Ko so Dušan Jelić in partnerji pri projektu O2 odkrili, da bi lahko z oblikovanjem posebnih semenskih kroglic za pogozdovanje z droni takoj prispevali k zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida, so spoznali, da bo treba idejo umestiti tudi na trg. Tako je nastalo podjetje Magic Forest, v katerem je Dušan Jelić izvršni direktor.
Zagonsko podjetje, ustanovljeno pred tremi leti, je krenilo k iskanju prvih sredstev z dobro idejo, danes pa prehaja že v tretjo fazo razvoja. Pri izvajanju projekta O2 za naravne in ekološke rešitve za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida imajo pri Magic Forestu danes sedem zaposlenih, štiri drone in kar nekaj projektov pogozdovanja tako na celinskem kot obmorskem območju Hrvaške.
Od ideje do zagona tudi s sofinanciranjem
Dušan Jelić v pogovoru za Agrobiznis pojasni, da so za prvi projekt, ki je bil na ravni razdelane ideje, od hrvaške agencije za malo gospodarstvo, inovacije in investicije (HAMAG BICRO) prejeli dobrih 50 tisoč evrov za razvoj koncepta. Ta denar so vložili večinoma v nakup dronov in pripravo semenskih kroglic, ki bi se v primerno trdi obliki odvrgle z dronom in potem v naravnem okolju vzklile.
Z razvijanjem ideje jim je v naslednji fazi kot razvojno podjetje prisluhnil investicijski pospeševalnik Fil Rouge Capital, ki je zasebni sklad tveganega kapitala. Jelić ob tem poudari, da je ta sklad skupni projekt slovenskih in hrvaških finančnikov za razvoj zagonskih in razvojnih podjetij. V razvojnem delu projekta zdaj sodelujejo že štiri mesece, pred njimi pa je po Jelićevih besedah naslednji korak.
Potrebujejo namreč še 250 tisoč evrov, da bi celotno delo dronov med pogozdovanjem povsem avtomatizirali, čeprav so tudi pri tem omejitve, saj zakonodaja predvideva, da mora dron vendarle upravljati človek, torej da ni možno vsega prepustiti pametnim napravam oziroma avtomatizaciji.
V čem se koncept razlikuje od navadnega pogozdovanja?
Eno je seveda sama tehnologija, kar pomeni, da se z droni čim bolj avtomatizirano, po prejšnji analizi področja, na teren odvržejo vnaprej pripravljene semenske kroglice (seed bombs). Prvi tehnološki izziv je torej bil, kako iz zraka odvreči semena, da jih ne bi pojedle veverice ali miši.
Treba je bilo izbrati semena, ki bi preživela v kroglici, ta pa bi se morala posušiti in biti trda kot beton, da bi prenesla padec z 20 ali 30 metrov. Pri tem je bilo treba imeti v mislih, da lahko v sredozemskem okolju ali na Krasu prileti tudi na kamen. Ugotovili so, da se ob padcu na trdo površino lahko kdaj kakšna tudi razpoči, ampak se potem »vpije« v tla in ustvarja naravni substrat za rast rastline. V prvih treh tednih zrastejo manj razvite, torej trave in preostale rastline, ki ustvarijo ustrezno mikroklimo za rast dreves.
Drugo vprašanje je bilo, kako zagotoviti, da bo rastlina vzklila, saj je znano, da večji del posajenih rastlin in dreves prvo leto ne preživi, ker so v tej fazi najbolj občutljive za izpostavljenost soncu in pomanjkanje vode. Tako so v »bombice« vključili več sestavin, ki spodbujajo rast, za ohranjanje vlage pa uporabili, na primer, pesek za mačje stranišče.
Pri izdelavi tega semenskega paketa so upoštevali obnovo celotnega ekosistema, ne samo posaditve dreves. Jelić namreč kot doktor bioloških znanosti, tudi znanstveno predan proučevanju biotske raznovrstnosti, poudarja, da na nekem pogorišču nikakor ni dovolj zgolj nasaditi nova drevesa.
»Veste, imamo gozdove, ki so prazni, mrtvi. Na primer borove gozdove, ki so sicer videti kot gozd, vendar v njem ni življenja, ni ptic in drugih živali, ki bi v bogatem podrastju lahko našle hrano. Če nasadiš kje ob reki samo topole brez drugih drevesnih vrst, kot sta hrast in bukev, potem tam ne boš videl veliko veveric, zajcev …«
Kdaj je pogozdovanje uspešno?
Dušan Jelić pravi, da je uspešnost pogozditve treba ocenjevati glede na število kvadratnih metrov obnovljenega ekosistema, nikakor zgolj glede na število dreves. Zato je po njegovem mnenju zelo pomembno, da se takoj po požaru odločimo za pogozditev z rastlinami in podrastjo ter tako ustvarimo razmere tudi za pionirske vrste, kot so breze in javorji v celinskem delu ali primorski javor v sredozemskem delu.
Pristop k biotski raznovrstnosti pri pogozdovanju torej pomeni, da se za posamezno področje po opravljeni analizi naredi seznam kakšnih desetih vrst, ki naj bi se na določenem območju postopno obnovile.
S semenskimi kroglicami do najbolj odmaknjenih kotičkov
»Z našo tehnologijo lahko, na primer, seme hrasta odvržemo tam, kamor bi neposredno fizično zelo težko dostopali. Ko že omenjam hrast, naj pojasnim, da njegovih semen veter ne bo raznesel dlje od kakšnih sto metrov. Na približno sto hektarjih uničenega hrastovega gozda bi tako po naravni poti potrebovali za njegovo obnovo od dva do tri tisoč let,« pripoveduje Jelić.
Odločilnega pomena je, da v semenske kroglice »zmešamo« vse sestavine, ki ustvarijo podlago za to, da bodo tukaj lahko uspevala tudi prvovrstna drevesa, kot je hrast. V tej zmesi, ki jo odvržemo z droni, so glina, pesek, substrati, tudi avtohtone vrste dreves s posameznega območja, trave … Šele po analizi območja za pogozdovanje se posebej pripravi sestava semenskih kroglic.
Kako se lotevajo pogozdovanja iz zraka?
Projekt O2 je osredotočen na obnovo ekosistema v gozdovih, medtem ko je Magic Forest nekakšna tržna podlaga za analizo gozdnih sestojev, prijavo zainteresiranih naročnikov za izračun uskladiščenega ogljika na njihovi gozdni posesti, količine izpustov ogljikovega dioksida …
Prav zato, ker lahko s tehnološko rešitvijo, ki jo za zdaj ponujajo kot produkt v fazi razvoja na območju Hrvaške, dostopajo do najtežje dostopnih območij, kot so kanjoni, minirane površine, poplavne cone ..., narašča potreba po avtomatizaciji storitve. Tudi sami se, kot pravi Jelić, soočajo s pomanjkanjem potrebne delovne sile, ki bi se lotila pogozdovanja na terenu.
Jelić pravi, da ni naklonjen pripravi sadik v rastlinjakih. Zakaj? »Zato, ker se korenine v varnem okolju rastlinjaka napačno razvijejo in vprašanje je, ali bodo v bolj surovem, naravnem okolju te napačno zrasle korenine preživele.«
V primerjavi z navadnim pogozdovanjem je ta metoda nekoliko dražja. Cena za hektar pogozditve se giblje od pet do 15 tisoč evrov. Na končen strošek za naročnika vpliva več dejavnikov, od dostopnosti terena do vrst, ki jih je treba nabaviti.
Patent, dovoljenja in izkušnje
Tehnološko rešitev za pogozdovanje so v podjetju prijavili kot zaščiten patent že pred dvema letoma, zdaj čakajo na rezultat. Jelić doda, da se v takšen proces verjetno ne bi več spuščali, saj moraš dejansko razkriti vse podrobnosti, kar je po njegovem mnenju prav nasprotno od tega, kar bi proces patentiranja moral zagotavljati. Zdi se mu bolj primerno, da bi dejansko nekako zavaroval svoje znanje s tem, da bi po iznajdbi nenehno inoviral in iskal nove izboljšave produkta.
V sodelovanju s hrvaškim gozdarskim inštitutom se v podjetju tudi sami lotevajo zakonske regulacije uporabe dronov za pogozdovanje. Pomembno pri tem se mu zdi, da se najde kakšna druga možnost za uporabo semenskih kroglic iz zraka na najbolj nedostopnih območjih, če se uporaba dronov ne bi dovolila.
Med prvimi naročniki podjetja so predvsem hrvaške občine in mesta, še posebej po velikih požarih, ko je potrebna celostna obnova ekosistema v naravi. Za zdaj delujejo na območju Hrvaške, saj je v okviru tovrstnega pogozdovanja prav tako eden glavnih izzivov, da se pridobijo avtohtona semena s posameznega območja. Je pa seveda pri »izvozu te rešitve« treba upoštevati tudi omenjeno zakonodajo glede uporabe dronov v drugih državah.
Bi lahko z droni pogozdovali tudi na pogorišču Krasa?
Vprašanje sogovorniku je bilo hipotetično ob vedenju, da po slovenski zakonodaji to ni možno, kar pa ne pomeni, da predpisov ni mogoče spremeniti.
»Kras je dejansko enako območje po sestavi tal kot tisto v občini Oklaj v šibeniško-kninskem okrožju, torej govorimo o izrazito kamnitih tleh. Toda vedeti je treba, da rastline najdejo pot, pomembno je le, da se obnovijo vrste, ki so bile na tem območju. Pri tem bi rad opozoril, da ima pri pogozdovanju velikokrat izjemen vpliv tudi lesnopredelovalna industrija, ki upošteva predvsem možnost izkoristka lesne biomase za industrijo.
Mislim, da je za slovenski Kras izjemnega pomena, da se upošteva biološka raznovrstnost. Stroka velikokrat priporoča, da se sadi bor, ker se ta pač najbolj dobro prime na takšnih območjih. Toda to je katastrofalno, saj je znano, da bor v požaru tudi najbolj gori. In brez pestrosti v gozdnem ekosistemu govorimo tudi o že omenjenem 'mrtvem gozdu'. Sicer pa mi načrt ni znan, slovenski strokovnjaki ga bodo pripravili po temeljiti analizi terena in oceni škode, ki jo je v ekosistemu povzročil požar.«
Dušan Jelić: »Naš odzivni čas za pripravo analize in izvedbo pogozditve je od dva do tri tedne za zasebno zemljišče, medtem ko za državna zemljišča praviloma velja, da je postopek dosti daljši in lahko traja tudi dve ali tri leta, v tem času pa lahko na terenu marsikaj propade.«
Spremljajte rubriko Hi-tech in se prijavite na natečaj Hi-tech 2022! Delite z nami ideje, produkte ali poslovne modele, s katerimi z uporabo nove tehnologije premikate meje v agrobiznisu!
