Spomin na indijanskega poglavarja

Tulove grede (1120 m n. m.) – Skalni masiv južnega Velebita, ki s svojimi zanimivimi stolpi buri domišljijo. Kulisa, kjer so se snemali legendarni filmi o Vinetouju po knjižni predlogi Karla Maya.

V prihajajočih tednih in mesecih, ko bomo odhajali na dopust na Hrvaško, bo marsikdo med nami skočil tudi na kakšen hrib. Aktiven dopust je nekaj povsem drugega kot ležanje na plaži. Tulove grede so 1120 metrov visok skalni masiv južnega Velebita, ki s svojo nezemeljsko obliko buri domišljijo, obenem pa je to lokacija, kjer so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja snemali filmi o indijanskem poglavarju Vinetouju.

Vzpon na vrh Tulovih gred je precej zahteven in ni primeren za vsakogar, a v sam amfiteater znotraj Tulovih gred lahko pride vsak. Že cesta, po kateri se pripeljemo do izhodišča vzpona, je atrakcija, saj velja za eno najlepših cest na Hrvaškem, ki pa jo malokdo pozna. Na ukaz avstrijskega dvora, da se skrajša povezava do takrat upravnega središča Dalmacije, ki je bilo v Zadru, so leta 1825 začeli graditi cesto. Do leta 1827 so zgradili 24 kilometrov dolg odsek od Obrovca čez Podprag, Prag in Kraljičina vrata do Malega Alana. Druga faza gradnje je bil »lažji« odsek Lika, dolg 17 kilometrov, od Malega Alana pa do vasice Sveti Rok. Cesta je bila dokončana in odprta leta 1832. Cesta dolžine 41 kilometrov je danes na seznamu hrvaške kulturne dediščine. Z njo je bila odprta poštna povezava med Dunajem in Zadrom.

Da prevozimo celotno cesto in obiščemo tudi Tulove grede, predlagam naslednje: če se peljemo proti Dalmaciji, je najbolje avtocesto zapustiti na izvozu Sv. Rok - Gračac, v naselju Sv. Rok pa se cesta odcepi proti prelazu Alan. Ob cesti je tudi oznaka, rjava tabla z napisom Majstorska cesta (Mojstrska cesta). V spodnjem delu je cesta asfaltirana, nato pa sledi makadam, ki pa je vzdrževan in lepo prevozen. Ko dosežemo prelaz Mali Alan, je najbolje parkirati za zidom, ki ščiti pred burjo. Na začetku zidu je tudi prva markacija in napis Tulove grede. Do amfiteatra Tulovih gred je približno uro vzpona. Pot se s parkirišča požene neposredno navzgor, dokaj strmo, potem pa preči med stenami in velikim zemeljskim udorom. Višje pot zavije nazaj proti stenam, povzpnemo se čez skale in tako dosežemo amfiteater. V osrčju Tulovih gred je bivak. Markirana pot na glavni vrh pelje desno od bivaka. Na skali je znak za Vrh hrvaške zastave. Pot je precej zahtevna, izpostavljena in zahteva nekaj plezalskih spretnosti. Najprej se s pomočjo jeklenice malce spustimo, prečimo in se povzpnemo. V pomoč nam je jeklenica, ki je navita okrog ogromne skale. Na drugi strani se zopet malce spustimo. Tudi tukaj nam je v pomoč kratka jeklenica. Plezamo s hrbtom naprej. Sledi nekaj metrov hoje, potem pa zadnji vzpon proti vrhu. Plezamo po odlični dalmatinski skali, ki drži in ni krušljiva. Vzpon je izpostavljen in ni za vsakogar. Z Vrha hrvaške zastave se pokažejo Novigrajsko in Karinsko morje, Masleniški most, otok Pag in eden najvišjih vrhov Velebita, Sveto brdo, pred katerim je zeleni Vlaški grad.

Sestopimo po poti vzpona. Vzpon odsvetujem v primeru dežja ali močne burje, ki tam neusmiljeno biča. Vzpon v takem vremenu je nevaren.

Da pridemo na dalmatinsko stran, nadaljujemo po cesti. Izjemen gradbeni dosežek je prava paša za oči.

Na koncu pa še opozorilo: v bližini Tulovih gred je bilo med vojno v devetdesetih letih nameščenih ogromno protipehotnih min. Velika večina območja je bila že razminirana in naj bi predel zdaj povsem varen, a vseeno velja opozorilo, naj se planinci držijo markiranih poti.

Nadmorska višina: 1120 m
Višinska razlika: 150 m
Trajanje: 2 uri
Zahtevnost: 5 / 5