Prej utopična želja kot prava distopija

Za stroge sodbe sem jih skoraj zagotovo prebrala premalo, pa vendar se mi zdi, da je Filio ni doma Berte Bojetu eden najboljših distopičnih romanov 21. stoletja. No, na ovojnici tega slovenskega dela seveda ne piše, da gre za eno od najljubših knjig Baracka Obame, kakor je zapisano na zavihku Šole za dobre matere Jessamine Chan. Niti ni Filio ljubo delo kakšnega Obamovega slovenskega ekvivalenta. To je menda dober znak - z lepljenjem takih oznak se pač delamo malo bolj modne, kot smo v resnici, in knjigo “prodajamo” z upanjem, da bo, če je všeč takim pomembnežem, vsaj znosna tudi navadnežem.

Pa še iz enega razloga je dobro, da se s Filiem ne kitijo ravno tisti, ki vodijo (ali so vodili) državo: že v osnovi je, kakor tudi Šola za dobre matere, uperjen proti sistemu, ki nadzoruje. Distopija praviloma gradi na resničnih družbenih sistemih, ki se jim avtor zoperstavlja - prav zato pa je to, da neko konkretno distopijo ljubijo tisti, ki vodijo prav tiste sisteme, na katere se nanaša, kar malo smešno. Še bolj smešno pa je, da se to bahanje razsvetljenih voditeljev reproducira na platnicah knjig. To seveda ne more biti zagotovilo kakovosti. Dovolj ni niti še dodaten navedek na zavihku, da naj bi bil ta roman nova Deklina zgodba. Zakaj, zaboga, potrebujemo novo verzijo te sploh ne zastarele distopije? Četudi v primeru Šole za dobre matere Jessamine Chan ne gre za posnemanje, se zdi, da gre vendarle za nekakšen (izjalovljen?) poskus Deklino zgodbo ujeti vsaj za rep. Pa se po teh rdečih alarmih - držimo se stare mantre, da se knjige ne sodi po platnici - zazrimo še v notranjost.

Deklina zgodba Margaret Atwood učbeniško sledi osnovnim zavezam distopije: postavljena je na širše območje Združenih držav, v prihodnost, ki jo zaznamujejo bremena hitrega tehnološkega napredka. V zbirko Žametna Beletrina uvrščeno delo Šola za dobre matere (2023) se temu približa, le da je dogajanje zelo eksplicitno postavljeno v točno določen kraj v ZDA, s tem pa samo sebi odreče tisto univerzalnost, ki bi jo velika zgodba skoraj morala imeti. Protagonistka Frida je 39-letna kitajsko-ameriška intelektualka in mati 18-mesečne Harriet. Zadnja leta njeno življenje zaznamuje veriga slabih dogodkov: po travmatičnem porodu jo je mož zapustil zaradi mlajše ženske, ona pa je, da bi otrok ostal blizu očeta, vseeno ostala v mestu, v katerem nima socialne mreže. Še vedno je torej v stiku z bivšim Gustom in njegovo mlado lepotico.

Četudi v primeru Šole za dobre matere Jessamine Chan ne gre za posnemanje, se zdi, da gre vendarle za nekakšen (izjalovljen?) poskus Deklino zgodbo ujeti vsaj za rep.

Izgubljena v labirintu sodobnega materinstva

In zrnce, ki prevrne že tako polno vrečo nesreče? Harriet ima vnetje ušesa, Frida je izmozgana in odloči se, da bo malčico pustila samo in šla po kavo. In nato po kavi steče še v pisarno po neke papirje. In ko je že tam, odgovori še na nekaj elektronskih sporočil. Naslednji klic, ki ga prejme, prihaja s policijske postaje: Harriet je v njihovem varstvu, ker so sosedje slišali, da joka, nato pa ugotovili, da je v stanovanju sama. V tej situaciji ji dejstvo, da je stanovanje v razsulu, da je dekličina plenica premočila in da ima Frida v kuhinjskem elementu namesto kupa zelenjave le neke osušene sirove palčke, seveda ne pomaga.

Od tukaj gredo stvari le še navzdol: če ne želi izgubiti roditeljskih pravic, mora Frida v šolo za dobre matere, kjer se ženske materinstva učijo s pomočjo robotskih otrok in umetne inteligence (to se bo zdelo šokantno tistim bralcem, ki v roke niso prijeli lani pri Beletrini izdane knjige Klara in sonce Kazua Ishigura - starševska ljubezen in umetna inteligenca sta tukaj zapakirani v čudovito srhljiv paket). Otroci roboti zbirajo podatke o “delovni uspešnosti” mater, starševsko ljubezen ocenjujejo skozi metriko in številske kategorije. To izhodišče je zanimivo. Podatki razkrivajo, da Fridini poljubi “nimajo ognjevitega jedra materinske ljubezni”. Po čem se torej v resnici meri (starševska) ljubezen? Vprašanje je aktualno tudi v luči trendov sodobnega starševstva, kjer se predanost rado ocenjuje celo s številom objav na družbenih omrežjih. Tudi roman prepričljivo nakaže, da sodobna družba starše, še posebej matere, prepogosto sodi po hitro in hipno izkazanem, preredko pa po tistem, na čemer je treba graditi dlje časa.

Med upanjem in obupom

Uvodni del knjige je dobro zastavljen - tesnoba, ki jo vzbujajo Fridina slaba presoja, izhajajoča iz nenaspanosti, nadzor in strah protagonistke v bralcu netijo napetost, ki jo avtorica ohranja povprečnemu slogu navkljub. Ob prihodu žensk v šolo za matere je levji delež pozornosti namenjen skorajda stereotipno zaporniškim odnosom, ki se tam vzpostavljajo. Roman se izjalovi, kakor hitro se avtorica prepusti faktičnemu in deskriptivnemu naštevanju metod “mučenja” v program (zapor) vključenih mater. Vse skupaj krene v materijo in se odmakne od simbolike, ki je v začetku prav solidno zastavljena. Roman po prvih poglavjih spominja na predlogo za televizijsko serijo, oddalji se od velike zgodbe in prosi, da bi bil všečen množici, ki si želi krvi. Neposreden šok bi, verjetno, bolje deloval pri distopiji nasprotnem dokumentarnem pisanju (tukaj bi nekaj finese vendarle bilo potrebne, da se vse skupaj ne bi spreobrnilo v dolgo verigo neprepričljivih izmišljotin). Na družbeni odziv na sistem, ki vlada, avtorica recimo popolnoma pozabi. Problem žensk, ki so zaprte, je omejen nanje, na njihove družine in na tisti mali prostor. Tako velika “deja” bi si nemara zaslužila, da se jo umesti, kajne? Si predstavljate, denimo, da Tolkien na nobeni točki ne bi niti nakazal na to, kako je prstan mogote sploh nastal?

Bralec si po prvih poglavjih želi, da bi se delo, če že ne v polnovredno distopijo, spremenilo vsaj v kriminalko, da mu ne bo treba znova in znova brati o dnevu, ki je enak prejšnjemu. Sem edina, ki je skrivaj upala, da je Fridi vso to gonjo podtaknil bivši mož, da bi lahko malo Harriet zadržal zase? Preveč in premalo tiranije za to ubogo Frido!

---