Smeh je polovica zdravja
Komedija je navsezadnje nekaj, kar privabi tako solze kot smeh. In ozdravi te in drugačne rane. Poskusite in se sami prepričajte.
Dobra vaja za lepši nasmeh
Dejstvo, da je smeh polovica zdravja, je neizpodbitno. Ob tem ne smemo pozabiti, da je druga polovica ljubezen. Tudi to je neizpodbitno. Ko združimo oboje, imamo vse, kar potrebujemo. Filmska industrija se tega zelo dobro zaveda – in prav zato sta to dva najbolj razširjena filmska žanra že od samih začetkov izuma te iluzije gibljivih sličic.
Aktiviranje dvaindvajsetih obraznih mišic ni le dobra vaja za lepši nasmeh, ampak tudi vaja za emocionalno prečiščevanje. Film se hrani s tem, da uživamo – in v smehu zagotovo uživamo. Smeh naj bi znižal možnost bolezni srca, raven stresnih hormonov in, morda najpomembnejše, sproščal hormone sreče. Vsekakor pa je dobro, da je smeh tudi nalezljiv. V dobrem pomenu nalezljivosti, seveda. Kar poskusite ostati resni v družbi, kjer je veliko smeha. Praktično nemogoče.
Legende iz preteklosti
Filmske komedije nas po zgodovini najprej popeljejo vse v čase burlesk, kjer imamo na voljo velika imena umetnikov, kakor so Charles Chaplin, Buster Keaton, Stan Laurel in Oliver Hardy, Harold Lloyd in zagotovo bratje Marx. Prav vsi njihovi filmi so odlično zdravilo. Res je, da so mnogi iz obdobja nemega filma, a nič zato. Smeh, ki ga prikličejo, napolni dvorane, sobe, gledališča – skratka prostor, kjer se film gleda. Najboljše seveda v družbi, saj je, kakor smo zapisali, smeh nalezljiv.
Če bi želeli vedeti, katere so tiste najnajboljše filmske komedije, je mogoče najti različne sezname, vendar gre dejansko za nekaj nespornih naslovov, ki predstavljajo tako rekoč kraljevino smeha. Morda se ozremo v ne tako zelo oddaljeno zgodovino, pa jih že lahko najdemo za cel voz. Nekatere od njih smo zagotovo že videli, druge pa je treba še usvojiti. In vsekakor nekatere tudi ponoviti in obnoviti ter se pri tem ponovno zabavati in od srca nasmejati.
Seveda je na samem vrhu Sam doma
Na vrhu lestvic je film Sam doma (Home Alone, 1990), pod katerega se podpisuje režiser Chris Columbus, glavno vlogo pa je ustvaril nepozabni (tedaj) deček Macaulay Culkin. Ob tem ne smemo zanemariti glasbe, za katero je poskrbel legendarni filmski skladatelj John Williams. Zgodba je tako preprosta, da osvoji vsakogar: gre za večni boj med dobrim in slabim, ki je tukaj oplemeniten še z bojem med pametnim in neumnim. Ve se, kaj na koncu zmaga – in morda je to največje darilo komedij, ki razveseljujejo človeštvo in kažejo na možnosti optimizma.
Nekateri so za vroče
Tukaj je še večna komedija Nekateri so za vroče (Some Like It Hot, 1959), ki kljub starejšemu datumu in črno-beli sliki vse do danes ni izgubila svojega zagona. Režiser je bil Billy Wilder, velika trojica filma pa so bili Marilyn Monroe, Tony Curtis in Jack Lemmon. Komedija zmešnjav, preoblačenja moških v ženske, ljubezenski zapleti in dobra situacijska komika so aduti, ki že več kot pol stoletja prepričajo vsakogar, ki si je ta film ogledal.
Monty Python in drugi ... britanski
Med velikimi ustvarjalci komedije so Britanci – in njihova skupina Monty Python. Če niso vsi podpisani pod filmi, pa je pomembno, da so nastali v njihovem duhu in žanru. Med njimi so absolutni favoriti Riba po imenu Vanda (A Fish Called Wanda, 1988), Sveti gral (Monty Python and the Holy Grail, 1975), Smisel življenja (Monty Python's The Meaning of Life, 1983) in Brianovo življenje (Monty Python's Life of Brian, 1979). Kljub temu da gre za nekakšno nadrealistično pojmovanje humorja, pa je vendar ta »leteči cirkus«, kakor so se poimenovali, dodobra spremenil pogled na komedijo. Ustvarjalci tega šopka so bili Graham Chapman, John Cleese, Terry Gilliam, Eric Idle, Terry Jones in Michael Palin.
Jim Carrey
Mnogo dobrega humorja prinašajo tudi filmi, v katerih nastopa Jim Carrey. Vsi sicer niso briljantno dobri, a so del opusa, ki ga je treba razumeti kot osebno zgodovino komedije igralca, za katerega so kritiki zapisali, da je pravi naslednik zlate dobe komedije izpred dobrih petdesetih let. Pri tem premišljevanju velja omeniti filme, kot so Ace Ventura – nori detektiv (Ace Ventura: Pet Detective, 1994), Maska (The Mask, 1994), Butec in butec (Dumb and Dumber, 1994) – morda še celo nadaljevanje iz leta 2014 (Dumb and Dumber To) –, film Grinch (2000) ter Vsemogočni Bruce (Bruce Almighty, 2003). Carrey je sicer večkrat predstavljen kot nesrečnik, ki mu uspe, kar je vsekakor kliše zgodnjih komedij, vendar svoje filme vedno začini z izjemno improvizirano komiko, ki je že na meji s stand up mojstrstvom.
Ptičja kletka
Med velike komedije, brez katerih ni smeha na velikem platnu, spada tudi Ptičja kletka (The Birdcage, 1996), pod režijo katere se podpisuje Mike Nichols, glavne vloge pa so prevzeli Robin Williams, Nathan Lane, Gene Hackman in Dianne Wiest. Gre za komedijo, ki morda prva v vrsti odpira komičnost na področju absolutne drugačnosti in združuje to, kar je zapisano v uvodu tega premišljevanja – prvo polovico zdravja s smehom, drugo pa z ljubeznijo.
Kaj pa novejše komedije?
Novejše komedije so drugačne. Predvsem zato, ker zajemajo ideje iz drugačnega pogleda na svet. Morda je njihova osnovna značilnost to, da posegajo po temah iz neposrednega okolja, iz sodobnega življenja in ne toliko iz same situacijske komike, kakor je bilo to postavljeno v prejšnja leta. Njihova komičnost je v vsakodnevnih dogodkih, torej v vsem, kar se dogaja tukaj in zdaj. Prva takih je Prekrokana noč (The Hangover, 2009). Okvir je zelo preprost: trije bodoči svatje se odločijo uživati v nebrzdani fantovščini v Las Vegasu. Ko se prihodnji dan zbudijo z neznosnim glavobolom, se seveda ne spomnijo ničesar iz prejšnjega dne. Njihova razkošna hotelska soba je uničena do nerazpoznavnosti in ženina ni nikjer. Očitno je, da so v godlji – in z vsako naslednjo minuto tonejo še dlje. Film ima tudi nadaljevanja, a ta rajši izpustimo. Ker smo omenili drugi del zdravja, je tukaj še komedija s preprostim naslovom Ta nora ljubezen (Crazy Stupid Love, 2011), pod katero se podpisujeta Glenn Ficarra in John Requa, v glavnih vlogah pa Steve Carell, Ryan Gosling, Julianne Moore in Emma Stone. Film se sprašuje o ideji ljubezni, ki je ni mogoče prekiniti z ločitvijo ali s pohajkovanjem po barih. Ljubezen ima očitno svoje zakone.
Gospa Doubtfire
Izredno visoko med komedijami pa je tudi film o ljubezni pred in med ločitvijo z naslovom Gospa Doubtfire – očka v krilu (Mrs. Doubtfire, 1993), ki dejansko zaokroži idejo obeh polovic življenja. Režiser je Chris Columbus, v glavni vlogi pa nepozabni Robin Williams, Sally Field in Pierce Brosnan. V ljubezni (in zanjo) naredimo očitno vse norosti, ki so mogoče. In tudi tiste, ki niso.
