Utrinek iz obdobja gradnje olimpijskega stadiona v Madridu. Foto: EPA
Utrinek iz obdobja gradnje olimpijskega stadiona v Madridu. Foto: EPA
Gradbena mrzlica, ki je državo zajela po padcu frankizma, je v Španiji namnožila
Gradbena mrzlica, ki je državo zajela po padcu frankizma, je v Španiji namnožila "arhitekturne katastrofe", v knjigi Grda Španija ugotavlja Andrés Rubio. Foto: Založba Debate

Andrés Rubio, dolgoletni urednik potovalne priloge osrednjega španskega časopisa El País, v svoji novi knjigi España fea ugotovi, kar razglasi že naslov: "Španija je grda. To je težko reči, ampak taka je resnica."

Kontroverzna trditev je samo zelo kratek povzetek knjige, ki bralcu korak za korakom pojasni, kot se je izrazil Rubio, "neprecedenčno kulturno katastrofo".

Španija na leto pozdravi več kot dva milijona turistov in je ena od držav z največ spomeniki Unescove kulturne dediščine na svetu. Rubio opozarja, da s slikovitim naslovom ne poskuša samo šokirati: zanimata ga raznolikost in nedoslednost španskih pristopov k urbanizmu in razvoju.

Vse ni tako grozno
Našteti zna tudi več primerov sosesk, kjer so se novogradnje lepo vključile v mesto – na primer v Barceloni, kjer pri urbanističnih razpravah praviloma močno upoštevajo tradicijo in javno dobro. Kot zgled navaja tudi severno mestece Santiago de Compostela, kjer je nekdanji župan nepremišljene predloge zavračal s frazo "To ni vredno Santiaga", ali pa naselji Vejer de la Frontera na jugu in Albarracín v provinci Aragon. "Španija kot celota je kaotična, ampak nekateri posamezniki so se sijajno izkazali," je komentiral za britanski The Guardian.

Všeč mu je, zanimivo, tudi obmorsko letoviško mesto Benidorm, češ da je znalo ujeti ravnotežje med izrazito gosto poseljenostjo in upoštevanjem naravne pokrajine. "Že res, da morda ne premorejo veliko primerkov izjemne arhitekture – nekaj nebotičnikov je res lepih –, ampak splošen ton teh stolnic je precej dostojanstven." Dodaja pa: "Seveda so tudi izjeme. Pred kratkim zgrajena stolpnica Intempo je odvratna."

A vse zgornje primere Rubio dojema kot redke ptice v okolju, kjer napredek narekujejo investitorji in gradbeniki, ne pa misleci, urbanisti in umetniki. Španska politika je po njegovem mnenju situacijo samo še poslabšala z odsotnostjo kakršne koli nacionalne razprave o načelih rasti za mesta in vasi, ki bi zaščitila tako naravo kot tudi kulturno in arhitekturno dediščino.

Francoski zgled
Kot protiutež neorganiziranemu španskemu pristopu Rubio navaja sosedo, Francijo: predsednik Valéry Giscard d’Estaing je leta 1976 v odprtem pismu premierju Chiracu narod pozval k "boju proti pogrditvi Francije". "Francija je bila edina država, kjer je država prevzela vajeti in poskušala na neki način nadzirati proces," pravi Rubio.

Lani dokončana stolpnica Intempo v Benidormu je s 198 metri najvišja stanovanjska stolpnica v EU-ju. Foto: Uniq Residential
Lani dokončana stolpnica Intempo v Benidormu je s 198 metri najvišja stanovanjska stolpnica v EU-ju. Foto: Uniq Residential

Odgovor so "multidisciplinarne ekipe mislecev"
Kje torej vidi rešitev? "Moč moramo položiti v roke mislecev – najeti je treba najboljše arhitekte, urbaniste, krajinske arhitekte in geografe; take multidisciplinarne ekipe so potrebne, če hočemo uspeti." Bolj zapleteno je vprašanje, kaj narediti z že obstoječimi "napakami". Rubio predlaga nekakšno "urbano akupunkturo": majhne, ciljane akcije, uperjene v izboljšavo območij, kakršno je denimo letovišče La Manga, nekoč sijajen morski rezervat, danes pa prenatrpano turistično središče.

V zadnjih dnevih je Rubieva knjiga deležna ogromno pozornosti v španskih medijih – a sam ugotavlja, da so bili odzivi večinoma pozitivni. "Ljudem se zdi to pomembno vprašanje. Če uničuješ pokrajino, izničiš tudi del kolektivnega spomina naroda."