Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aleš Žužek

Četrtek,
3. 2. 2022,
22.05

Osveženo pred

2 leti, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3,67

10

Natisni članek

Ivan Tomažič Jožko Šavli venetska teorija Matej Bor zgodovina latinščina Etruščani Veneti

Četrtek, 3. 2. 2022, 22.05

2 leti, 2 meseca

Bleščeča zgodba, s katero so preslepili številne Slovence

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3,67

10

Benetke | Slavne Benetke (Venezia po italijansko) imajo ime po antičnih severnojadranskih Venetih. Po njih se imenuje tudi italijanska dežela Benečija (Veneto po italijansko). Med Slovenijo in deželo Benečijo leži dežela Furlanija-Julijska krajina, ki v italijanskem izvirniku (Friuli-Venezia Gulia) tudi delno nosi ime po Venetih. | Foto Guliverimage

Slavne Benetke (Venezia po italijansko) imajo ime po antičnih severnojadranskih Venetih. Po njih se imenuje tudi italijanska dežela Benečija (Veneto po italijansko). Med Slovenijo in deželo Benečijo leži dežela Furlanija-Julijska krajina, ki v italijanskem izvirniku (Friuli-Venezia Gulia) tudi delno nosi ime po Venetih.

Foto: Guliverimage

V osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja je bila v Sloveniji zelo priljubljena tako imenovana venetska teorija: psevdoznanstvena zgodba, po kateri smo Slovenci potomci antičnih severnojadranskih Venetov. Venetska teorija tudi zmotno trdi, da je mogoče starodavne venetske zapise razvozlati s pomočjo slovenščine. Poglejmo, kakšen jezik so v resnici govorili antični Veneti.

Venetska teorija, ki so jo goreče zagovarjali trije glavni t. i. venetologi – pesnik in pisatelj Matej Bor, ekonomist Jožko Šavli in duhovnik Ivan Tomažič –, je bila po svoje premeteno zastavljena, a za lase privlečena teorija, ki ni zdržala znanstvene presoje.

Borova pesniška svoboda

Med zgoraj omenjeno trojico je po domišljiji in ustvarjalnosti še najbolj izstopal pesnik Matej Bor, pisec besedila neuradne partizanske himne Hej brigade in scenarist kultnega slovenskega filma Vesna iz leta 1954. Bor je venetski izvor Slovencev skušal dokazati tako, da je venetske napise iz časa antike razlagal s pomočjo slovenskega jezika. Zanj so bili Veneti praslovansko ljudstvo.

Civita di Bagnoregio
Novice Razkrita velika skrivnost, ki muči tudi številne Slovence

Bor je resda diplomiral iz slavistike, a je bil po strokovni podkovanosti daleč od znamenitih slovenskih jezikoslovcev, kot so bili Jernej Kopitar, Fran Miklošič, Fran Ramovš, France Bezlaj ali Jakob Rigler. Njegove domišljijske razlage venetskih napisov prav tako nimajo veliko skupnega z znanstvenim jezikoslovnim pristopom.

Mož z zahodnega roba Slovenije

Vsekakor pa Boru ni mogoče odrekati plemenitih narodnostnih vzgibov za njegove teorije. Bor, čigar pravo ime je bilo Vladimir Pavšič, se je rodil leta 1913 v Grgarju pri Gorici (zdaj je to naselje v Mestni občini Nova Gorica), na zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja. Po prvi svetovni vojni in vzponu fašizma se je kot otrok s starši s Primorske, ki je prišla pod Italijo, preselil v Celje.

Matej Bor je s svojo razlago venetskih zapisov kot praslovanskih oziroma staroslovenskih najbolj zaslužen, da je bila venetska teorija kratek čas odmevna tudi v tujini. Teorijo so tako avtorji – menda na prireditvah, ki jih je denarno podprla tudi deželna oblast – razlagali celo v italijanski deželi Benečiji, ki ima ime po antičnih Venetih. Seveda je bilo neznanje slovenščine ali katerega drugega slovanskega jezika osnovni predpogoj, da je bil kakšen tujec pripravljen resno prisluhniti trditvam, da lahko govorci slovenščine razumejo venetske zapise. A so tudi ti tujci hitro ugotovili zmotnost trditev o jezikovni slovenskosti venetskih zapisov. Venetske teorije tako zdaj zunaj Slovenije nihče ne jemlje resno. | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Matej Bor je s svojo razlago venetskih zapisov kot praslovanskih oziroma staroslovenskih najbolj zaslužen, da je bila venetska teorija kratek čas odmevna tudi v tujini. Teorijo so tako avtorji – menda na prireditvah, ki jih je denarno podprla tudi deželna oblast – razlagali celo v italijanski deželi Benečiji, ki ima ime po antičnih Venetih. Seveda je bilo neznanje slovenščine ali katerega drugega slovanskega jezika osnovni predpogoj, da je bil kakšen tujec pripravljen resno prisluhniti trditvam, da lahko govorci slovenščine razumejo venetske zapise. A so tudi ti tujci hitro ugotovili zmotnost trditev o jezikovni slovenskosti venetskih zapisov. Venetske teorije tako zdaj zunaj Slovenije nihče ne jemlje resno. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Seveda je vedel, kako so italijanski fašisti, ki so prevzeli oblast leta 1922, zatirali Slovence in jih skušali poitalijančiti. Za italijanske fašiste in nacionaliste nasploh so bili Slovenci le slovanski pritepenci, ki govorijo barbarski jezik.

Borova venetska teorija 

Za Bora, ki je kot mladi domoljub že leta 1941 odšel med slovenske partizane in se kot pesnik naslednje leto poimenoval za "dvornega poeta Veličanstva Revolucije", je bila venetska teorija morda le priročno orodje, s katero je skušal izpodbiti vzvišeno in naduto prepričanje italijanskih nacionalistov o nekakšni predpravici nad primorskim delom slovenskega ozemlja. Prepričanje, ki ni ugasnilo s propadom fašistične Italije.

Vele Srakane in Male Srakane
Novice Kako je slovenski hudič prišel na samotni hrvaški otok

Težava za Borovo teorijo je, da Veneti niso bili praslovansko govoreče ljudstvo. Na podlagi nekaj sto kratkih zapisov v venetščini, ki so jih zapisali med šestim in prvim stoletjem pred našim štetjem, vemo, da so Veneti govorili indoevropski jezik. Toda njihov jezik ni spadal med satemske jezike, kamor spadajo slovenščina in vsi drugi slovanski jezik, ampak med kentumske jezike.

Kentumski in satemski jeziki

Kentumski in satemski jeziki se ločijo po tem, kako izgovarjajo ali so izgovarjali nekatere praindoevropske glasove: z glasom k ali s oziroma ś. Zato na primer Slovenci pravimo sto in srce, v latinščini pa je bilo to centum (izgovarjava kentum) in cor oziroma cordis v rodilniku (izgovarjava kor, kordis). Germanski jeziki, ki so prav tako kentumski jeziki, so ta glas k pozneje preoblikovali v h: zato hundred in heart v angleščini ter hundert in herz v nemščini.

Antični Veneti so že v tretjem stoletju pred našim štetjem postali tesni zavezniki Rimljanov. Leta 181 pred našim štetjem so Rimljani v antični Venetiji ustanovili kolonijo Akvilejo (lat. Aquileia, sl. Oglej). V drugem stoletju pred našim štetjem je bila Venetija tudi vključena v rimsko omrežje cest, leta 91 pred našim štetjem so Veneti dobili pravice po latinskem pravu, leta 49 pred našim štetjem pa so postali polnopravni rimski državljani. Verjetno so bili takrat večinoma že latinsko govoreče ljudstvo.  | Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Antični Veneti so že v tretjem stoletju pred našim štetjem postali tesni zavezniki Rimljanov. Leta 181 pred našim štetjem so Rimljani v antični Venetiji ustanovili kolonijo Akvilejo (lat. Aquileia, sl. Oglej). V drugem stoletju pred našim štetjem je bila Venetija tudi vključena v rimsko omrežje cest, leta 91 pred našim štetjem so Veneti dobili pravice po latinskem pravu, leta 49 pred našim štetjem pa so postali polnopravni rimski državljani. Verjetno so bili takrat večinoma že latinsko govoreče ljudstvo. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kentumske lastnosti venetščine na primer najdemo v besedah ke in -kve, kar slovensko pomeni in, ter v besedi lo.u.ki, kar slovensko pomeni rasti (iz praindoevropske besede lowkos). Tudi venetska beseda e.kvo.n, kar pomeni konj, je dokaz kentumskosti. V satemskem sanskrtu je na primer konj aśva.

Jezik italo-keltskega tipa

Ni pa več soglasja med jezikoslovci, kam venetščino uvrstiti znotraj kentumskih jezikov. Okvirno lahko rečemo, da gre za jezik italo-keltskega tipa. Nekateri so prepričani, da je bila venetščina arhaični italski jezik, ki ni bil vključen v poznejše italske jezikovne inovacije (glavni italski jezik je bila seveda latinščina). Nekateri venetščini pravijo tudi paraitalski jezik.

Otrok
Novice Skrivnostni tujec, ki je iz preteklosti prišel med Slovence

Spet drugi so prepričani, da je bila venetščina keltski jezik (zlasti zaradi oblikoslovnih značilnosti venetščine, pa tudi nekaterih glasovnih značilnosti), tretji pa menijo, da je predstavljala posebno vejo znotraj indoevropskih jezikov.

Venetsko jezikovno območje

Jedro antičnih severnojadranskih Venetov je bilo na območju današnje severovzhodne Italije. Venetski jezikovni prostor je, sodeč po najdbah venetskih zapisov, na jugu segal do spodnjega toka reke Pad, kjer so Veneti mejili na neindoevropske govoreče Etruščane, katerih etnično jedro je bilo v današnji Toskani.

Velika večina prebivalcev zahodnega dela Rimskega imperija se je poromanila, to je prevzela latinščino, iz katere so se potem razvili zdajšnji romanski jeziki. Res je, da so se nekateri neromanski jeziki na obrobju zahodnega Rimskega imperija ohranili: baskovščina na Pirenejskem polotoku, albanščina na Balkanskem polotoku ter britanska keltščina v Walesu in Cornwallu, od koder so je prinesli tudi v Bretonijo. Imajo pa ti jeziki veliko izposojenk iz latinskega jezika, preden se je ta razdrobil v različne romanske jezike. Če bi slovenščina res bila potomka praslovanskega jezika, ki bi se v vzhodnih Alpah (torej v neposredni soseščini Italije kot žarišča romanizacije) govoril v času Rimskega imperija, potem bi morala biti jezik z zelo močnim romanskim pečatom. A ni tako. | Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Velika večina prebivalcev zahodnega dela Rimskega imperija se je poromanila, to je prevzela latinščino, iz katere so se potem razvili zdajšnji romanski jeziki. Res je, da so se nekateri neromanski jeziki na obrobju zahodnega Rimskega imperija ohranili: baskovščina na Pirenejskem polotoku, albanščina na Balkanskem polotoku ter britanska keltščina v Walesu in Cornwallu, od koder so je prinesli tudi v Bretonijo. Imajo pa ti jeziki veliko izposojenk iz latinskega jezika, preden se je ta razdrobil v različne romanske jezike. Če bi slovenščina res bila potomka praslovanskega jezika, ki bi se v vzhodnih Alpah (torej v neposredni soseščini Italije kot žarišča romanizacije) govoril v času Rimskega imperija, potem bi morala biti jezik z zelo močnim romanskim pečatom. A ni tako. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Najdlje na severu so venetske napise našli na zahodu današnje avstrijske Koroške (v zgornjem toku reke Zilje), na vzhodu pa so Veneti segali na zahodni, primorski rob današnjega slovenskega narodnega ozemlja. Vzhodno od njih so živeli Histri in Liburnijci (oboji so verjetno govorili venetščini sorodna jezika) ter keltski Karni, Noriki in Tavriski.

Zahodni sosedje Venetov

Na zahodu je venetski jezikovni prostor mejil na neindoevropsko govoreče Retijce (ti so bili morda sorodni Etruščanom), ki so naseljevali današnjo avstrijsko Tirolsko in italijansko južno Tirolsko (Tridentinsko-Zgornje Poadižje). Delno so Veneti na zahodu mejili tudi na cisalpske Galce.

Johannes Krause
Novice Bo ta mož leta 2026 razkril veliko slovensko skrivnost?

V današnji severni oziroma severozahodni Italiji (torej zahodno od venetščine) so v antiki pred romanizacijo govorili še lepontščino (to je bil keltski jezik) in kamunščino, za katero pa zaradi premalo ohranjenih sledi ne vemo niti, ali je bila indoevropski ali neindoevropski jezik.

Venetska pisava in latinica

Veneti so si pisavo izposodili od Etruščanov (ti pa prej od Grkov) in jo prilagodili svojemu jeziku. Pisali so od desne proti levi, pa tudi od leve proti desni ter, če so pisali v več vrsticah, tudi izmenično levo-desno in desno-levo. V zadnji fazi so Veneti začeli uporabljati latinico. To dejstvo je že nakazovalo njihovo romanizacijo in postopni prevzem latinskega jezika.

Videoposnetek o razvoju etruščanske pisave, ki je bila osnova venetske pisave:

Venetski napisi so bili v veliki meri votivni (zaobljubni, posvetilni) napisi na različnih predmetih in nagrobni napisi. Največ venetskih napisov so našli v nekdanjem svetišču boginje Rejtije v Baratelli, ki leži južno od mesta Este (antično Ateste/Atest), in v verskem svetišču pri kraju Lagole di Calalzo v dolini reke Piave.

Pomembna besedila so našli tudi v Padovi in Vicenzi, v Montebellunu in Bellunu ob reki Piavi, v Oderzu, ki leži vzhodno od Piave, in v kraju Gurina na avstrijskem Koroškem. Venetske zapise so našli tudi na ozemlju današnje zahodne Slovenije. 

Bron, kamen in glina

Votivna besedila so bila zapisana na predmetih, kot so bronaste plošče, majhne replike abecednih tablic, bronasti pisalni pripomočki in ročaji bronastih veder, ki so bili vsi namenjeni za posvetitev v verskih svetiščih. Nagrobni napisi so vrezani v kamen, pa tudi na telesih in pokrovih glinastih žar, v katerih je bil pepel pokojnikov.

Lebsko jezero na Poljskem
Novice Slovenci in odkritje skrivnostnega ljudstva

Besedila venetskih zapisov je bilo morda malce težje razvozlati, ker Veneti besed niso ločevali, ampak pisali skupaj – gre za t. i. besedilno nepretrganost. To je tako, kot da bi mi na primer stavek danes je sobota zapisali kot danesjesobota.

Posebnost venetske pisave

Venetska pogruntavščina je bila uporaba ločil, to je pik, znotraj posameznih besed. Samoglasniki, pred katerimi ni soglasnikov, in soglasniki, za katerimi ni samoglasnikov (razen tistih, ki jim sledi r, n in l), so bili redno zapisani s piko ali središčno piko na obeh straneh črke. Boginja Rejtija oziroma Reitiia je bila na primer zapisana takole: Re.i.tiia

Najstarejši vir t. i. stare slovenščine oziroma alpske slovanščine so Brižinski spomeniki (na fotografiji), ki so bili napisani med letoma 972 in 1039 ter veljajo za najstarejša slovenska besedila in najstarejša slovanska besedila, napisana v latinici. Besedila Brižinskih spomenikov so napisana na podlagi še starejšega besedila, ki je morda nastal že v 9. stoletju in je povezan s samim začetkom pokristjanjevanja prednikov Slovencev. Če primerjamo jezik Brižinskih spomenikov in dobrih tisoč let starejše venetske zapise, ne opazimo nobenih podobnosti, ki bi nakazovale, da se je alpska slovanščina razvila iz jezika antičnih severnojadranskih Venetov. Jezik Brižinskih spomenikov tudi nima nobenega romanskega pečata (zlasti v besedišču), ki bi bil samoumeven in pričakovan, če bi se ta jezik razvil iz kakšnega domnevno praslovanskega jezika, ki bi se stoletja govoril v prevladujoče latinsko govorečem Rimskem imperiju. | Foto: STA , Najstarejši vir t. i. stare slovenščine oziroma alpske slovanščine so Brižinski spomeniki (na fotografiji), ki so bili napisani med letoma 972 in 1039 ter veljajo za najstarejša slovenska besedila in najstarejša slovanska besedila, napisana v latinici. Besedila Brižinskih spomenikov so napisana na podlagi še starejšega besedila, ki je morda nastal že v 9. stoletju in je povezan s samim začetkom pokristjanjevanja prednikov Slovencev. Če primerjamo jezik Brižinskih spomenikov in dobrih tisoč let starejše venetske zapise, ne opazimo nobenih podobnosti, ki bi nakazovale, da se je alpska slovanščina razvila iz jezika antičnih severnojadranskih Venetov. Jezik Brižinskih spomenikov tudi nima nobenega romanskega pečata (zlasti v besedišču), ki bi bil samoumeven in pričakovan, če bi se ta jezik razvil iz kakšnega domnevno praslovanskega jezika, ki bi se stoletja govoril v prevladujoče latinsko govorečem Rimskem imperiju. Foto: STA ,

Zagovorniki venetščine kot italskega jezika se zlasti sklicujejo na podobnost besed in podobno izgovarjavo nekaterih glasov. Venetska beseda vha.g.s.to (izgovarjava fagsto), ki je pomenila naredil, ponudil ali postavil, je sorodna latinskemu facit oziroma fecit in oskijskemu fakiiad. Za zapis glasu f so namreč Veneti uporabljali dve črki: vh. Podobno je pri besedi vhratere oziroma vhratere.i. (sl. brat), latinsko frater.

Podobnosti med venetščino in latinščino

Podobne so tudi naslednje venetske in latinske besede: e.kvo.n in equus (sl. konj), ego in ego (sl. jaz), -kve in -que (sl. in), lo.u.dero (lo.u.derobo.s. v dajalniku) in liberi (sl. otroci), de.i.vos in deus (sl. bog), vivoi in vivus (sl. živ), murtuvoi in mortuus (sl. mrtev), per. in per (sl. skozi, z), e.kvopetari.s oziroma e.kupetari.s in equestris (sl. konjenik), dona.s.to in donavit ali donabat (sl. je dal), donasan in donaverunt (sl. so dali), dono.m in donum (sl. darilo, dar) ...

Svetlolaska
Novice Razkrite skrivnosti o mrtvi svetlolasi najstnici

V venetskih votivnih napisih se nasploh pogosto uporablja besedna zveza dona.s.to.dono.m. (sl. dal darilo – podaril), pa tudi mego dona.s.to (sl. me je dal) in tole.r dono.m (sl. prinesel darilo).

Vzporednice z jeziki Keltov, Germanov in Etruščanov

Obstajajo pa tudi povezave z drugimi jeziki. Venetska beseda za ljudstvo teu.ta je sorodna galski sopomenki teuta in touta. Venetski sselboisselboi (sl. sam sebi), ki je izpričan v stavku, napisanem v latinici, je podoben starovisokonemški besedi selbselbo.

Tudi beseda vebele.i., če pomeni tkalca, je podobna istopomenski nemški besedi weberEgo in mego (sl. jaz in mene) sta oblikoslovno podobna gotskemu ik in mik oziroma nemškemu ich in mich, pa tudi hetitskemu muk in ammuk. Še ena venetska beseda za boga – a..i.su.n – je verjetno prevzeta od Etruščanov, ki so bogu rekli ais oziroma eis.

Veneti so sloveli kot rejci konj. V venetskih zapisih na pogrebnih spomenikih pogosto naletimo na besedo v več različicah, ki jo lahko prevedemo kot gospodar konj oziroma konjenik: ekvopetari.s, e.kupetari.s, e.p.petari.s. Sestavljena je iz besed e.kvo.n oziroma e.kvo, kar brez dvoma pomeni konj, in petari.s, kar verjetno pomeni gospodar (praindoevropska beseda za gospoda/gospodarja je namreč: pot). Gospodarji konji so bili najverjetneje pripadniki venetskega viteškega sloja. Na fotografiji so konjeniki v današnji Italiji. | Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Veneti so sloveli kot rejci konj. V venetskih zapisih na pogrebnih spomenikih pogosto naletimo na besedo v več različicah, ki jo lahko prevedemo kot gospodar konj oziroma konjenik: ekvopetari.s, e.kupetari.s, e.p.petari.s. Sestavljena je iz besed e.kvo.n oziroma e.kvo, kar brez dvoma pomeni konj, in petari.s, kar verjetno pomeni gospodar (praindoevropska beseda za gospoda/gospodarja je namreč: pot). Gospodarji konji so bili najverjetneje pripadniki venetskega viteškega sloja. Na fotografiji so konjeniki v današnji Italiji. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Venetski terg in slovanski trg

Kakšne izključno venetsko-slovanske jezikovne vzporednice ni, razen morda krajevnih imen Opitergium (danes it. Oderzo) in Tergeste (sl. Trst, it. Trieste). Ti dve imeni verjetno izhajata iz venetskega korena terg, kar pomeni trg oziroma trgovati. Beseda terg je znana tudi v besedi Tergitio iz nagrobnega zapisa v Zgornji Panoniji, prevedeni v latinščino kot negatiator, kar pomeni trgovec.

Estonska premierka Kaja Kallas
Novice Ta ženska ima nekaj, kar si želi veliko Slovencev

Podobno besedo pozna tudi albanščina, in sicer treg, kar pomeni trg. Ker med antičnimi severnojadranskimi Veneti in Slovani ni bilo ozemeljskega stika, so Slovani morda besedo trg prevzeli s posredništvom kakšnega tretjega ljudstva, tako kot so latinsko besedo caesar (sl. cesar) prevzeli posredno prek vzhodnogermanskih Gotov.

Edina izključno slovansko-venetska jezikovna vzporednica je beseda trg oziroma terg po venetsko. Beseda terg, ki pomeni trg, je najverjetneje osnova imena antičnega mesta Tergeste, današnjega Trsta. | Foto: commons.wikimedia.org Edina izključno slovansko-venetska jezikovna vzporednica je beseda trg oziroma terg po venetsko. Beseda terg, ki pomeni trg, je najverjetneje osnova imena antičnega mesta Tergeste, današnjega Trsta. Foto: commons.wikimedia.org

Večina slovenskih/slovanskih besed, ki zadevajo trgovino oziroma blagovno-denarno menjavo, je tako ali tako izposojenk: denar (iz italijanščine), kupiti (iz gotščine), račun (iz enega od romanskih jezikov), penezi (iz stare visoke nemščine), morda tudi dolg (iz gotščine). Tudi pogovorna štacuna je izposojenka – iz beneške italijanščine.

Različice venetskega osebnega imena Hostihavos

Za zgodnjo venetščino je bilo značilno, da je še poznala glas h, nato pa je odpadel. Podobno zdaj v primerjavi z latinščino velja za italijanščino. Latinski homo (sl. človek) je na primer postal oumo, honor (sl. čast) je onore ... V venetskem zapisu v arhaični dobi je tako najti osebno ime h.o.sti-havo.s. Ho.s.ti.s. pomeni gost, celotno ime pa verjetno vsebinsko pomeni: tisti, ki kliče/vabi goste.

Slovenska venetska teorija pa ni edini poskus zmotnega prilaščanja venetščine in severnojadranskih Venetov. S podobno domišljijsko metodo branja venetskih zapisov je neki v Kanadi živeči Andres Pääbo trdil, da je venetski jezik v resnici ugrofinski jezik. Tako je Pääbo, ki je po priimku sodeč estonskega rodu, podobno kot Matej Bor iskal približne podobnosti med besedami iz finščine, estonščine in livonščine (to je že izumrli ugrofinski jezik, ki so ga govorili večinoma v današnji Latviji) ter domnevnimi venetskimi besedami, ki jih je po lastni presoji razbral iz venetskih zapisov. | Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Slovenska venetska teorija pa ni edini poskus zmotnega prilaščanja venetščine in severnojadranskih Venetov. S podobno domišljijsko metodo branja venetskih zapisov je neki v Kanadi živeči Andres Pääbo trdil, da je venetski jezik v resnici ugrofinski jezik. Tako je Pääbo, ki je po priimku sodeč estonskega rodu, podobno kot Matej Bor iskal približne podobnosti med besedami iz finščine, estonščine in livonščine (to je že izumrli ugrofinski jezik, ki so ga govorili večinoma v današnji Latviji) ter domnevnimi venetskimi besedami, ki jih je po lastni presoji razbral iz venetskih zapisov. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Latinščina ima enako besedo, in sicer hostis, ki pa pomeni sovražnika ali tujca. Gost je v latinščini hospes. V nemščini je gost gast, v angleščini guest. Ko je odpadel glas h, je venetski ho.s.ti.s. postal .o..s.ti.s. ali tudi .o..s.t..s. To so bila torej venetska osebna imena: Hostihavos, Hostis, Ostis, Osts, Ostijanko, Ostijako(s), morda Ostiala ...

Venet Ostijaris, ki buri domišljijo Slovencev

Osebno ime je tudi kratek venetski zapis, ki so ga našli v Okostni jami pri Škocjanu: .o..s.tiiare.i. Matej Bor je zapis zmotno "poslovenil" kot osti jarej, kar naj bi pomenilo ostani mlad ali ostani zdrav. V resnici je to le venetsko osebno ime Ostijaris v dajalniku. Končnica ijar(is)/ijarijo je zelo pogosta pri venetskih osebnih imenih: na primer klutiiari.s. (Klutijaris) ali ka.i.tiiariio.i. (Kajtijarijo). 

Sardinija
Novice Potovanje na otok nesmrtnih, ki razkriva skrivnost Evrope

Poglejmo na koncu še prevode nekaj venetskih zapisov (stavki so razbiti na besede):

v.da.n. vhugia .u.r.kle.i.na/ re.i.tie.i. dona.s.to (napis na bronastem pisalu)

Fugia Urklejna je dala abecednik Rejtiji.

ke.l.lo.s. ossoko.s. doto dono.m. trumusijate.i. (napis na bronasti situli)

Kellos Ossokos je dal to darilo Trumusijatu.

(prevod iz venetščine v angleščino: Wolfgang David Cirilo de Melo)

vhrema.i.s.tina doto re.i.tiia.i. (napis na bronastem pisalu)

Fremajstina me je dala Rejtiji.

mego (v)hugia dona.s.to re.i.tia.i. (napis na bronastem pisalu)

Fugia me je dala Rejtiji.

mego dona.s.to re.i.tiia.i. ner(.)ka lemeto.r.na (napis na bronastem  pisalu)

Nerka, Lemetorjeva žena, me je dala Rejtiji.

mego re.i.tiia.i. dona.s.to vhugia.i. va.n.tkeni(a) (napis na bronastem pisalu)

Vantkenia me je dala kot darilo Rejtiji v imenu Fugie.

ego vhu.k.s.siia.i. vo.l.tiio.m.mnina.i. (napis na nagrobnem kamnu)

Pripadam Fugsiji Voltijomnini.

va.n.t.s..a.froi (napis na pogrebni žari)

Vants za Afro.

(prevod iz venetščine v angleščino: Rex E. Wallace)

Viri:

Rado L. Lenček, Borove jezikoslovne premise njegove venetske teorije.

Marko Snoj, Slovenska zemljepisna imena v luči etimologije.

Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar.

Marko Snoj, Praslovanščina.

Michael Weiss, Introduction to venetic (sl. Uvod v venetščino).

Jadranka Gvozdanović, On the linguistic classification of venetic (sl. O jezikovni klasifikaciji venetščine).

Corinna SalomonSome remarks on the personal name system of raetic (sl. Nekaj pripomb o sistemu osebnih imen v retijščini).

Svenja Bonmann, Die frage der engeren verwandtschaft des venetischen (sl. Vprašanje tesnega sorodstva venetščine).

Wolfgang David Cirilo de Melo, The sigmatic future and the genetic affiliation of venetic: latin faxō 'i shall make' and venetic vha.g.s.to 'he made' (sl. Sigmatski prihodnjik in genetska pripadnost venetščine: latinski faxō 'bom naredil' in venetski vha.g.s.to 'je naredil').

Rex E. Wallace, Venetic (sl. Venetščina).

Blanca Maria Prosper, Language change at the crossroad: what celtic, what venetic and what else in the personal names of Emona? (sl. Jezikovna sprememba na križišču: kaj je keltsko, kaj venetsko in kaj drugega izvora v emonskih osebnih imenih?).

Drago Svoljšak, Ekupetaris- gospodarji konj.

Simona Klemenčič, Ve rov ne curri (Ali smo Slovenci Veneti in zakaj ne?).

Benetke
Novice Strašanska zmota o Slovencih
Wales
Novice Skrivnostna invazija migrantov
Italija
Novice Skrivnostni ljudje, ki razvnemajo domišljijo Evropejcev
Čreda konj
Novice Skrivnostno ljudstvo, ki je z revolucionarnim orožjem spremenilo človeško zgodovino
Josip Broz-Tito
Novice Razkrita Titova velika slovenska skrivnost
Ne spreglejte