Nemčija. Foto: EPA
Nemčija. Foto: EPA

Nemčija je lani v primerjavi z letom 2022 zmanjšala izpuste toplogrednih plinov za 76 milijonov ton oziroma za več kot 10 odstotkov, kar je največje znižanje po letu 1990. Minister za gospodarstvo in varstvo podnebja Robert Habeck iz Zelenih je pohitel s sporočilom vesele novice javnosti, čeprav so ga spomnili, da je upad izpustov posledica ne le ozelenitve proizvodnje elektrike, ampak tudi upada proizvodnje in milejše zime.

Največji sektorski onesnaževalec v Nemčiji pa poleg ogrevanja stavb ostaja promet. Lani je bilo na nemških cestah izpuščenih približno 146 milijonov ton ogljikovega dioksida. To je sicer za 1,8 milijona ton manj kakor leta 2022, obenem pa 13 milijonov ton več od letnih izpustov, dovoljenih v skladu z zakonom o varstvu podnebja. V njem so cilji (in ti so pomembni, saj je nemško vlado k njihovemu izpolnjevanju prisililo tudi ustavno sodišče) opredeljeni po šestih sektorjih. Zanje so odgovorni pristojni ministri. Volker Wissing, nemški minister za promet iz liberalnega FDP-ja, je zagrozil, da bo Nemčija zakonskim določilom zadostila le ob prepovedi vožnje z vozili z notranjim zgorevanjem ob koncih tedna. Konec svoboščin! Tako je pri koalicijskih partnericah (SPD, Zeleni) izsilil napovedano spremembo zakona o varstvu podnebja, po kateri bodo šteli skupni izpusti in ne več posamezni po sektorjih. Zahteva nevladnih organizacij za omejitev hitrosti na avtocestah (na 100 km/h) ostaja glas vpijočega v puščavi. Nemčija še naprej zaostaja v razvoju in uporabi elektromobilnosti.

Največji napredek je največja članica Evropske unije storila z ozelenitvijo proizvodnje elektrike. Njen cilj je do leta 2030 proizvesti 80 % električne energije iz obnovljivih virov. Lani je dosegla 52-odstotni delež, do konca marca je bil delež OVE v električni energiji že 58-odstoten. Natanko leto po zaprtju zadnjih treh jedrskih elektrarn je Nemčija vrzel zapolnila z energijo iz vetra, sonca, biomase. Uspeh? Je država z obnovljivimi viri na poti stabilne preskrbe z elektriko, če vemo, da sonce ne sije vse leto, veter pa tudi ne piha nenehno? Kdo plačuje za energetski prehod? In kaj storiti v prometu?

Kakšna je zelena energija v Nemčiji

O tem v pogovoru z ekonomistom dr. Andreasom Löschlom z Univerze Ruhr v Bochumu, ki velja za vodilnega nemškega strokovnjaka za okolje in energetiko, svetuje pa tudi različnim vladnim ustanovam.

Profesor Löschel, je Nemčija, ki zaradi kurjenja premoga še vedno velja za največjo evropsko onesnaževalko, dovolj hitro na poti razogljičenja električnega omrežja?

Menim, da zelo hitro napredujemo, zlasti v zadnjih nekaj letih, še posebej v tem mandatu, ko smo videli, da smo gradnjo obnovljivih virov energije resnično pospešili. Vendar če to primerjamo s cilji, vidimo, da so ti zelo zelo ambiciozni. Res jih bo težko doseči. To pa ne pomeni, da ne napredujemo hitro. Vendar veliko stvari otežuje gradnjo obnovljivih virov, kot so njihova sprejemljivost, vprašanje razpoložljivih zemljišč ali vprašanje pridobivanja dovoljenj … in vse skupaj zahteva čas.

Bo torej Nemčija leta 2030 80 odstotkov porabljene elektrike pridobila iz zelenih virov?

Zdaj se zdi, da nekoliko zaostajamo, vendar lahko vidimo tudi, da se veliko spreminja. Morda bomo že prihodnje leto veliko hitreje napredovali, kar je pomembno, saj bomo le tako imeli priložnost, da se na primer znebimo energije iz premoga in dosežemo, da cene elektrike dolgoročno padajo.

Ekonomistka, profesorica Veronika Grimm, ki svetuje vladi v gremiju tako imenovanih gospodarskih modrecev, pravi, da bodo končne cene elektrike v Nemčiji še nekaj let visoke. Vlada je priskočila na pomoč podjetjem z različnimi razbremenitvami, toda obenem je odpravila podpore za omrežnine. Zato zdaj porabniki plačujejo visoke omrežnine, namenjene gradnji visoko- in nizkonapetostnega omrežja. Kdo pravzaprav plačuje zeleni prehod?

Pri nas v Nemčiji so omrežnine višje. Obstajajo tudi subvencije, spodbude, te so bile v preteklosti, ko so bili obnovljivi viri dragi, višje. Za infrastrukturo za širitev električnih omrežij v naslednjih nekaj letih je pričakovati, da se bodo ti stroški povečevali, dokler ne bo vzpostavljena omrežna infrastruktura, cene električne energije na trgu pa se ne bodo preveč znižale, saj bomo vedno potrebovali klasično proizvodnjo, torej plinske elektrarne in elektrarne na premog, ki bodo nato določale cene za čas, ko tok iz novih virov ne bo zadostoval. Stroški bodo torej visoki, vendar so zdaj cene precej padle in imamo nekaj časa, da si oddahnemo.

Razumete pritožbe industrije, da ima previsoke stroške?

Gradnja obnovljivih virov energije je dolgo slonela na industriji. Podjetja so bila močno obremenjena z dajatvijo za energijo iz obnovljivih virov. Vlada je to spremenila in strošek prenesla na državni proračun, kar je dobro, saj to razbremenjuje podjetja in gospodinjstva, vendar imamo zdaj še vedno visoke omrežnine, in kot sem dejal, se bodo stroški gradnje omrežja verjetno še povečali. Zato je pomembno razmisliti, kako se s tem spopasti – za zdaj so cene električne energije za podjetja ter mala in srednje velika podjetja in tudi za gospodinjstva spet na ravni izpred desetih let, vendar se to lahko spremeni. Če se bodo pojavili dodatni stroški, bomo morali razmisliti, kako lahko še vedno ohranimo cenovno dostopno elektriko. Elektrifikacija je zelo pomemben del energetskega prehoda, in če je elektrika predraga, potem tudi v mednarodnem okviru preobrat ne bo deloval.

Kako pa je s stabilnostjo oskrbe? Februarske prekinitve dobave na Bavarskem ali nazadnje v Brandenburgu niso spodbudno znamenje … Jedrske elektrarne so zagotavljale vsaj stabilno preskrbo skozi vse leto. Zdaj bodo vlogo »vzporedne infrastrukture« igrale plinske elektrarne …

Oskrba v Nemčiji je za zdaj zagotovo zelo stabilna, vendar moramo biti previdni, odpovedali smo se atomski energiji, velik del naših premogovnih elektrarn ne obratuje več, vse to želimo opustiti, zato bodo vprašanja zanesljivosti oskrbe v prihodnjih letih igrala večjo vlogo. Mislim, da obstaja veliko načinov, kako se s tem spoprijeti. Potrebovali bomo več hranilnikov energije, boljšo mrežo, plinske elektrarne, v katerih bo plin pozneje nadomestil vodik … To moramo zdaj pospešiti in to se tudi že začenja, na primer s strategijo za vodik. Zelo pomembno je tudi, da se na trg električne energije vnese prilagodljivost, ki bo ustrezno spremljala nihanje obnovljivih virov energije.

Nemčija je jedrske elektrarne zaprla, Slovenija razmišlja o gradnji novega bloka. Kaj bi svetovali naši državi?

Jedrska energija je možnost. Nemčija je svoje elektrarne pustila delovati, dokler se njihov čas ni iztekel. V Nemčiji v zadnjih dveh desetletjih ni bilo nobene resne razprave o gradnji novih elektrarn, tudi zato ne, ker je v očeh industrije in politikov to povezano z visokimi stroški in velikimi tveganji ter bi te velike izdatke dejansko morala poravnati država. Stroški verjetno govorijo proti gradnji. Jedrske elektrarne zelo težko najdejo svoje mesto, in kot sem rekel, za kaj takega potrebujete veliko politično podporo in te v Nemčiji ni bilo. Poleg tega je pri nas vladalo veliko pomislekov o varnosti, ampak to je od države do države različno. Tudi Nemčija bo morda kdaj spremenila mnenje glede modularnih reaktorjev.

Za konec pa še vprašanje glede prometa. Kaj lahko država stori, da zmanjša izpuste?

Spremeniti se bodo morali okvirni pogoji za več elektromobilnosti, kar bo velika sprememba. Potrebujemo več polnilnic in izboljšanje baterij za vožnjo daljšega dosega. In predvsem, znižati se mora cena e-vozil. Ko bo to doseženo, nihče več ne bo kupoval motorja z notranjim zgorevanjem. Do takrat lahko preteče še dosti časa, lahko pa se obrat izvede zelo hitro in se bo vozni park zamenjal v desetletju.

Globus ob torkih ob 21.25 na TV SLO 1

Zeleni energetski prehod je ključen za omejitev dviganja globalne temperature na 1,5 stopinje Celzija. Nemčija pospešuje vlaganje v obnovljive vire energije, iz njih pridobiva že 58 odstotkov elektrike. V Barceloni skupnosti ustanavljajo sončne zadruge. Kako je pri nas in kako visoko na seznamu političnih ciljev so okoljski ukrepi?

O tem v oddaji Globus o pasteh in koristih zelenega prehoda.

Globus: Pasti in koristi zelenega prehoda