Bilo je v začetku maja 2014, ko so zadnjič pritekli na zelenico domače Donbass Arene. Po tistem dnevu nič več ni bilo tako, kot je bilo. Kmalu so namreč namesto golov na stadion in po njegovi okolici začele padati bombe. In vse od takrat Šahtar iz Donecka bolj životari kot pa živi.
Rudarji so begunci v lastni državi. Čeprav imajo enega najmodernejših evropskih stadionov, ki mu je Uefa podelila maksimalne štiri zvezdice, so že osem let brez doma. Na neki nikoli končani gostujoči turneji. In kljub protiofenzivi, ki jo je pred tedni sprožila ukrajinska vojska in s katero so povrnili velik kos izgubljenega ozemlja, se bržkone še lep čas ne bodo vrnili domov.
Gostujoča turneja se za zdaj v vsakem primeru nadaljuje. Lviv, Harkov, Kijov ... Domače prvenstvene tekme igrajo v ukrajinski prestolnici za zaprtimi vrati Olimpijskega stadiona. In s pripravljenimi zaklonišči v primeru alarma. Z madridskim Realom so se po drugi strani pomerili v Varšavi, zatočišče v ligi prvakov so namreč našli na stadionu Legije. Kakšnih 1300 kilometrov zračne linije od »domačega« Donecka.
Vojna je s seboj seveda prinesla tudi spremembo kadrovske politike. »Ukrajinizacijo« ekipe. Nekoč, še nedolgo tega, so imeli rudarji nemalo brazilskega pridiha. Doneck je bil med drugim prva evropska postaja za Freda, Fernandinha, Williana, Douglasa Costo, Luiza Adriana, Elana, Ilsinha ... V zadnjih dveh desetletjih je za Šahtar skupno igralo 36 brazilskih nogometašev. Lucas Taylor je danes poslednji mohikanec.
Nasploh bi tuje nogometaše lahko prešteli na prste ene roke. Poleg Taylorja je tu le še trojica, med njimi tudi nekdanji član ljubljanske Olimpije Neven Đurasek.
In tej mladi ekipi v družbi Reala, Leipziga in Celtica niso pripisovali prav veliko možnosti. A po štirih krogih imajo pet točk, ob tem, da so že dvakrat igrali z Realom.
Madridčani so bili v torek na pragu poraza, rešili so se šele v peti minuti sodnikovega dodatka, ko jim je nemška naveza Toni Kroos-Antonio Rüdiger prinesla vsaj točko. In čeprav ni zmagal, je Šahtar vnovič pobral simpatije, španska Marca pa je za zvezdo tekme razglasila trenerja Ukrajincev Igorja Jovićevića.
»Na stadionu je bilo super, imeli smo občutek, da igramo z 12 igralci. Verjeli smo v to, nismo se predali. Ukrajinci so borbeni ljudje, tako kot ta ekipa. Tega občutka enotnosti nam nihče ne more vzeti. Borimo se za ves narod in moji igralci so heroji. Tekma je bila fantastična, žal nam je za dve izgubljeni točki. Igralci so zaradi načina, kako smo ostali brez zmage, tudi malce žalostni. A če si žalosten, ker nisi premagal Reala, to pomeni, da si na pravi poti. Pred tremi meseci smo šele začeli s tem projektom, že danes pa se dobro spopadamo z najboljšimi na svetu. Takrat nam nihče ni verjel. Govorili so nam: Kaj boste brez Brazilcev? Mi bomo Pepelka te skupine. No, mi bomo Pepelka celotne lige prvakov,« je dejal Hrvat, ki je pred leti vodil tudi Celje.
Na novinarski konferenci pred tekmo je spregovoril tudi o grozotah vojne v Ukrajini. »Ne želim le opraviti intervjuja in iti na trening, želim poslati sporočilo svetu. Želimo, da se ta vojna konča. Vidite, kaj se dogaja. To je grozno. Nogomet je odlična stvar, ki vzburja čustva, a na koncu je to samo nogomet, mi pa govorimo o življenju. Želimo mirno spati in ne razmišljati o bombah. Pomagajte nam, gre za življenja.«
