Vlogo igralke Midge Campbell, ki jo zanima komedija, a – morda zaradi lastnih življenjskih izkušenj – vedno znova pristane v vlogah tragičnih junakinj, je Wes Anderson napisal posebej za Scarlett Johansson, navdahnila pa ga je Marilyn Monroe. Foto: Kinodvor
Vlogo igralke Midge Campbell, ki jo zanima komedija, a – morda zaradi lastnih življenjskih izkušenj – vedno znova pristane v vlogah tragičnih junakinj, je Wes Anderson napisal posebej za Scarlett Johansson, navdahnila pa ga je Marilyn Monroe. Foto: Kinodvor
Asteroid City je film, ki se pretvarja, da je TV-oddaja, ki dokumentira nastajanje predstave o izmišljenem kraju. Obenem vidimo tudi predstavo, ki pa ni prikazana kot gledališka uprizoritev, pač pa znotraj dogajalnega sveta filma. Skratka: ruske babuške fikcije znotraj fikcije. Foto: Kinodvor
Asteroid City je film, ki se pretvarja, da je TV-oddaja, ki dokumentira nastajanje predstave o izmišljenem kraju. Obenem vidimo tudi predstavo, ki pa ni prikazana kot gledališka uprizoritev, pač pa znotraj dogajalnega sveta filma. Skratka: ruske babuške fikcije znotraj fikcije. Foto: Kinodvor

Asteroid City je namreč mestece v pustinji ameriškega zahoda, tako blizu prizorišču jedrskih poskusov, da stoični vojni fotograf eksplozije lahko fotografira, medtem ko čaka na burger v lokalnem dinerju.

Film je skonstruiran kot ruska babuška, serija zgodb v zgodbah. Najprej je tu črno-bel okvir: zamejuje ga Bryan Cranston kot voditelj TV-oddaje, ki dokumentira nastajanje nove drame uglednega ameriškega dramatika (Edward Norton v imitaciji Tennesseeja Williamsa). Igra, ki jo piše, je Asteroid City, na platnu prikazana v drugem formatu in sočnem koloritu starih razglednic. Vsi liki Asteroid Cityja se pojavijo tudi v zakulisju, kot igralci v svojih vlogah; v nekem trenutku se poruši celo četrti zid med gledalcem in filmskim občinstvom. Vse skupaj deluje kot Andersenov pomežik gledalcu: zaveda se, da se od njega pričakuje umetelno konstruiranje zgodb, in to zdaj še namerno karikira ter nas izrecno opozori, da je vse, kar gledamo, "apokrifna izmišljotina".

Poenostavljeno: v srcu vseh teh zgodb je ovdoveli vojni fotograf Augie Steenbeck (Jason Schwartzman), ki že tri tedne razmišlja, kako svojim štirim otrokom povedati, da je njihova mama umrla; ker je sina Woodrowa (Jake Ryan) pripeljal na shod mladoletnih astronomov v Asteroid Cityju, jih bo resnica očitno dohitela v tem naključnem mestecu ob Route 66, ki je zraslo okrog luknje nekega davno padlega meteorita. Piše se leto 1955, James Dean je morda že umrl v tistem čelnem trčenju ali pa ne – kakor koli že, film do zadnje podrobnosti fetišizira to specifično poglavje americane.

Družina Steenbeck v Asteroid City pride zaradi shoda zvezdogledov – ostane pa zaradi karantene, ki jo država razglasi zaradi nenapovedanega obiska Nezemljana. Foto: Kinodvor
Družina Steenbeck v Asteroid City pride zaradi shoda zvezdogledov – ostane pa zaradi karantene, ki jo država razglasi zaradi nenapovedanega obiska Nezemljana. Foto: Kinodvor

V zakulisju se razkrije, da "Augieja" igra Jones Hall, metodološki igralec, ki obsesivno išče globljo resnico eksistencialnega krize svojega lika. Schwartzman mora tako upodobiti dva različna lika: na eni strani andersonovsko lakoničnega, a globoko nevrotičnega Augieja, na drugi nastopaškega karierista Jonesa; ves čas nam sugerira, da oba povezuje nekakšno neoprijemljivo koprnenje, zaradi katerega je Jones edina mogoča izbira za vlogo Augieja.

Po podobnem kopitu Scarlett Johansson upodablja igralko, ki upodablja igralko: Mercedes Ford, ki se v drami Asteroid City prelevi v zvezdnico Midge Campbell, fatalko v duhu Marilyn Monroe. Midge je na konvencijo pripeljala svojo hčerko Dinah (Grace Edwards) – vprašanje je samo, ali se bo prej zaljubil Woodrow v Dinah ali njegov oče v Midge. Bliskovito rastočemu naboru likov lahko dodamo še cel avtobus šolarčkov v karirastih srajčkah, njihovo učiteljico (Maya Hawke), pojočega kavboja Montano (Rupert Friend), vodjo lokalnega raziskovalnega inštituta (Tilda Swinton), mehanika (Matt Dillon) in tako dalje.

V vlogi hotelskega menedžerja bi moral nastopiti Andersonov stalni sodelavec Bill Murray, a je tik pred snemanjem zbolel za covidom in od vloge odstopil. Zamenjal ga je Steve Carell. Foto: Kinodvor
V vlogi hotelskega menedžerja bi moral nastopiti Andersonov stalni sodelavec Bill Murray, a je tik pred snemanjem zbolel za covidom in od vloge odstopil. Zamenjal ga je Steve Carell. Foto: Kinodvor
Film je svetovno premiero dobil v tekmovalnem programu letošnjega festivala v Cannesu. Foto: Kinodvor
Film je svetovno premiero dobil v tekmovalnem programu letošnjega festivala v Cannesu. Foto: Kinodvor

Kulisa Asteroid Cityja gledalcu ne pusti pozabiti, da je točno to: umetna, dvodimenzionalna, kartonasta imitacija življenja, po kateri se sprehajajo mehanski modeli cestnih dirkačev in ki, tako si vsaj predstavljam, počasi bledi pod neizprosnim puščavskim soncem.

V tej lažni idili hotelski menedžer (Steve Carell) prodaja parcele puščavskega peska po deset dolarjev in svojim gostom z neomajno uslužnostjo obljublja razkošje, ki si ga od tega zakotja v resnici ne morejo obetati. Razmerje med kuliso in "resničnim" življenjem – beri: med utvaro in resnico, med fikcijo in stvarnostjo, med mitom ameriškega Zahoda in njegovo neglamurozno pravo podobo – je v samem srcu Andersonovega filma. Liki se boleče zavedajo svoje odtujenosti od okolice, igralci ne morejo razumeti, kaj in zakaj naj bi njihovi liki čutili – eksistencialni nemir dosega escherjevsko stopnjo labirinta. O tem priča tudi prizor z učiteljem igre, Saltzburgom Keitelom (Willem Defoe), ki svojim študentom v glavo vbija mantro: "Ne moreš se zbuditi, če prej ne zaspiš."

Drugače povedano: če se gledalec ne more v celoti predati namerni artificielnosti premise ("zaspati"), nikoli ne bo dojel globlje resnice filmske umetnosti. V tem je tudi najbolj zanimiva kontradikcija Asteroid Cityja: v zgodbi, ki vpelje konfuzno količino lažnih ravni resničnosti, se skriva apel k umetnosti zavoljo umetnosti same. Umetnost je konec koncev tista, ki se nam prek tesnob in nevroz fiktivnih likov (ne pozabimo, da nad prebivalci Asteroid Cityja visi hladna vojna, nad nami pa drugačna, a nič manj grozeča usodnost časa) pomaga soočati z lastnimi čustvi. In, konec koncev, sta Augijevo trpljenje in melanholija kaj manjša samo zato, ker je izmišljen? Je umetnost vredna kaj manj, če umetnik na trenutke ni prepričan vase in v svoje delo?

Kompleksna struktura zgodbe je integralen del sporočila filma, in je obenem podana na način, da jo je lažje spremljati kot naknadno povzemati. Foto: Kinodvor
Kompleksna struktura zgodbe je integralen del sporočila filma, in je obenem podana na način, da jo je lažje spremljati kot naknadno povzemati. Foto: Kinodvor

Kljub standardnemu sprevodu megazvezdnikov, ki se pojavljajo tudi v najmanjših vlogah (Jeff Goldblum dobi dobesedno en sam prizor, Jarvisa Cockerja ste najbrž spregledali) in svoji vizualni pedantnosti je zaradi vsega povedanega Asteroid City morda za odtenek bolj oseben, bolj čustveno niansiran film od režiserjevega preostalega, bolj ali manj aseptičnega opusa.

Čeprav nobenega Andersonovega filma ne bi mogli opisati ravno kot kaotičnega (za kaj takega je v njih čisto preveč simetrije in barvne koordinacije), pa je pred nami eden njegovih redkih celovečercev, ki ne skuša biti solipsistična, zaključena celota: nekatere zgodbene niti pusti razvezane, in na ta način posameznim likom (in likom likov) "dovoli", da živijo naprej v gledalčevi domišljiji.

Avtorski podpis Wesa Andersona je s svojimi statičnimi kadri, pastelnim koloritom, glasbo Alexandra Desplata in minimalistično komedijo tako zelo prepoznaven, da so se v zadnjem času še necinefili množično pridružili parodiranju njegovega sloga na TikToku. Morda so te satire "tipičnega art filma" hotele opozoriti na to, kako blizu je cineast temu, da se spremeni v afektirano, manieristično karikaturo samega sebe, a v resnici so podčrtale še nekaj drugega: Andersonove specifične hudomušne navihanosti, v kateri je ves čas prisotna kaplja grenkobe, se v resnici ne da imitirati. Dlje, kot opazuješ vsak precizni detajl, bolj se dozdeva, da se med med maticami in vijaki njegovih sofisticiranih "apokrifnih izmišljotin" dejansko skriva nekakšna resnica o izgubi, osamljenosti in pomenu umetnosti v kriznih obdobjih zgodovine.

Ocena: 4