Osem desetletij zbiralke ljudskega izročila Jasne Majde Peršolja: Za vsako težavo obstaja “pravca”, ki nudi uteho

Jasna Majda Peršolja po domače Valinova iz Rodika je v treh desetletjih nanizala bogato zbirko knjig, v katerih je zbrala ljudske pripovedi, pravce in pesmi. Raziskovala je zapuščino domačega Rodika in Krasa. Ob njenem okroglem jubileju smo neutrudno zbiralko obiskali v Križu, kjer živi že dobršen del življenja, in izvedeli tudi to, kam rodiški fantje poljubljajo dekleta.

KRIŽ > Na svet je prišla na za njen rodni Rodik zgodovinski dan - 23. januarja 1944, ko so po Rodiku Nemci preganjali ljudi in iskali odgovorne za partizanski napad vlaka dan poprej. Ravno ko je oče prerezal popkovino, so Nemci potrkali tudi na njihova vrata. Si lahko zamislite bolj dramatičen prihod na svet?

Mama pripovedovalka, oče ljubitelj zgodovine

Rodiku se je poklonila z več deli, med katerimi izstopata Rodiške pravce in zgodbe (2000) ter obsežni Rodiški rodovi (2009), v kateri je opisala vse rodiške družine od 16. stoletja do danes. Njena ljubezen do “pravc” in pripovedovanja se je rodila ob domačem ognjišču. “Edini prostor v hiši, ki je bil ogrevan, je bila kuhinja. V njej smo se ob večerih pogovarjali. Moja mama je bila odlična pripovedovalka, očeta pa je zanimala zgodovina in je rad pripovedoval o različnih obdobjih na svoj način, brez pravega vrstnega reda,” se ob spominu na otroštvo posmeje sogovornica.

“Včasih so v šoli prečrtali vsako besedo v dialektu. Prav je, da poznamo knjižni jezik, ampak prav je, da poznamo tudi svoj dialekt in da s svojimi otroki govorimo v narečju. Knjižne ali pa vsaj pogovorne slovenščine se bodo že naučili v vrtcu ali šoli.”

Pravce, ki jih je pripovedovala mama, so ji nudile uteho in tolažbo: “Mama je imela pravco za prav vsako moje vprašanje in težavo. Govorila je, da so bile vile rojenice tam tudi ob mojem rojstvu, kako bi sicer preživela na tisto strašno noč? A niso uspele priti prav vse, tista, ki nosi zdravje, ni prišla.”

Po otroštvu v delovni in kmečki družini je odšla na učiteljišče v Koper, nato pa je šolanje nadaljevala na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer je diplomirala iz zgodovine in likovne vzgoje. Po diplomi se je zaposlila kot učiteljica v Dutovljah ter se poročila in preselila v Križ, kjer s svojim možem Aleksandrom Peršoljo živi še danes.

“Smo potomci ljudi, ki so tu živeli, imeli svoj svet, ki so si znali vse razložiti in tudi v težkih časih preživeti.”

Po upokojitvi je začela izročilo urejati

Vsa aktivna pedagoška leta je učence spodbujala, naj raziskujejo dediščino svojih prednikov. Veliko gradiva ji je tudi ostalo. Ko se je upokojila, je začela svoj prosti čas namenjati sistematičnemu raziskovanju in zbiranju ljudskih pesmi in pripovedk.

Od takrat se je podpisala pod številne knjige in zobu pozabe iztrgala veliko neprecenljivih koščkov ljudskega pripovedništva. Za svoje delo je leta 2013 prejela Štrekljevo nagrado. Zgodbe in pravce, ki jih je zbrala na območju Rodika, so bile tudi osnova za ureditev Mitskega parka v Rodiku.

Strašen palek in krvavo stegno

Zadnja knjiga, ki jo je izdala, so bile Kraškokriške pravce, v kateri so zbrane pravce iz Križa in okoliških vasi.

V zgodbah, ki jih je zapisovala, so nastopala tudi strašna bitja in pošasti. Ena od kriških pošasti je bil palek. “Palek je velikanski pajek. Živel je nad jamo in nad njo spletal mrežo. V tisti jami so živeli hudiči, ki jih je palek ujel v mrežo. Mali hudiči so kričali in na pomoč klicali očeta. Prišel je, rešil svoje otroke, palka pokončal, ga razlomil in ga vrgel na vse strani sveta. Kjer so posamezni deli pristali, je bolelo. “Palkova kost,” so imeli navado reči starejši ljudje, ko so uščipnili majhne otroke za nogo,” o eni izmed kriških posebnosti pripoveduje sogovornica.

V Rodiku je bila strah in trepet pošast, ki so jo imenovali krvavo stegno: “To je bila pošast, vsa kosmata in rdeča kot kri. Ven je stopila zvečer, ko se je zmračilo, in lahko s seboj vzela otroka in ga pojedla. Krvavo stegno so jo imenovali, ker ji je iz noge špricala kri. Pri nas so pravili, da se krvavo stegno boji otroškega joka, zato smo ob mraku vedno prepevali.”

Potomci ljudi, ki so znali preživeti

V zadnjem obdobju se je zavest o pomenu ohranjanja ne le ljudskega izročila, ampak tudi različnih narečij dodobra uveljavila. A ni bilo vedno tako: “Včasih so v šoli prečrtali vsako besedo v dialektu. Prav je, da poznamo knjižni jezik, ampak prav je, da poznamo tudi svoj dialekt in da s svojimi otroki govorimo v narečju. Knjižne ali pa vsaj pogovorne slovenščine se bodo že naučili v vrtcu ali šoli. Zdaj se mnogi že zgodaj učijo angleškega jezika, ampak otrok se lahko dveh jezikov uči že s pomočjo dialektov. Možganske povezave se pri otroku že ustvarijo. Škoda bi bilo, da bi tisočletja stari jeziki izginili.”

Trudi se, da čim večkrat govori rodiščino. “Včasih se zgodi, da kako besedo pozabim. Rodičani nikoli ne bi rekli, da imaš suhe ustnice, ampak suhe 'trwbce'. Rodiški fant je punci vedno rekel, da jo bo 'pobšal na lepe trwbce.'”

Ohranjanje ljudskega izročila je pomembno tudi v sodobnem svetu, ko so pogovor in pripovedovanje v mnogih domovih zamenjali ekrani, saj nam daje zavedanje in samozavest. “Smo potomci ljudi, ki so tu živeli, imeli svoj svet, ki so si znali vse razložiti in tudi v težkih časih preživeti,” je zaključila naša sogovornica.

---