Do letos je zmagalo 69 pesmi
Evrovizijski izbor je največkrat potekal prav v Veliki Britaniji!
Izbor za Pesem Evrovizije je eden izmed tistih festivalov, ki je prehodil lepo in dolgo glasbeno pot. V bogati zgodovini od leta 1956 je odpadel samo enkrat – nesrečnega covidnega leta 2020. Letošnja izvedba v Liverpoolu je tako 67. po vrsti, mesto Beatlov pa je postalo 45. evrovizijsko mesto.
A to še zdaleč ni edina zanimivost! Prvič po letu 1980 evrovizijski festival ne bo potekal v državi, ki je zmagala prejšnje leto. Skupno je bil festival doslej v 26 državah. Največkrat je potekal prav v Veliki Britaniji (z Liverpoolom vred devetkrat), sedemkrat ga je organizirala Irska, šestkrat Švedska, petkrat Nizozemska, štirikrat Luksemburg, trikrat Francija, Norveška, Nemčija, Danska, Izrael in Italija, dvakrat Švica, Avstrija in Ukrajina ter po enkrat Španija, Belgija, nekdanja Jugoslavija (Hrvaška), Estonija, Latvija, Turčija, Grčija, Finska, Srbija, Rusija, Azerbajdžan in Portugalska. Med mesti ima primat irsko glavno mesto Dublin (šestkrat), v Londonu in Luksemburgu je bil festival štirikrat, v Kobenhavnu in Stockholmu trikrat, v Cannesu, Den Haagu, Jeruzalemu, Oslu, Malmöju, na Dunaju in v Kijevu pa po dvakrat.
Prvega ne pozabiš nikoli
Zadnja leta na Pesmi Evrovizije sodeluje tudi več kot 40 držav, na prvem izboru pa jih je sodelovalo le sedem, vsaka s po dvema pesmima. Javnega glasovanja ter nagrad takrat še ni bilo, saj so razglasili le zmagovalca, ki ga je izbrala posebna žirija, sestavljena iz po dveh predstavnikov vsake sodelujoče države. Ker Luksemburg ni poslal svojih žirantov, ampak je pooblastil kar dva Švicarja, najbrž ni presenetljivo, da je zmagala predstavnica države prirediteljice Lys Assia z melanholično pesmijo Refraein. Prav tako takrat še ni obstajalo pravilo, da mora zmagovalna država organizirati festival naslednje leto, ampak naj bi izbor vsako leto potekal v eni od sodelujočih držav. Tako so za naslednje leto izbrali Frankfurt.
Nove in nove države
Z razvojem televizije in njenim širjenjem po Evropi je raslo tudi število sodelujočih držav, zato so odtlej vsi lahko nastopali le s po eno pesmijo. Belgiji, Franciji, Italiji, Luksemburgu, Nemčiji, Nizozemski in Švici so se pridružile Velika Britanija, Danska in Avstrija, naslednje leto Švedska, leta 1959 Monako, Norveška leta 1960, v letu 1961 pa so na festivalu debitirale Španija, Finska in takratna Jugoslavija kot edina socialistična država.
Kriza
V prvo krizo je festival zašel v poznih šestdesetih letih, ko se je začelo zmanjševati število sodelujočih držav. Umakneta se Avstrija in Danska, leta 1969 pa v Madridu v znamenju tehničnih vznemirjanj in nerazumljivosti zmagajo štiri pesmi – Španija, Velika Britanija, Nizozemska in Francija. Zaradi vsesplošnega kaosa se od festivala umaknejo še preostale skandinavske države ter Portugalska. S samo 12 udeleženkami se zdi, da je festival leta 1970 v Amsterdamu v zadnjih zdihljajih. Pa je vseeno dokazal svojo trdoživost, saj spremenijo nekaj pravil, predvsem tisti del, ki je dovoljeval samo nastop solistov ali duetov, prav tako pa je morala od leta 1971 vsaka nastopajoča televizijska postaja poslati v evrovizijsko izmenjavo tudi videoposnetek svoje skladbe. Najpomembnejše za ponovni vzpon evrovizijskega festivala pa je bilo, da se je na tekmovanju pojavilo nekaj izvrstnih pevcev, ki so naredili tudi mednarodno kariero. Naj omenimo samo Vicky Leandros leta 1972, švedsko skupino ABBA in Olivio Newton-John leta 1974 ter prvo ime osemdesetih – francosko govorečo Kanadčanko Celine Dion, ki je leta 1988 zmagala za Švico, vendar je njena mednarodna kariera zares vzletela šele, ko je začela prepevati v angleščini.
Na evrovizijskem izboru so med drugimi nastopila številna znana glasbena imena, kot so ABBA, Celine Dion, Cliff Richard in Julio Iglesias. In ne nazadnje Johnny Logan, ki je s svojimi zmagami in številnimi skladbami najbolj zaznamoval evrovizijski izbor.
Irsko zmagoslavje
Devetdeseta leta so zaznamovale zlasti neprestane zmage Irske – štirikrat v petih letih med 1992 in 1996, kar pa je festival prej oddaljilo od sodobnih glasbenih trendov, saj so Irci zmagovali bodisi s pretresljivimi baladami bodisi s keltskim etno melosom. Predvsem pa so bila devetdeseta leta v znamenju političnih sprememb. Nastale so nove evropske države, tako da se je naenkrat pojavilo prek trideset in več kandidatk za nastop, kar pa je za triurno televizijsko oddajo občutno preveč, zato si je bilo treba izmisliti različne sisteme vsakoletnega uvrščanja na festival in izpadanja – z izjemo petih najbogatejših članic, ki največ prispevajo v skupno blagajno in imajo zato zagotovljen nastop vsako leto.
67. festivalska edicija
Novodobna Evrovizija je že nekaj let razdeljena na tri večere - tu sta dva predizbora in veliki finale. Letošnja bera 37 pesmi ni prav rekordna, saj je v letih 2008, 2011 in 2018 sodelovalo kar po 43 držav. V velikem evrovizijskem finalu 2023 bo 13. maja nastopilo 26 držav – dvajset najboljših iz dveh predizborov ter predstavniki 'velikih pet' Francija, Španija, Nemčija, Velika Britanija, Italija ter lanska zmagovalka Ukrajina. Kam se bo selila evrovizijska karavana, je težko napovedati. Eni pravijo, da na Švedsko, drugi navijajo za Finsko, tretjim je všeč Francija. Prav te tri države so na stavnicah najvišje. Ali bo tudi na koncu tako, bomo po štirih urah glasbe izvedeli zgodaj v nedeljo, okrog ene ure zjutraj. Pa srečno, Evrovizija 2023!
