V razmerjih, ki nam škodijo, se znajdemo samo zato, ker v sebi nosimo nerazrešeno travmo. Bistvo torej ni v drugemu, pač pa v naši travmi, ki "zahteva" od drugih, da se do nas obnašajo toksično.
Ko sem med študijem spoznala svojega fanta, me je ljubezen zadela kot strela z jasnega. Takoj sva si bila všeč in prepričana sem bila, da sem spoznala svojo sorodno dušo.
Po kratkem obdobju sva se že zaročila, jaz pa sem opustila študij in se preselila k svojemu novemu zaročencu.
Kljub temu, da tudi bližnji niso odobravali mojih odločitev, se je meni vse skupaj zdelo vredno. Prepričana sem bila, da je to ljubezen, ki se zgodi samo enkrat v življenju in da sva povezana tako, kot ne bi mogla biti z nobenim drugim.
Čez čas pa sem na težek način spoznala, da ni vse zlato, kar se sveti. Najina "strastna" ljubezen je bila začinjena s "strastnimi" prepiri - takimi, ki so bili žaljivi in boleči.
Partner je na začetku deloval popoln. Iz meseca v mesec pa je bolj kazal svoj pravi obraz: odvisnosti, čustveno in verbalno nasilje, nespoštovanje in druge rdeče zastavice so bile vse bolj izrazite.
Spomnim se, da sem bila zmedena in spraševala sem se, zakaj je razmerje z mojo sorodno dušo tako boleče.
Zdaj razumem, da je moje razmerje samo ponazarjalo to, da v sebi nosim nerazrešene travme.
V resnici me k partnerju ni pritegnila ljubezen, ampak podzavestna želja, da razrešim svojo bolečino.
Tisti, ki smo v otroštvu denimo doživljali čustveno nasilje, slednje pogosto zamenjujemo za ljubezen. Travmo je presenetljivo enostavno spregledati, ko doživljamo nasilje iz strani nekoga, ki naj bi poskrbel za nas.
Moja mama je bila celo otroštvo čustveno nasilna in tega nikoli nisem razrešila. Ne pri sebi, še manj pa z njo. S tem, ko sem vztrajala v razmerju s čustveno nasilnim partnerjem, sem želela spremeniti njega. Podzavestno sem pričakovala, da me bo začel "imeti rad" in da bo spremenil svoje vedenje.
Tako sem vztrajala v toksični zvezi in čakala, da se stvari spremenijo. Sama pa nisem spremenila ničesar.
Večina odnosov, ki so povezani s travmo, se prej ali slej končajo, če nihče v odnosu ne naredi ničesar na zdravljenju same travme. Odhod ni edina smiselna opcija, saj se lahko odnos korenito spremeni, ko travma več ne prevladuje oz. ko spremenimo svojo podzavest. Tudi če se odločimo za odhod, je potrebno zavihati rokave in se soočiti s svojo travmo, sicer bomo tako ali tako privlekli v življenje zelo podobnega partnerja in se celo življenje vrteli v začaranih krogih.
Ozavestite, kaj za vas pomeni ljubezen. Kakšen odnos sta imela vaša starša? Ali podzavestno ustvarjate enako razmerje, kakor je njuno?
Ne pozabite, da si tudi vi zaslužite boljše. Zaslužite si razrešiti svoje travme in resnično zaživeti bolj polno, svobodno življenje polno ljubečih odnosov.
Vendar je pogoj za to pogum, da si priznamo, kaj vse nosimo v sebi.
Prirejeno po: YourTango
- Preberite si še: 9 nasvetov, kako razrešiti medgeneracijsko travmo
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
