»Ljudje mislijo, da več ko trenirajo, boljše je, ampak to ne drži,« pravi osebni trener Boštjan Krek. »Na splošno je pri vseh športih enako: več ne pomeni bolje. Telo lahko hitro pahneš čez rob, pri pretreniranosti so mišice oslabljene, pride do muskelfibra, lahko tudi do vnetja mišice, do poškodbe, natrganine, lahko tudi do padcev in zlomov, če na primer tečeš. Zato bi morali imeti en dan ali dva treninga, maksimalno uro ali uro in pol, naslednji dan pa počivati.«
Nazaj namesto naprej
Boštjan, trener z vsemi kvalifikacijami in izpiti, se s tem ukvarja že več kot dvajset let in je videl že marsikaj, tudi to, kako lahko lep in zdrav šport postane zelo nezdrav. »Fitnes je super zadeva in osnova za vse športe. Krepi mišice in kosti. Ljudje, ki so odvisni od fitnesa, mislijo, da bodo hitreje napredovali, če bodo vsak dan dve uri trenirali, ampak po navadi nazadujejo namesto da bi napredovali, ker se telo ne more tako hitro regenerirati – sploh če nimajo ustrezne prehrane. Za napredek mora človek zdravo jesti, dobiti dovolj vitaminov in mineralov, pa še to včasih ne pomaga, treba je tudi počivati. Telo se obnavlja med počitkom, ne med treningom. Vsakič si hočeš postavljati nov izziv, ker naj bi domnevno s tem napredoval. A nenadoma prideš do meje, ko ne veš več, ali je to obsedenost ali samo želja po napredku. Govorim o amaterskih, ne poklicnih športnikih, pri teh je seveda drugače. Pomembno je, da najdeš pravo ravnovesje, da poslušaš svoje telo. Posebno pri mlajših, ki si želijo hitrega napredka, se lahko zgodi, da gredo preko sebe – preveč trenirajo, prehrana ni ustrezna in nastanejo poškodbe, potem pa nazadujejo, ker morajo dolgo počivati.«
Razume obsedenost s športom, tudi sam jo je izkusil. »Rad imam malo fitnesa, malo teka, malo hribov, kombiniranje športov. Zasvojenost pa sem opazil pri teku – nimam dobrega časa, hitreje moram teči ... in takrat vidiš, da si obseden s tem. Ko pri teku dosežeš neki čas, ga hočeš še izboljšati. Dobro se počutiš, vsaj na začetku. Problem so tudi pametne ure, saj tekmuješ s časom in kmalu ne veš več, kaj je pretiravanje in kaj ni. Greš teč, tudi če je dež, ker imaš pač tak načrt. Prvo, kar se je zgodilo, je bilo to, da je šla ura stran. Nisem več nosil ure – zato da sem šel teč v naravo, da nisem več gledal, kako hitro tečem, da sem tekel po občutku.«
Zmerno
Večina strank pride k njemu, ker želijo shujšati. Težave se lahko začnejo, ko opazijo prve uspehe – takrat nekatere popade nora želja, po še več in še hitreje, zato začnejo pretiravati. Takrat je dobro imeti trenerja, ki to opazi in pritisne na zavoro. Boštjan pripoveduje o svojem varovancu, ki je shujšal 70 kilogramov. »Začel je verjeti, da mu lahko nekdo pomaga. Veliko je spraševal, veliko sva se pogovarjala. Vmes je imel trenutek, ko je hotel več – da bi šel še malo v hribe, pa več vadbe, mogoče kar petkrat na teden. Zdaj jo ima trikrat na teden, pa malo gre na Šmarno goro in tudi na višje hribe ... Prej sploh ni bil sposoben iti v hrib, zdaj pa z lahkoto premaguje dvatisočake. Predlagal sem, da vadiva trikrat na teden, čez vikend naj gre pa v kakšen hrib. To je sprejel in še zdaj tako dela.«
Druga nevarnost je napačna prehrana, ker ljudje ne razumejo, da več miganja pomeni tudi večjo potrebo po hrani. »Ko človek izgubi 20, 30 kilogramov, se drugače počuti. Ženska je dobila zagon, takrat je začela hoditi na vadbo. In so šle kile dol. Ko si lahko enkrat kupuješ manjša oblačila ... Čedalje bolj navdušena je bila in na koncu sem opazil, da je začela premalo jesti za tisto količino gibanja. Ko shujšaš in začneš več migati, to ne pomeni, da moraš še manj jesti, da bi še bolj shujšal, takrat je treba več jesti, saj tudi več porabiš. Ko je zamenjala prehrano, je dobila manj kalorij, saj je zdravo jedla. In sem jo moral prepričati, da ne gre za to, da bi se morala na vadbi zgoniti do konca, ampak da si po vsaki vadbi, ne glede na to, kakšna je, reče, nekaj sem naredila zase, super sem.«
Hitro te lahko odnese
Teh zgodb je ogromno, pravi Andraž Kavka, osebni trener in lastnik ljubljanskega fitnesa Alfa gym, ko ga sprašujemo o zasvojenosti s fitnesom. »Nikomur nič ne rečem, ne mešam se v to, pravim samo, vsa čast, da se vam ljubi!« Ena od zgodb o pretiravanju je tudi njegova: v fitnes je začel zahajati že pri štirinajstih, tega je zdaj več kot dvajset let. »Fitnes je postal del rehabilitacije, treniral sem smučanje, vsako leto sem se poškodoval in tako sem bil šest let zaporedoma po vsaj en teden na travmatološki kliniki. Ko sem nehal smučati, sem začel dirkati z motorjem in sem se nazadnje kar pošteno razbil,« pripoveduje. In si je potem rekel, da je čas, da se drži samo še fitnesa, ki mu je postal všeč. »Padeš noter. To je tako, kot če imaš 100.000 evrov na računu, potem bi jih imel rad 150.000, pa 200.000, potem milijon – to je enako.«
Trener ga je poslal na tekmo v bodibildingu in tako se je začelo: »Ko začneš tekmovati, je ta odločenost, predanost toliko večja, ker na tekmi nočeš biti slab. In tisti trenutek, ko se odločiš, da boš šel na tekmo, začneš tekmovati sam s seboj – se boš držal prave prehrane, boš vložil sto odstotkov? Sto dvajset odstotkov? Koliko boš počival, koliko boš spal ...« Končalo se je, ko je na tekmi omedlel: »Ko sem se postavil na oder, sem videl samo še bele pikice in začelo me je zmanjkovati.« Energijska ploščica ga je spravila k sebi, vendar je bila to njegova zadnja tekma. »In od takrat naprej spet jem kruh,« se smeje.
»Bigoreksija je pomembna, saj opažam trend čedalje mlajših, ki hodijo na fitnes.« Bigoreksija, uradno mišična dismorfija, tudi »obratna anoreksija«, je podtip obsesivne duševne motnje, nerealno ali pretirano prepričanje, da si predroben in premalo mišičast. Prizadene moške in se kaže v čezmerni telesni vadbi, prestrogem prehranskem režimu in uporabi prehranskih dodatkov, v nekaterih primerih tudi v jemanju anabolnih steroidov. V družbi je te motnje čedalje več, čeprav jo je težko prepoznati. Nevarna je, ker ima visoko stopnjo samomorov.
V življenju moraš najti ravnovesje, pravi Andraž. Pri vseh stvareh, ne le pri fitnesu. On je imel nekaj časa težave, ker se samemu sebi ni zdel dovolj dober, »a danes se temu smejim«. Pandemija, ko so bile telovadnice zaprte, je slabo vplivala na ljubitelje fitnesa, ki hočejo prehitro nadoknaditi zaostanek, je opazil: »Največji problem je, da nekoga recimo ni bilo kakšne tri mesece, potem pa pride in začne na polno – vezi niso ojačane in potem veliko hitreje nastanejo poškodbe. V glavi ima: toliko in toliko lahko dvignem. Toda ti tri mesece nisi treniral!
Saj se da res ogromno doseči, ampak jaz pravim, da zmagaš takrat, ko ti šport postane del prostega časa, ne pa obveznost. Greš zato, da se potem dobro počutiš, da se malo družiš – ni treba, da je vse povezano samo z videzom, temveč predvsem z dobrim počutjem. Te pa lahko hitro odnese ...«
Butikaj?
»Pri ženskah opažam trend velikih riti,« pravi Andraž Kavka. »Ta bootyboom manija postaja že kar ekstremna, po mojem že skoraj bolj kot pri moških.« Bootyboom, če niste na tekočem s trendi v fitnesih, je vadba za ženske, vaje pa so namenjene predvsem oblikovanju zadnjice (booty je v angleščini ritka). Toda kot pravi Andraž, v kraljestvu sanjskih ritk ni vse sanjsko. »Kupovati moram ustrezne naprave, če jih ne bi, po mojem ne bi bilo tu nobene ženske več. Pri tem pa punce zapostavljajo zgornji del telesa, in potem vidiš deformirane hrbtenice. Kupil sem dve napravi, da ne delajo na klopi – dajo si namreč kol na boke in ga potiskajo gor. Napravi sem kupil tudi zato, da lahko pravilno nasloniš hrbtenico. Ene pa gredo na tisti konček na koncu in narobe delajo, se sločijo in pritiskajo nazaj – vse mogoče vaje, ki jih vidijo na YouTubu. Treba je vedeti, YouTube ti da lahko veliko zamisli, vendar danes lahko vsakdo objavi karkoli. Lahko dobiš tudi veliko slabih informacij in tako nastajajo poškodbe. Na hrbtenici, pa tudi na kolenih – počepi in podobne stvari, ker ženske pretiravajo; tudi fantje, a punce še toliko bolj, se mi zdi, ker hočejo večati maso zadnjične mišice gluteus.«
Še nikoli toliko seksa
Recimo ji Ana, čeprav to ni njeno pravo ime. Pred leti je začela zahajati v fitnes, ker jo je motil njen rastoči trebušček. Na priporočilo prijateljice je najela osebnega trenerja. Takrat je bila stara 47 let. In ker ni ženska, ki bi delala stvari napol, je telesno vadbo vzela zelo zares – po treningu s trenerjem dvakrat na teden je še kakšno uro odgarala na tekaški stezi. Potem je bila tako izmučena, pravi, da je za nekaj časa kar obsedela na parkirišču v avtomobilu, odpeljala se je lahko šele potem, ko je pojedla energijsko ploščico. Ampak naslednji dan se je počutila čudovito – lahkotno, sproščeno, polno energije.
Po treningu včasih kljub ploščici ni imela energije, da bi se odpeljala domov v okolico Ljubljane, zato je pogosto prenočevala pri prijatelju v mestu. Še nikoli v življenju nisem toliko seksala, pripoveduje. Prijatelj mi je rekel, le hodi na fitnes! Pa trebušček je tudi izginjal.
Ampak ni dolgo trajalo – čez kakšnega pol leta je nekega večera doma nenadoma omedlela. Nič se ni slabo počutila, kar zmanjkalo jo je. Močno se je ustrašila. Preiskave niso ugotovile vzroka, sama pa misli, da je bilo krivo pretiravanje na fitnesu. In je nehala. Ni le zmanjšala obremenitve, čisto je odrezala. Pika, konec.
Potem je našla drug šport, s katerim je tudi majčkeno zasvojena, vendar še zdaleč ni tako naporen za telo. Kako vpliva na njeno spolno življenje, ni povedala.
Kot vsaka druga obveznost
Damijan, 52 let, je začel v fitnes zahajati pri petindvajsetih – ker je vedel, »da je fajn in potrebno!«, pravi. Ker ima sedečo službo, našteva, pa lepši videz je imel tudi nekaj opraviti s tem, pa to, da so se takrat začeli množično odpirati studii za fitnes in je bilo moderno. In si je dal na začetku pri trenerju, ki je bil v telovadnici brezplačno na voljo strankam, izdelati progam vaj za povečanje mišične mase. »Zdaj že na pamet znam tisoč kombinacij vaj in to, katera orodja oziroma vaje so za kateri del telesa,« pravi. Po treningu se počuti »odlično, predvsem psihično spočit, dostikrat pa tudi fizično, čeprav vem, da se to sliši nelogično.«
V telovadnico je sprva zahajal trikrat na teden, tega se še vedno (pretežno) drži, »če sem bolj obremenjen v službi ali če moram predelati kakšne osebne stvari, potem grem pogosteje. Zadnje čase je morda razlika samo to, da sem z leti začel v fitnes zahajati bolj zgodaj, pred službo. Pa po koronski pavzi sem tudi povečal pogostost (da nadoknadim zadeve) in tako v zadnjem letu hodim vsaj dvajsetkrat na mesec, kar pomeni najmanj petkrat na teden,« priznava. Pa enkrat na teden še plava in veliko hodi. Nekaj pa ima s tem tudi EMŠO: »Vsako leto je treba vlagati več za isti učinek!« Ne počuti se zasvojenega ali obsedenega s fitnesom, zanj je to preprosto način življenja: »Fitnes sem si v glavi popredalčkal kot vse druge obveznosti in se običajno niti ne spuščam v debato sam s sabo, ali bi šel ali ne.«
