oskrbnine vse dražje

Kdo si bo v prihodnosti še lahko privoščil bivanje v domu?

Tatjana Cvirn, Simona Šolinič
14. 12. 2022, 06.05
Deli članek:

Domovi starejših občanov se spoprijemajo z velikimi podražitvami električne energije, zemeljskega plina in hrane.

Bobo
Pomanjkanje kadrov je težava, s katero se spopadajo vsi domovi.

Glede na to so napovedovali precejšnje povišanje cen oskrbnin, tudi do 30 odstotkov, a je vlada konec oktobra povišanje omejila na 4,5 odstotka, ob tem, da so se ob predčasni redni uskladitvi novembra za enak delež dvignile pokojnine. A samo odstotki ne povedo veliko, če vemo, da največ upokojencev prejema starostno pokojnino od 600 do 700 evrov, medtem ko je povprečna cena oskrbe v slovenskih domovih za osebe z demenco, ki potrebujejo nego in pomoč, mesečno več kot tisoč evrov. Vlada je ob tem obljubila pomoč domovom zaradi višjih stroškov, a se v domovih bojijo, da bodo ta denar dobili šele prihodnje leto, medtem pa se bodo morali znajti sami. Kako se soočajo z razmerami, ob čemer imajo že dlje tudi težave z zagotavljanjem kadra, zato nekateri domovi sploh ne sprejemajo novih stanovalcev? Kako je mogoče, da so ponekod ostali brez svojega zdravnika?

»Glasni moramo biti vsak dan in ob vsakem zdrsu!«

Kot pravi Biserka Marolt Meden, predsednica Združenja za dostojno starost Srebrna nit, je o cenah v domovih starejših težko govoriti na splošno, saj se zelo razlikujejo: »Po ugotovitvah revizije računskega sodišča so cene zasebnih domov za starejše s koncesijo v povprečju za 28 odstotkov višje kot v javnih domovih.« Cene oskrbe so oblikovane na podlagi Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev, sprejme jih svet zavoda, soglasje k njim pa da ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. »Ta pravilnik bi bilo treba nujno spremeniti. Ker nimamo urejenega sistema dolgotrajne oskrbe, starejši plačujejo preveč glede na povprečne pokojnine. Delež sredstev, ki ga za dolgotrajno oskrbo prispeva država iz proračuna, je pod povprečjem Evropske unije. S sistemsko ureditvijo financiranja dolgotrajne oskrbe po načelih solidarnosti, ki bo krepila socialno državo, moramo v novem zakonu o dolgotrajni oskrbi uskladiti in sprejeti takšne rešitve, ki bodo omogočile pomoč oziroma storitve dolgotrajne oskrbe na domu čim večjemu številu prebivalcev. Seveda bodo potrebe po dolgotrajni oskrbi v ustanovah ostale. V njih naj bi vsak posameznik plačeval le 'hotelski del' nastanitve, vse druge storitve pa bi bile zagotovljene v sistemu dolgotrajne oskrbe. Ker pa bo znesek za 'hotelski del', ki ga je treba pravilno izračunati, morda višji od pokojnine stanovalca, bo tudi tu treba poiskati primerne rešitve za vsakega posameznika,« meni sogovornica in dodaja, da bo za dolgotrajno oskrbo treba zagotoviti večji delež sredstev iz proračuna.

Črni trg cveti

Ker si starejši oskrbe v domovih ne morejo privoščiti oziroma so domovi zasedeni, plačujejo neformalnim oskrbovalcem, ki jim pomagajo »na črno«. V Sloveniji je težava, da storitve dolgotrajne oskrbe v zavodih in na domu koristi le približno 40 odstotkov starejših, medtem ko so potrebe veliko večje. »Javna mreža ni zadostna in imamo težave z zagotovitvijo kadra ter pri pomoči na domu s sofinanciranjem občin. Nimamo niti negovalnih bolnišnic niti hospicev, z izjemo enega. Po podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ta čas na sobo ali posteljo v domu čaka 15.912 prosilcev. Podatkov o čakajočih na pomoč na domu nimamo, a podatki, ki nam jih posamično sporočajo posamezniki, niso dobri,« pravi Marolt Medenova. Ko oseba pride na vrsto za pomoč na domu, je ta s pravilnikom omejena na 20 ur tedensko, kar za starejšega bolnega, ki je manj pokreten, ali za osebo s hudo demenco, ki potrebuje 24-urno pomoč oziroma nadzor, seveda ni dovolj. In čeprav občine v najmanj 50 odstotkih subvencionirajo ceno pomoči na domu, si tega marsikdo ne more privoščiti. »Tako starejši uporabljajo storitve, ki so na voljo na črnem trgu, a niso vedno dovolj kakovostne in nad njimi ni nobenega nadzora. Tudi zato si veliko obetamo od dobrega zakona o dolgotrajni oskrbi in njenega sistemskega financiranja,« dodaja predsednica Srebrne niti.

arhiv SZSS
Biserka Marolt Meden, predsednica Združenja za dostojno starost Srebrna nit

Nezaslišano!

V Srebrni niti že dolgo opozarjajo na neustrezno zdravstveno oskrbo starejših, tako v domovih za starejše kot tistih, ki so doma in so ostali brez družinskega zdravnika. »To, da ljudje, ki bivajo v domovih za starejše, nimajo urejenega dostopa do zdravnika, se nam zdi diskriminacija. Normativ ZZZS glede prisotnosti zdravnika v domu starejših je, glede na povprečno starost stanovalcev domov in njihove številne kronične bolezni, občutno prenizek. A dogaja se nezaslišano: da zdravnika pogosto ni niti tisti minimalni čas, ko bi moral biti prisoten in na voljo stanovalcem. Zaradi pomanjkanja kadra ni nadomeščanja bolniških odsotnosti in dopustov zdravnikov. Kadar pa zdravnik je prisoten, velikokrat v ordinaciji brez stanovalcev, ki ga potrebujejo, piše recepte in tako opravi svoj program, ki ga prikaže zdravstveni zavarovalnici ...« pravijo v Srebrni niti. Poudarjajo, da nikakor ni dobro, da starejši, ko gre v dom, izgubi svojega družinskega zdravnika, ki ga dobro pozna, in dobi novega, domskega zdravnika. »Zato bi morali razmisliti o dobrih praksah iz tujine, torej da posameznik ob odhodu v dom ohrani svojega osebnega zdravnika. Vsekakor pa obsojamo vsakršno diskriminacijo zaradi starosti na področju zdravstvene obravnave. Zato stanovalcem, če ni posluha pri zdravniku, svetujemo, naj se obrnejo na zastopnika pacientovih pravic,« zaključuje Marolt Medenova.

Plačilo zmore sama manj kot polovica stanovalcev 

Skupnost socialnih zavodov Slovenije zastopa izvajalce, ki skrbijo za več kot 21 tisoč stanovalcev v domovih za starejše in posebnih zavodih ter več kot štiri tisoč uporabnikov pomoči na domu. Sekretar skupnosti Denis Sahernik pravi, da se domovi spoprijemajo z velikimi podražitvami električne energije, zemeljskega plina in hrane. »Zemeljski plin se je kljub uredbi o obvladovanju cene zelo podražil; ta je 300 odstotkov višja kot lani, brez uredbe pa bi bila 700 odstotkov višja. Podobno je pri električni energiji; od 1. septembra je v povprečju še vedno 130 odstotkov dražja kot lani. Domovi so poročali tudi, da so ob podpisu novih pogodb z dobavitelji v povprečju zabeležili kar 20-odstotno povišanje cen živil,« je naštel Sahernik in ob tem odgovoril še na naslednja vprašanja ...

Država je omejila dvig oskrbnin na 4,5 odstotka, torej za toliko, kot so se dvignile pokojnine. Kako ocenjujete ta ukrep, kaj pomeni za domove in kaj za stanovalce? Kako komentirate obljubo države, da bo pomagala pri pokrivanju stroškov?

V naši anketi, v kateri je sodelovalo 59 domov, je večina menila, da so zaradi rasti stroškov potrebni dvigi cen oskrbnin od tri do 30 odstotkov. Več kot polovica zavodov je pričakovala več kot 15-odstotno povišanje oskrbnin. Ob teh podatkih je jasno, da z zgolj do 4,5-odstotnim dvigom oskrbnin večini ne bo uspelo poravnati stroškov in je nujna pomoč iz državnega proračuna. Zlasti nas skrbi to, da je v interventnem zakonu zapisano, da bodo socialnim zavodom zagotovili dodatna sredstva iz proračuna Republike Slovenije, če bodo v letnih poročilih za leto 2022 izkazali višjo rast stroškov od sicer določenega načina priznavanja rasti stroškov kot elementa cene. Slednje si razlagamo tako, da bo država izvajalcem sredstva dejansko zagotovila šele prihodnje leto marca ali, glede na dosedanjo prakso, še kasneje. V primeru, da ne bodo sproti pokriti vsi stroški, ki nastajajo pri izvajanju storitev, in v primeru prej omenjenega poznega povračila sredstev opozarjamo, da bo poslovanje domov za starejše in posebnih zavodov za odrasle po vsej Sloveniji resno ogroženo. Prav tako bodo v tem primeru izvajalci težko zagotovili varno in kakovostno oskrbo ter zdravstveno nego.

Ali opažate, da je zanimanje za domove zadnja leta kaj manjše, glede na vse višje stroške bivanja v njih? Kako dolgo ljudje v povprečju čakajo na sprejem?

Ne, tega ne opažamo, saj so vsi domovi zapolnjeni. Tudi postelje, ki so zabeležene kot proste, zaradi pomanjkanja delavcev v večini primerov uporabnikom niso na voljo. Ob sprostitvi postelj v domovih te skoraj takoj zapolnijo uporabniki v čakalni vrsti. Čakalna doba je odvisna predvsem od potreb in želja prihodnjega stanovalca, njegovega zdravstvenega stanja in zasedenosti doma oziroma obremenjenosti z aktualnimi prošnjami za sprejem. Med domovi so precejšnje razlike, zato je splošen odgovor glede čakalnih vrst zelo težko podati. Običajna čakalna doba je od enega do treh mesecev. Lahko se zgodi, da je zgolj teden ali dva, v posameznih domovih pa je čakalna doba lahko tudi leto ali več, še posebej, če gre za enoposteljno sobo v varovani bivalni enoti za osebe z demenco.

Ali stroške zmorejo kriti stanovalci sami? Kakšni so podatki o tem, kdo poravnava stroške?

Stanovalcem v domovih za starejše se zdravstvene storitve krijejo iz njihovega zdravstvenega zavarovanja, storitve oskrbe pa praviloma plačujejo sami oziroma s pomočjo svojcev. Svojci so jim po zakonu dolžni (do)plačevati storitve oskrbe po svojih zmožnostih. Če svojcev ni oziroma niso zmožni doplačevati storitev oskrbe, pa stroške (delno ali v celoti) poravnava občina zadnjega stalnega prebivališča. Po zadnjih dostopnih podatkih (31. 12. 2021) je bilo 45 odstotkov stanovalcev zmožnih v celoti samih poravnati oskrbnino. Občine so v celoti plačevale oskrbnino 0,3 odstotka stanovalcem, doplačevale pa so jo nekaj več kot 26 odstotkom. Pri več kot 28 odstotkih stanovalcev je sicer zabeleženo, da jim oskrbnine doplačujejo svojci, vendar gre tudi za primere, ko imajo svojci na voljo njihova sredstva in račune, in ne moremo vedeti, ali dejansko prihaja do doplačil.

Uveljavitev sprememb Zakona o dolgotrajni oskrbi se je z referendumom zamaknila za eno leto, kar Denis Sahernik pozdravlja in opozarja: »Če zakon in spremljajoči pravilniki v tem času ne bodo bistveno spremenjeni in popravljeni, bodo znižali kakovost življenja in oskrbe, ki jo domovi za starejše zagotavljajo uporabnikom. Prav tako veljavni zakon ne zagotavlja varne in kakovostne zdravstvene nege in dolgotrajne oskrbe ter ne ohranja človeškega dostojanstva uporabnikov, saj določa odločno premalo časa za izvedbo posameznih storitev, prav tako je predvidena prenizka pogostost izvajanja večine storitev.«

Nove cene oskrbnin ne pokrivajo stroškov

Kako trenutne razmere ocenjujejo v dveh domovih za starejše na Celjskem in kaj so njihove največje težave, smo spraševali v Domu starejših Šentjur, ki je javni zavod, ter v Domu Lipa Štore, ki je zasebni dom s koncesijo.

Šentjur: vse več nege in pomoči

»Ko smo letos pripravljali polletno poročilo o poslovanju, smo ugotovili, da znaša indeks rasti stroškov materiala več kot 121 glede na enako obdobje lani, indeks rasti stroškov storitev pa več kot 120. Zato nismo imeli druge možnosti, kot da smo jeseni pripravili nov izračun cene oskrbe in jo tudi uveljavili,« pravi direktorica Doma starejših Šentjur mag. Vesna V. Razboršek. »Novo ceno imamo tako od 1. oktobra in je skladna z navodilom ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Da to ne zadošča, kažejo omenjeni polletni podatki. Dvig bi moral biti krepko višji, ob čemer nam je jasno, da stanovalci tega ne zmorejo. Zanašamo se na dopis ministrstva o zagotavljanju sredstev in upamo, da bo ta obljuba uresničena v začetku leta 2023. Je pa res, da je država že spremenila dinamiko plačevanja sredstev ravno zaradi likvidnostnih težav domov, in zahtevke lahko vlagamo mesečno. To je glede na cene za nas pomemben vir.«

Vrsta čakajočih

Kako so dvig sprejeli stanovalci? Direktorica pravi, da so pričakovali, da bo treba uskladiti cene oskrbe. »Zato je pomembna komunikacija z njimi, da so vedeli, da ne bo vse na njihovih plečih. Presenetljivo dobro so vse skupaj sprejeli, saj poznajo razmere v družbi.« Ocenjuje, da se ob višanju stroškov v plačevanje oskrbnine vse bolj vključujejo svojci, veča pa se tudi delež oprostitve plačil in vključevanja občin, o čemer odločajo centri za socialno delo. »A to ni posledica našega dviga cen, pač pa siceršnje draginje.« Dom ima trenutno skoraj tristo prošenj za sprejem, od teh bi jih približno polovica takoj potrebovala posteljo v domu, če bi jo imeli. »Opažamo, da se je zmanjšalo povpraševanje po mestih za pomične stanovalce, predvsem je manj moških. Torej prihajajo k nam taki, ki so v slabšem stanju in potrebujejo več nege in pomoči, kar je tudi nova okoliščina pri kadrovanju.«

Stalna zdravnica

Pomanjkanje kadrov je težava, s katero se spopadajo vsi domovi. Kot pravi Vesna V. Razboršek, jim zaradi tega še ni bilo treba omejevati sprejemov, kot so to morali storiti ponekod. »Najhuje je, da usposobljen kader sploh ne ostaja v tej dejavnosti, temveč odhajajo tja, kjer so delovne razmere boljše, ki je delo manj zahtevno in odgovorno ter bolje plačano.« Dom dobro sodeluje z ZD Šentjur in ga obiskuje stalna družinska zdravnica, ki pozna ljudi. »Sami imamo po pogodbi še psihiatra in nevrologinjo, kar je odlična dopolnitev,« pravi direktorica doma in ob tem opozarja na novosti; to sta možnost začasnega sprejema v dom (za tri mesece) za deset oseb in dnevni center, ki je lahko zlasti v pomoč družinam, ki same skrbijo za osebe z demenco, da si lahko kak dan oddahnejo.

Štore: pomoč države tudi za domove s koncesijo

Direktorica Doma Lipa Štore Marinka Hrnčič ugotavlja, da sta poleg energentov glavna stroška hrana in zaposleni, saj so se tudi plače dvignile. »Pri elektriki imamo malo sreče, ker imamo do konca leta pogodbo za ugodno ceno, nato pa bo ta trikrat višja. Ogrevamo se s plinom, kar je tudi težava glede na stroške, ki so letos bistveno višji kot lani. Zato se soočamo z likvidnostnimi težavami. Tudi mi pričakujemo, da bomo dobili sredstva od države, saj naj bi to načeloma veljalo tudi za domove s koncesijo. To bi bilo tudi prav, saj uporabljamo iste normative za izračun cene, vsi moramo spoštovati kadrovske normative in dvig plač« meni sogovornica, ki se boji, da bodo prva nakazila države domovi verjetno prejeli šele sredi prihodnjega leta. Dom bo zato prisiljen dvakrat obrniti vsak evro in se odpovedati vsem nenujnim nakupom.

Kadra primanjkuje

S prvim novembrom je dom dvignil ceno oskrbe glede na navodila ministrstva. »Prej vrsto let nismo dvignili cen, čeprav so stroški za plače rasli. Pomagali smo si s tem, da smo lani pridobili dodatno koncesijo za 70 mest in so stanovalci na osnovi tega plačevali manj kot na primer pred desetimi leti za oskrbo 1, 2 ali 3. Če bi želeli imeti realno ceno, ki bi sledila stroškom, bi bil upravičen dvig od 15 do 30 odstotkov glede na vrsto oskrbe. Tega pa stanovalci ne bi zmogli.« Pri njih približno 70 odstotkov stanovalcev zmore plačevati oskrbnino v celoti, desetim odstotkom stanovalcevpomagajo svojci in 15 odstotkom jo doplačuje občina. »Glede cen smo precej primerljivi z javnimi domovi in so se cene že skoraj izenačile, v slovenskem merilu pa smo med cenejšimi med koncesionarji.« Tudi dom v Štorah ima čakalni seznam za sprejem novih stanovalcev. »Povpraševanje je veliko, tisti, ki prihajajo k nam, imajo veliko težav in se odločajo za dom, ko res ni drugega izhoda. Samostojnih starostnikov skoraj ni več.« Dom se srečuje z velikimi kadrovskimi težavami, a jih za zdaj uspešno rešuje, pravi Hrnčičeva. Zato tudi ni omejeval sprejema novih stanovalcev. »Zelo težko dobimo zdravstveni kader, kuharje ... Razmere se sicer nekoliko izboljšujejo, saj je vsaj kak odziv na razpise. Ljudje, ki so bili nekoč zavezani svojemu poklicu, niso več pripravljeni na številna odpovedovanja.« Tudi glede obiskovanja zdravnika po besedah direktorice ni težav. »Imamo zdravnika koncesionarja, ki pokriva več domov s pomočjo drugih zdravnikov. A nam za zdaj zagotavlja zdravniško pomoč, ki je potrebna,« pravi Marinka Hrnčič.