Na dan praznika Marijinega vnebovzetja tudi v znamenju solidarnosti

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja danes številni verniki obiskujejo narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezjah. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je v pridigi izpostavil, da današnji praznik tudi zaradi nedavne ujme še kako potrebujemo. Pozval je k solidarnosti, govoril pa je tudi o evtanaziji.

BREZJE > Kot je dejal Stanislav Zore, današnji praznik potrebujemo iz več razlogov, najprej zaradi stisk, ki smo jih doživljali v zadnjih dnevih in jih mnogi še vedno doživljajo, "ko se je zdelo, da je v naravi zmaj ušel z verige in je grozilo, da bo požrl vse, kar je našel na poti". "Koliko klicev se je v teh dnevih in nočeh dvigalo k nebu, koliko prošenj je slišal Bog, pa tudi kletev in besed obupa," je izpostavil.

"Nekateri so v tem divjanju umrli. Usmiljeni Bog naj jih sprejme v svoje naročje in s tolažbo obišče njihove svojce. Drugi so izgubili streho nad glavo, vse, kar so skozi desetletja ustvarjali. Gospod naj se močno dotakne naših src, da v preizkušnji ne bodo sami, ampak jim bomo stali ob strani ne samo v teh prvih dnevih, ampak vse dokler ne bodo spet v miru zaživeli na svojem," je pozval Zore.

Dodal je, da praznik Marijinega vnebovzetja potrebujemo, ker potrebujemo upanje in potrditev, "da Bog tudi v časih teme, groze in strahu ostaja ljubezen, ki nas vodi v izpolnitev, v nebesa". Hkrati današnji praznik potrebujemo, ker, kot je dejal Zore, doživljamo, da se je nad človeštvom razdivjalo neurje, ki grozi, da bo pod seboj poteptalo temeljne vrednote človečnosti.

"Človeški pogled se je nevarno zožil. Bolj ali manj vidi tisto, kar mu koristi in ga potrjuje v ošabnih mislih njegovega srca. Njegov jaz je postal merilo vsega. Njegov jaz določa, kdo je vreden življenja in kdo ne. Njegov jaz določa, komu dovoliti, da se rodi in njegov jaz tudi vedno bolj stremi po tem, da bi določil, kdaj naj življenje konča, ker da ni več vredno življenja," je o evtanaziji dejal Zore.

Ob tem je dodal, da ta človekov jaz nikakor noče, da bi njegove želje kdorkoli razumel kot sebične, kot nečloveške, kot predcivilizacijske in predkrščanske. "Zato svoja sebična merila zavija v lepe in zveneče besede osebne avtonomije, pravice do razpolaganja s seboj in s svojim telesom in nazadnje še pravico do končanja svojega življenja, da bi s tem končal trpljenje, ki ga težko ali pa ga ne more več prenašati," je navedel.

Čeprav je takšno razmišljanje in ravnanje po Zoretovih besedah nečloveško, predcivilizacijsko in nekrščansko, pa v ljudeh vseeno prebudi sočutje, marsikdaj tudi v kristjanih. "Pri tem pa ostajamo nadvse naivni. Mislimo samo na telesno trpljenje zaradi neozdravljive bolezni. Pa to trpljenje pogosto ni najhujše. Veliko težje je trpljenje duše," je dejal in pojasnil, da starejše ljudi neznosno boli občutek odvečnosti.

Poudaril je, da Bog na človeka nikoli ne gleda pod vidikom njegove produktivnosti, njegove koristnosti ali pa stroškov: "Bog gleda na človeka z usmiljenjem in ljubeznijo. Zato so za Boga vsa življenja rodovitna in se vsakega veseli - življenja otročka, ki ga njegovi niso sprejeli, in življenja starčka, ki je njegovim postal odveč, pa je tako hvaležen za vsak nasmeh, dotik in lepo besedo."

Zoretu so prisluhnili številni verniki, še več pa se jih bo na Brezjah zvrstilo čez dan. Kot so povedali, na Brezje pridejo, da najdejo notranji mir, prosijo za zdravje, se zahvalijo in se srečujejo. Številni na Brezje prihajajo vsako leto. Veliko jih pride z družinami, nekateri to priložnost izkoristijo tudi za rekreacijo in na Brezje pridejo peš ali s kolesom.

---