Naselje Šentožbolt v občini Lukovica leži ob glavni cesti Ljubljana–Celje–Maribor v zgornjem delu Črnega grabna, tik pod trojanskim klancem. Ob cestah, kjer se je v 17. stoletju poštni in potniški promet znatno povečal, so ustanovili poštne postaje.

Šentožbolt na upodobitvi Aloisa Rude iz leta 1842. Foto: Blaž Verbič; Slovenski etnografski muzej, inv. št. EM1491
Šentožbolt na upodobitvi Aloisa Rude iz leta 1842. Foto: Blaž Verbič; Slovenski etnografski muzej, inv. št. EM1491

Najstarejša poštna postaja ob komercialni cesti, ki je vodila naprej v Gradec in na Dunaj, je bila v Podpeči pri Lukovici (ustanovljena že v 16. stoletju) ob vhodu v Črni graben, na začetku 18. stoletja so tako postajo postavili tudi v Šentožboltu.

V času Napoleonovih Ilirskih provinc sta bili na šentožboltski pošti postajališče in prenočišče francoskih oficirjev in vojakov. Rokovnjači so francoske čete večkrat napadali, zato je Črni graben dobil vzdevek tudi "Krvavi graben". Francoska oblast je ob posebej krutem napadu, roparskem umoru zaradi denarne blagajne, ki se je izvršil leta 1809, ko je pet domačinov (ki v resnici menda sploh niso bili rokovnjači) s cepci ubilo štiri francoske častnike, uvedla obširno preiskavo in januarja naslednje leto so bili obsojeni na smrt pred francoskim vojaškim sodiščem v Ljubljani, celoten dogodek pa je bil eden od povodov za Jurčičeve Rokovnjače; po njegovi smrti 1881 je roman dokončal Janko Kersnik, konec stoletja pa ga je Fran Govekar uporabil kot predlogo za svojo dramatizacijo. Lik rokovnjača je tudi v grbu občine Lukovica.

Maksim Gaspari, Rokovnjaška pošta v Št. Ožboltu Foto: Jurčič‒Kersnik, Rokovnjači. Zgodovinski roman, Ljubljana 1979, str. 137
Maksim Gaspari, Rokovnjaška pošta v Št. Ožboltu Foto: Jurčič‒Kersnik, Rokovnjači. Zgodovinski roman, Ljubljana 1979, str. 137

Poštna postaja v Šentožboltu je bila ena pomembnejših, imela je celo svojega duhovnika. Funkcija poštnega mojstra je zahtevala dober gmotni položaj, ki je omogočal posedovanje prostorov za opravljanje storitve in dovolj prostora za vzdrževanje poštnih voz in konj ter hlapcev za njihovo oskrbo. A stroški so se hitro pokrili, saj je bil poklic finančno zelo donosen.

Najstarejša do danes znana omemba poštarja in s tem pošte v Šentožboltu je iz leta 1711. Kot prvi znani poštar je omenjen Miha Pibernik (gl. Žontar, Klinar, Hozjan), za njim pa je za več kot sto let prevzela poštno službo na tej postaji družina Pavlič (Pavlitsch, Paulitsch). Prvi iz te rodbine je kot poštar omenjen Jožef (Joseph), ki ga navaja v svojem dopisu z dne 24. julija leta 1764 višji poštni upravitelj v Ljubljani Franc Janez pl. Amigoni. Jožef je umrl 18. junija 1813, tako je zapisano na njegovi nagrobni plošči v Šentožboltu. Nasledil ga je Mihael, poštar do 1833. Med 1834 in 1839 je bila upraviteljica pošte Frančiška, njo pa je nasledil sin Ignac, ki je bil pozneje poštar in trgovec (†1865). Leta 1878 je poslopje šentožboltske pošte z vrtom prišlo v lastništvo Smrkoljevih (Golob).

V Rokovnjačih o tej pošti preberemo: "Poslopje stare pošte v Št. Ožboltu pod Volčjakom stoji še danes. Precej velika hiša je to in košata lipa ji senči sprednjo stran. Lastnik tega posestva in obenem poštar je bil v času naše povesti Miha Pavlič, precej premožen in v vsem kraju spoštovan gospodar …"

Šentožbolt danes. Foto: Simona Kermavnar
Šentožbolt danes. Foto: Simona Kermavnar
Naslovnica Govekarjevih Rokovnjačev, uglasbil Viktor Parma (Litografski zavod C. G. Rodera v Lipskem). Foto: Europena
Naslovnica Govekarjevih Rokovnjačev, uglasbil Viktor Parma (Litografski zavod C. G. Rodera v Lipskem). Foto: Europena

Iz 1. polovice 19. stoletja se je ohranila tudi zanimiva plastična upodobitev kraja, ki jo hrani Slovenski etnografski muzej in jo je v Kroniki leta 1988 podrobneje predstavil dr. France Golob. Signirano in datirano upodobitev (31,4 x 24,5 cm) je iz lepenke, papirja, slame in maha leta 1842 izdelal Alois Ruda. V ospredju vidimo makadamsko cesto, na njej pa vrvež ljudi in živali: možje (furmani, postiljoni …) in ženske hitijo po svojih opravkih, poštna kočija je pravkar pripeljala potnike itd. Tik nad cesto je s pokopališčem obdana župnijska cerkev sv. Ožbolta, levo župnišče ter desno pošta s furmansko gostilno. Ta spomeniško varovana veduta se je z izjemo župnišča, ki je bilo uničeno med drugo svetovno vojno, v bistvenih elementih ohranila do danes.

Je pa predvsem stavba poštne postaje izgubila veliko svojega čara in pričevalnosti, pa tudi skrajšali so jo – odstranjen je bil desni del z dvojnimi kletnimi vrati. Na sklepniku glavnega portala sta bili včasih menda le iniciali M. P. (zdaj je med njiju vstavljena črka I), na levi in desni strani preklade pa je deljena letnica 1800. France Golob je predvideval, da se iniciali nanašata na Marijo Pavlič: "priimek lastnice stavbe in poštne postaje". Na Vrhniki v družini Safran leta 1790 rojena Marija se je v Šentožboltu poročila leta 1810, in sicer s Francem Pavličem, umrla je 1824. Njena kamnita nagrobna plošča je vzidana v zunanjo fasado župnijske cerkve in sporoča navedene podatke. Menim pa, da se iniciali na portalu ne nanašata nanjo, saj je bila leta 1800 komaj desetletna deklica in še ni bila v Šentožboltu ter seveda še ni bila poročena, pač pa na Mihaela (Miho) Pavliča.

Nagrobna plošča c.-kr. poštnega upravitelja Jožefa Pavliča na pokopališču v Šentožboltu. Foto: Simona Kermavnar
Nagrobna plošča c.-kr. poštnega upravitelja Jožefa Pavliča na pokopališču v Šentožboltu. Foto: Simona Kermavnar
Nagrobna plošča c.-kr. poštnega upravitelja Henrika (Heinricha) pl. Hueberja v pokopališki kapeli v Postojni. Foto: Simona Kermavnar
Nagrobna plošča c.-kr. poštnega upravitelja Henrika (Heinricha) pl. Hueberja v pokopališki kapeli v Postojni. Foto: Simona Kermavnar

Pobliže pa si poglejmo še zanimivo litoželezno nagrobno ploščo prvega c.-kr. poštarja iz poštnomojstrske družine Pavličevih, Jožefa ter njegovih dveh žena, ki je vzidana v edikulo na zahodni strani pokopališkega obzidja. Plošča meri v višino 131,8 cm. Sestavljena je iz treh horizontalnih pravokotnih polj, ki se proti vrhu ožijo, krona jo trikotna atika. Osrednje polje z napisom v verzalkah obdaja biserni niz. V zgornjem polju relief s sončnim vzhodom (?) flankirata poštna rogova. Trikotna atika je na sredini okrašena z dvema palmovima vejicama, simboloma zmage, in s fleur-de-lis, pod tem teče friz iz akantovih lističev, ki simbolizira večno življenje in nesmrtnost. Sredi spodnjega kaneliranega polja je kadilnica, iz katere se vije dim kadila. Številke letnic rojstev in smrti so v kurzivi in tudi reliefno malenkost bolj izstopajo od črk. Napis sporoča poklic ter natančni letnici rojstva in smrti Jožefa Pavliča; v primeru prve žene Jožefe (Josepha; roj. Ritter) je napisano le leto smrti (1774), pri drugi ženi Kristini (Christina; roj. Fischer) pa je datum smrti že natančen, 25. januar 1827. Napis tudi sporoča, da je bila plošča izdelana leta 1836 po naročilu c.-kr. poštne mojstrice v Šentožboltu Frančiške Pavlič roj. Pirhner. Gospa je bila menda zelo podjetna in je "kupila tudi zelo obširno posestvo pošte v Podpeči pri Lukovici" (France Golob).

Golob v zvezi z Jožefom Pavličem omenja ustno izročilo o njegovem domnevnem rokovnjaštvu (bil naj bi rokovnjaški zaupnik in celo vodilni rokovnjač), ki izhaja iz dveh pripovedi, ki jih je opisal Ivan Vrhovnik leta 1909 v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko. Glede na to, da se konkretnega imena nikjer ne omenja, bi to bil lahko tudi Mihael ali Miha, kot je poštar imenovan v Rokovnjačih, saj Jožef Pavlič zelo verjetno službe ni opravljal prav do smrti 1813, ko je bil star več kot sedemdeset let.

Detajl s kadilnico na nagrobni plošči Jožefa Pavliča. Foto: Simona Kermavnar
Detajl s kadilnico na nagrobni plošči Jožefa Pavliča. Foto: Simona Kermavnar
Detajl spodnjega dela nagrobne plošče Heinricha pl. Hueberja. Foto: Simona Kermavnar
Detajl spodnjega dela nagrobne plošče Heinricha pl. Hueberja. Foto: Simona Kermavnar

Ploščo je leta 1985 v monografiji Črni graben. Od Prevoj do Trojan omenil Stane Stražar, France Golob pa je prepisal tudi napis na njej in opozoril: "Ta litoželezna nagrobna plošča je gotovo prvorazredni spomenik določenega obdobja in stanu ter sodi v zbirko nekega slovenskega republiškega muzeja." Kmalu zatem so na začetku devetdesetih v Restavratorskem centru v Ljubljani izdelali kopijo, ki je hranjena v Depojih državnih muzejev v Pivki v stavbi D Parka vojaške zgodovine, in sicer kot dislociran eksponat Muzeja pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu. Žal obiskovalec pogreša vsaj minimalno pojasnilo k razstavljenemu predmetu.

HIER RUHET HERR JOSEPH PAULITSCH K. K.
POSTMEISTER ZU ST. OSWALD GEBOREN
AM 31 JÆNER 1741 GESTORBEN AM 18 JUNY 1813
DANN SEINE ERSTE
+ GEMAHLINN +
FRAU JOSEPHA, GEBORNE RITTER,
GESTORBEN ANNO 1774 UND DIE ZWEYTE,
CHRISTINA, GEBORNE FISCHER, GESTORBEN
AM 25 JANNER 1827
ZUM ANDENKEN ERRICHTET VON DER
SCHWIEGR TOCHTER FRANCISCA XAV.
PAULITSCH, GEBORNEN PIRHNER.
K. K. POSTMEISTERIN ZU ST. OSWALD IM JAHRE
1836

Delno je Francetu Golobu uspelo prebrati tudi zapis na apliki, ki se je nahajala na spodnjem delu okvira pod reliefom kadilnice: FECIT K. K. EISEN GOSWE . . . ILL. Aplika je žal odpadla in danes lahko vidimo le še tri majhne "žeblje", na katere je bila pritrjena. Ko so delali kopijo nagrobne plošče, so apliko očitno spregledali, izginila pa je tudi z originala. Ker je šlo za ključen podatek o izdelovalcu oz. livarni, je bila s tem izgubljena relevantna informacija.

Detajl spodnjega dela kopije Pavličeve nagrobne plošče. Foto: Rok Pirjevec; Depoji državnih muzejev v Pivki, stavba D Parka vojaške zgodovine
Detajl spodnjega dela kopije Pavličeve nagrobne plošče. Foto: Rok Pirjevec; Depoji državnih muzejev v Pivki, stavba D Parka vojaške zgodovine

A ker zdaj že poznamo domala identično – razlika je le v pisavi in osrednjem okrasu v atiki – litoželezno nagrobno ploščo še enega c.-kr. poštnega mojstra, Heinricha pl. Hueberja (Heinrich Ritter von Hueber; †1819), ki se nahaja v pokopališki kapeli v Postojni, identifikacija livarne ni težka. Mimogrede omenimo, da je v Šematizmu za Kranjsko (Schematismus für das Herzogthum Krain) iz leta 1795 takratni postojnski poštni upravitelj imenovan še brez plemiškega naziva in tudi priimek je malenkost drugače zapisan: Heinrich Huber.

Hueberjeva plošča je signirana, in sicer neposredno na osnovo: fecit k. k. Eisengußwerk bey Mª Celle. V obeh primerih gre torej za izdelek livarne Mariazell (Mariazeller Werk) na avstrijskem Štajerskem. Omenimo še, da je v postojnski pokopališki kapeli še ena nagrobna plošča iste livarne z enako signaturo, ki je posvečena postojnskemu župniku Andreju Magajnetu († 1818).

Livarno v Mariazellu je leta 1742 ustanovil benediktinski opat Eugen grof Inzaghy (†1760). Vrhunec njenega delovanja je bil med letoma 1810 in 1875, leta 1899 je bila razpuščena. Pomembnejša dela so podpisovali bodisi z inicialama M. C. ali M. Z., lahko pa tudi z reliefom mariazelske Matere božje. Nagrobne plošče so običajno podpisane podobno kot na nagrobni plošči poštarja pl. Hueberja in župnika Magajneta, ali pa K. K. GUSSWERK/ NÄCHST M. ZELL, kot na nagrobni plošči Ivane Vilhar (Johanna Wilcher †1839), matere pesnika in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta nagrobna plošča je bila prvotno na pokopališču v Planini pri Rakeku, zdaj pa je hranjena v Notranjskem muzeju v Postojni. Signatura na šentožboltski plošči je bila očitno podobna oz. enaka tej.

Detajl s podpisom livarne Mariazell na nagrobni plošči Ivane Vilhar. Foto: Notranjski muzej Postojna, depo
Detajl s podpisom livarne Mariazell na nagrobni plošči Ivane Vilhar. Foto: Notranjski muzej Postojna, depo

Litoželezne nagrobne plošče in stele so bile najbolj v modi v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja in takrat je bilo ustrezno povpraševanju tudi največ izdelanih. V ta časovni okvir spadajo tudi vse tukaj omenjene. Jezik napisov na njih je do 2. polovice 19. stoletja skoraj izključno nemški ali latinski, pri tu obravnavanih nemški. Osebni simboli, povezani s poklicem, so redki, še najpogosteje se pojavljajo na nagrobnih ploščah duhovnikov (običajno kelih s hostijo) in poštnih upraviteljev, kjer je običajno torej poštni rog ali dva, tako kot v konkretnem primeru.


Fotografijo upodobitve Šentožbolta iz leta 1842 mi je posredovala dr. Bojana Rogelj Škafar, fotografije detajlov kopije nagrobne plošče Jožefa Pavliča v Depojih državnih muzejev v Pivki je posnel Rok Pirjevec; informacijo o času nastanka kopije mi je sporočila višja kustosinja Ajda Kozjek (Muzej pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu). Vsem iskrena hvala!