezilo me je, da se je strah še dodatno podpihoval in so se napovedovale apokaliptične razsežnosti. Potem so sledile frustracije, ker je bilo gledališče nenehno v primežu ocenjevanja tveganja, ali bomo predstavo odigrali ali ne. Ni bilo več spontanosti, kar je bilo zame zelo naporno. Mislil sem, da se bomo v gledališču iz tega obdobja kaj naučili, ampak se je vsa hiperprodukcija vrnila nazaj, še bolj intenzivna, še manj je časa. Človek se vpraša: čemu?

Zadnja leta ste veliko delali. Kako skrbite za ustvarjalno kreativnost?
Seveda sem utrujen. Teme, s katerimi se ukvarjava, izhajajo iz potrebe, da se o njih govori. Zato nas te teme nekako polnijo, ker imaš občutek, da vsaj govorimo o njih. Ne delamo si utvar, da spreminjamo svet v velikem pomenu, ga pa mogoče skozi majhne stvari. Meni je pomembno, da se o teh težavah govori, da jim damo besedo, četudi ne vemo, kakšna je rešitev. Zdi se, da potem kup izrednih dogodkov, ki rišejo zelo črno sliko človeštvo, predstavljajo celotno sliko.

Za konec še eno vprašanje. Vas mika tudi film?
Seveda. Katarina je filmska režiserka in razvija svoj film, tudi pri tem projektu bova sodelovala, biti ustvarjalni tandem je res veliko prednost. To je res velika sreča. Mislim, da se tega oba zavedava.