Omenjena dilema hrana ali energenti morda sploh ni dilema, če na kmetijstvo kot porabnika ter kot vir energije pogledamo z drugačnega zornega kota. Morda s postavljanjem drugačnih vprašanj, predvsem pa na podlagi že preverjenih tujih izkušenj in tudi domačih pilotnih projektov, ki lahko na podlagi rezultatov v praksi zagotovijo argumentiran dialog o več temah ter tudi pokopljejo trenutno prevladujočo poenostavljeno retoriko odločevalcev, ki so strogo »proti« ali »nikakor ne« kar na pamet. In to ne velja le za agrovoltaiko, tudi za bioplinarne ter še kaj.
Predvsem je težko natančno govoriti o porabi energije v kmetijstvu brez sprotnega preverjanja, kaj neka sprememba, kot je digitalizacija kmetijskega gospodarstva na eni strani, pomeni za porabo energije tega istega subjekta na drugi strani.
Energija in kmetijstvo v petih točkah
V okviru 1. Razvojne konference slovenskega kmetijstva smo konec maja v Agrobiznisu predstavili več izzivov o porabi energije v kmetijstvu ter ob tem nanizali več virov za energetsko samooskrbo kmetij. Uvodoma je mag. Tomaž Poje z oddelka za kmetijsko tehniko in energetiko pri Kmetijskem inštitutu Slovenije predstavil stanje porabe v kmetijstvu ter nanizal porabo energije v kmetijstvu glede na razpoložljive kazalnike ter ob koncu strokovnega predavanja opozoril tudi na možne energetske prihranke pri pridelavi hrane in krme.
1. Dejstva sprožajo vprašanja
Po ARSO-kazalniku okolja ima Slovenija v primerjavi s povprečjem 28 evropskih držav v letu 2016 za 9,5 odstotka večjo neposredno porabo energije na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi in za 13,5 odstotka manjšo posredno porabo energije v kmetijstvu.
Porajajoče laično vprašanje se glasi: kaj pomeni tovrstna uvrstitev naše države glede na porabo in energetsko samooskrbo? Če vemo, kje smo, kam bi torej na tem področju radi prišli?
2. O pomoči kmetijskim gospodarstvom
Po dozdajšnji zakonodaji lahko kmetijska gospodarstva že uveljavljajo vračilo dela trošarine za energente, ki jih porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije. In eden od virov, ki kaže na porabo energentov v kmetijstvu, je prav podatek o številu zahtevkov za trošarino.
Tako naj bi po podatkih Fursa, ki jih je na predavanju povzel Poje, v letu 2020 vložilo zahtevek za vračilo trošarine 31.828 fizičnih oseb, ki so kupile za 69,29 milijona litrov goriva, dobile pa so povrnjene stroške za 18,81 milijona evrov. To je samo eden od razpoložljivih kazalnikov, ki pomaga razumeti, kakšna je sploh poraba energentov v kmetijstvu, ne daje pa seveda celovite slike, kar je vsaj delno tudi razumljivo, saj je sleherno kmetijsko gospodarstvo unikum z vidika porabe energije.
Kar zadeva pomoč zaradi dviga cen energentov, je kmetijstvo na podlagi začasnega ukrepa državnega zbora marca letos prejelo tudi finančno nadomestilo zaradi povišanja cen mineralnih gnojil in energentov za kmetijsko pridelavo. Do 8. aprila letos naj bi po podatkih, ki jih je omenil Poje, upravičenci za ta namen prejeli 31,8 milijona evrov na podlagi 55 tisoč izdanih odločb upravičencem, približno milijon pomoči pri nabavi energentov naj bi izplačali tudi 9.700 čebelarjem.
Vprašanje, ki se ob tem porodi, je: ali to, kar je že na voljo, zadostuje pri blaženju energetske krize, ki jo v visokih cenah občutijo kmetijski pridelovalci, ali ne? Če ne zaleže, zakaj ne in koliko usmerjenih pomoči za blažitev energetske krize bi pridelovalci hrane še potrebovali?
3. Obnovljivi viri energije (OVE) iz kmetijstva: priložnosti so, ampak …
Biomasa iz kmetijstva oziroma rastlinski in organski ostanki, organski odpadki in energetske rastline – to je bila rdeča nit konference, ki se je v gostujočem komentarju portala Agrobiznis loteva tudi Tomaž Poje, in sicer predvsem z vidika kmetijstva kot možnega dodatnega vira energentov. In to nikakor ne nujno na rovaš hrane oziroma velikokrat lažne dileme hrana ali gorivo.
Po našem laičnem mnenju gre tudi na tem področju preprosto za sistemske izzive na ravni države, še posebej pri stranskih produktih kmetijske pridelave. Morda je napočil čas za razmislek o tem, da se zapuščene kmetije z neobdelanimi polji v Sloveniji posejejo z energetskimi rastlinami, vsaj na kmetijskih zemljiščih slabše kakovosti?
Ali pa je čas za premislek o tem, zakaj se je zaradi predpisov prvotno navdušenje nad bioplinarnami povsem ustavilo? Je razlog predvsem v novi uredbi iz junija 2011, ki prepoveduje uporabo glavnih pridelkov z njiv za gorivo? Ali pa smo morda gradili preveč potratne, prevelike bioplinarne?
Za odgovore na takšna vprašanja ni treba na kilograme papirologije v obliki študij, ki so same sebi namen; že kakšna natančna analiza SWOT (prednosti, slabosti, priložnosti, nevarnosti) z namenom nadaljnje akcije v popravljenih okvirih lahko zadošča.
Razmišljujočemu človeku se je ob tej temi porajalo veliko vprašanj v duhu »zdrave kmečke pameti«. In tako smo lahko na konferenci prisluhnili tudi obupanemu sadjarju iz Selnice ob Dravi, ki je potožil: »Pravkar mi je toča povsem oklestila sadovnjak, pa si že od leta 2007 brez uspeha prizadevam, da bi namesto mrež, ki mi ne pomagajo, postavil sončne panele in izrabil zemljišče v dvojne namene, predvsem pa obvaroval nasad. Pomagajte mi, kaj naj naredim, da mi bo to končno uspelo?!«
4. Od miselnosti »ne da se« v obrat: »kako bi lahko«
Tudi kmetijska politika potrebuje preobrat v razmisleku od »ne da se« h »kako bi lahko«. Na primer, kateri dejavniki v kmetijskem gospodarstvu najbolj vplivajo na porabo energije in kako nagraditi tiste, ki bodo našli prihranke pri porabi energentov pri pridelavi hrane za ljudi in krme za živino?
Zakaj onemogočati dvojno rabo kmetijskih zemljišč za pridelavo krompirja in zelenjave hkrati s sončno energijo – torej čemu tako veliko nasprotovanje agrovoltaiki z vidika ohranjanja nedotaknjene predelovalne zemlje, medtem ko na kozolcih in tudi kmetijskih površinah ob cestah »rastejo oglaševalski panoji, ki ne prinašajo niti goriva niti hrane«?
Razmislek, češ da postavimo fotovoltaike najprej na strehah, ne pa da uničujemo kmetijsko zemljišče, je samo eden od dokazov, da tisti, ki bi morali vedeti, za kaj gre, dejansko ne razumejo temeljnih pojmov o hkratni pridelavi hrane in energentov.
K razmisleku o agrovoltaiki smo h gostujočemu komentarju povabili enega od udeležencev okrogle mize na temo fotovoltaike in agrovoltaike v kmetijstvu. Poleg Mirana Kavrečiča, vodje oddelka splošne analitike iz HSE, sta se debate, ki jo je usmerjal Borut Hočevar, urednik portala Okolje in energija, udeležila še Boštjan Urinek, direktor sektorja za obratovanje in razvoj Elektra Celje, ter Borut Bizjak, direktor proizvodnje energije iz Petrola.
5. Dobri zgledi vedno vlečejo
Na 1. Razvojni konferenci slovenskega kmetijstva smo po prvem sklopu, namenjenem semenarstvu, ki ima visoko dodano vrednost v poljedelstvu, obravnavali še drugi sklop, torej energijo in kmetijstvo. Poleg diskusije poznavalcev energetske in kmetijske stroke smo udeležencem predstavili še tri zgodbe dobrih energetskih praks. Kot navdih še kakšni vasi v Sloveniji?
Po biomasi še bioplinarna
Rok Roblek je med drugim poudaril, da spretno izkoriščajo biomaso s trajnostno rabo gozda, najboljše sekance pa naberejo ob robu travnikov ter ob vodi. Opozoril je tudi na izziv, vreden razmisleka: pomembna je hramba energije!
Zanimalo ga je tudi, zakaj država ne dovoli, da bi v bioplinarnah po postopku anaerobne fermentacije uporabljali gospodinjske odpadke, in omenil, da se mu zdi pridelava iz oljne repice kot energenta vendarle prihodnost. Z vidika samooskrbne vasi je omenil razmislek o tem, da bi v vasi postavili manjšo bioplinarno, pri kateri bi sodelovalo 15 kmetij, in bi zajemala širše območje občine, vključno z javnimi zavodi.
Vas, ki je del energetske rešitve
Potem ko so sončne panele namestili na strehah dveh hiš, so tudi preostali vaščani Zavrat postali energetsko samooskrbni z vključitvijo v fotovoltaični sistem. Danes imajo po besedah Novaka že 50 podobnih povpraševanj po vsej Sloveniji.
Vas Zavrate deluje kot samooskrbna skupnost z energetsko tržnico, nekakšno digitalno platformo, ki končnim uporabnikom omogoča neposredno uporabo skupnostnega obnovljivega vira. Presežke proizvedene energije lahko prodajo kateremukoli uporabniku na drugem koncu države.
Zmagovit trikotnik in paneli na steklenjakih
Ob zavedanju, da bodo stroški energije v kmetijstvu še naraščali, še posebej v mlekarstvu, so se v kmetijski zadrugi Sloga lotili projekta zniževanja stroškov na kmetijah. Tako je nastal poslovni model, ki so ga poimenovali kar trikotnik: zadruga – slovenski kmet – slovensko podjetje.
Ta hip v sodelovanju s Petrolom omogočajo energetsko oskrbo več kot 40 slovenskim kmetijam, ki so tako znižale stroške, hkrati pa vpeljale še nove tehnologije, kot so LED-svetila in toplotne črpalke. Eden od prihodnjih projektov, ki se jih bodo lotili v KGZ Sloga, je sobivanje zelenjave in elektrike, torej da bi steklenjake pokrili s sončnimi paneli.
GOSTUJOČI KOMENTAR
Možnosti uporabe energentov iz kmetijstva
Osnovni namen kmetijstva je pridelava hrane za ljudi in krme za živali. Pridelujemo pa lahko tudi tako imenovane industrijske in energetske rastline.
Glede na stopnjo samooskrbe s hrano Slovenija ne podpira pridelave energetskih rastlin. Uporaba kmetijskih virov za energijo pa hitro tudi pri nas povzroči dilemo, ali je kmetijstvo namenjeno pridelavi hrane ali goriva (food vs. fuel).
Kmetijska biomasa je sicer lahko vir za biogoriva, ki so trdna (sekanci, briketi, peleti, razsuto …), plinasta (bioplin …) in tekoča (rastlinska olja, biodizel, bioetanol). Izgorevanje biogoriv pa nam zagotavlja električno, termično in mehansko energijo.
Kot energent, ki ne vpliva na prehransko varnost, lahko uporabljamo različne rastlinske ostanke (stranske proizvode) pri pridelavi hrane in krme. Sem sodijo klasinec (koruzni storž brez zrnja in ličja), koščice, slama, porezane veje iz sadovnjakov in vinogradov in tako dalje. Mehanizirani postopki za pobiranje in manipulacijo obstajajo in so tudi pri nas v uporabi. Z odvzemom teh stranskih proizvodov iz kmetijske pridelave dejansko ne škodujemo ali zmanjšujemo osnovne pridelave za hrano in krmo. Energetska vrednost teh stranskih proizvodov pa je primerljiva z lesom. Taka energetska izraba stranskih proizvodov iz kmetijstva dejansko ni nič novega, že od nekdaj so kmetje te vire koristno uporabljali.
Živinska gnojila (gnojevka in hlevski gnoj) imajo prav tako energetsko vrednost. Pri skladiščenju živinskih gnojil nastane kar 40 odstotkov toplogrednega plina metana, ki sicer nastane v živinoreji (kmetijstvu). Ta metan pa lahko zajamemo in izkoristimo z anaerobno fermentacijo v bioplinskih napravah. Po letu 2002 pa tja do leta 2011 so se investitorji v Sloveniji odločali za kmetijske bioplinske naprave, ki so kot osnovni substrat uporabljale živinska gnojila, za večji izkoristek bioplina pa so dodajali koruzno silažo ali druge poljščine, ki so v tem primeru postale energetske rastline.
S prepovedjo uporabe glavnih poljščin za nove bioplinske naprave je interes za gradnjo kmetijskih bioplinskih naprav pri nas prenehal. Država sicer podpira gradnjo malih in mikro bioplinskih naprav, ki bi uporabljale živinska gnojila, vendar trenutno ni interesa med kmeti. Potencial živinskih gnojil pa omogoča postavitev bioplinskih naprav s skupno nazivno močjo 14 megavatov elektrike.
Iz semen oljne ogrščice, ki je najbolj razširjena oljnica pri nas, lahko na kmetijah s stiskalnicami za hladno stiskanje iztisnemo olje. Pri stiskanju nastane do 38 odstotkov olja, večji del pa pomeni oljna pogača, ki je dejansko glavni proizvod in se uporablja kot visokokakovostna beljakovinska krma v prehrani živali.
Rastlinsko olje pa lahko uporabimo kot živilo ali kot gorivo v dizelskih motorjih (kar je za kmeta bolj ugodno). V traktorjih lahko uporabljamo stoodstotno rastlinsko olje. Lahko pa ga uporabljamo tudi v različnih mešanicah do 30 odstotkov z navadnim dizelskim gorivom. Iz rastlinskega olja lahko v tovarnah izdelajo tudi biodizel, ki je ravno tako obnovljiv vir energij.
Za konec. Dragi energenti ali celo njihovo pomanjkanje tudi kmetijska gospodarstva silijo v bolj racionalno rabo energije in tudi na prehod na obnovljive vire energije. Kmetje imajo dejansko tudi lastne vire energije. Danes so v prednosti tisti, ki so se za OVE odločali tudi v časih poceni energije.
Slovenija je sicer majhna država, vendar lahko tudi njeno kmetijstvo zagotovi del energetskih potreb na ravni države in na ravni kmetijskega gospodarstva. To ugotavlja tudi evropska komisija, ki je predlagala Sloveniji, da v zdaj aktualnem predlogu strateškega načrta SKP 2023–2027 zagotovi več ukrepov za povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Teh ukrepov je v načrtu sicer kar nekaj.
GOSTUJOČI KOMENTAR
Ali gresta hrana in energija z roko v roki?
Zakaj ne bi na isti površini pridelovali obojega? Vetrni park verjetno lahko sobiva na nekem polju, zakaj ne bi tudi fotovoltaika?
Oba delno ovirata obdelavo površine, a po drugi strani lahko na istem prostoru pridelamo vsaj dvoje: hrano in električno energijo. Drži, del površine, kjer bi bila sicer hrana, je namenjen proizvodnemu viru električne energije, kar obdelovalno površino zmanjša.
Po drugi strani pa – vsaj pilotni primeri iz tujine tako kažejo – je lahko z uporabo agrovoltaike pridelek zaradi manjšega izsuševanja tal ter zaradi delnega senčenja večji. Tudi električne energije je manj, saj morajo biti paneli redkeje postavljeni, a še vedno: na isti površini počnemo dve stvari hkrati. Namesto ene enote površine za hrano in ene enote za električno energijo na eni enoti pridelamo oboje, mogoče nekaj manj vsakega, a prihranek prostora je očiten.
Vzemite za primer večstanovanjsko zgradbo, kot je stolpnica: na eni površini lahko živi več ljudi, pri čemer del tlorisa stavbe pomeni »izgubo prostora« zaradi dvigala ali stopnišča za višja nadstropja. Toda kljub temu takšna stavba porabi manj površine, kot bi jo ekvivalent več samostojnih hiš.
Ravno zato bi morali v duhu trajnosti in čim manjše rabe virov, tudi prostora, razmisliti, kako najbolje izkoristiti, kar že obdelujemo, in uporabiti agrovoltaiko tudi tam, kjer je to smiselno. Pri pripravi prijave projekta na razpis evropske komisije smo pregledali zakonodajo. Težko trdim, da smo pregledali vse, saj smo bili z viri, tokrat človeškimi, omejeni.
Če sledimo maksimiranju obnovljivih virov, pri čemer je fotovoltaika eden od bolj sprejemljivih, potem je prav, da poskrbimo za tehnične in zakonske možnosti povsod tam, kjer je to smiselno, medtem ko bo trg presodil, ali je tudi cenovno upravičeno (strošek postavitve, učinki postavitve, prihodek od pridelave hrane in tudi elektrike ...).
Postavljanje, konkretno agrovoltaike, je precej podobno odločanju po logičnem drevesu. Gre za samooskrbo? Ne. Je agrovoltaika v ali na ali ob objektu? Ne. Potem potrebujete gradbeno dovoljenje. Na kmetijski površini je to, vsaj za energetske namene, nemogoče. Po drugi strani pa lahko postavite kakšen drug objekt za kmetijske namene, nanj pa bi (verjetno) lahko postavili energetsko opremo (fotovoltaiko). Zakon o kmetijskih zemljiščih na primer dopušča »malo« vetrno elektrarno do moči enega megavata ob določenih pogojih. To niti tako majhna elektrarna, tista pri Razdrtem ima na primer moč 0,9 megavata. Torej, v danih razmerah se nekaj dopušča in nekaj ne.
Varovanje kmetijskih zemljišč, sploh najboljših, mora biti prioriteta in tako je prav. Prav je tudi, da ne pridemo do primera, ko bi kmetijska zemljišča popolnoma prekrili s paneli in na njih pridelovali le električno energijo, saj to spominja na pridelovanja biogoriv. Škoda pa je, da ne obstaja niti možnost za časovno omejeno izvajanje pilotnih projektov, kjer bi omogočili raziskavo vpliva agrovoltaike na pridelavo hrane. Na podlagi izsledkov bi lahko spremenili zakonodajo in predpisali, kaj, kje, koliko in kdaj je dopuščeno pod točno vnaprej opredeljenimi pogoji.
Pilotni projekt agrovoltaike, ki ga želimo postaviti, bi stal na območju, ki je v temelju namenjeno raziskovanju. Zakaj tudi na takem območju tako stroge omejitve? Če je namenjeno raziskovanju, raziščimo torej vplive delnega senčenja na pridelke ob postavitvi fotovoltaičnih panelov. To pogrešamo, torej regulatorni peskovnik oziroma v angleščini »regulatory sandbox«, kjer bi lahko preizkušali podobne projekte, kot je omenjeni.
Pri projektu CereSol želimo skupaj s partnerji ugotoviti vpliv sočasne pridelave hrane in električne energije z uporabo fotovoltaike v slovenskem okolju. To je glavni namen in s temi podatki, ki bi jih izvedel Infrastrukturni center Jable pri Kmetijskem inštitutu Slovenije skupaj s Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru lahko povemo, kje in koliko agrovoltaike.
S tem želimo pregnati dvome, ali lahko fotovoltaična elektrarna in pridelava hrane sobivata. Ob tem se odpira še ogromno drugega: agrarno-energetske skupnosti, uporaba agrovoltaike kot zaščita pridelka pred vremenskimi ujmami in podnebnimi vplivi, uporaba prihodka iz fotovoltaike kot morebitni delni nadomestek nekaterih subvencij in tako dalje.
Tema je aktualna, trenutek je pravi in upam, da bomo pri izvedbi konkretnega pilotnega projekta dobili dovolj podpore, ki bo tudi pravočasna in prava.
